Jedro

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obsojene A. A. se kot neutemeljena zavrne.

II.Stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, na podlagi tretjega odstavka 139. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), predlog zagovornice obsojene A. A. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom z dne 9. 1. 2016 zavrnilo.

2.Zoper sklep se je pritožila zagovornica obsojenke iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom. Podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornica obsojenke sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z navedbo, da izpodbijani sklep ne vsebuje odločilnih dejstev oziroma da so njegovi razlogi popolnoma nejasni in v precejšni meri med seboj v nasprotju. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 145. člena ZSKZDČEU-1, čeprav bi jo moralo, s čimer po vsebini uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona. Ob tem sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da domače sodišče v fazi odločanja o prenosu in izvršitvi kazni zapora na območje Republike Slovenije, skladno s tretjim odstavkom 139. člena ZSKZDČEU-1, praviloma ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvrševanja kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena ZSKZDČEU-1. Vendar pa nasprotuje odločitvi, da izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom ni dopustna v konkretni zadevi. Po njenem stališču je takšna odločitev napačna, saj se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na stališče sodne prakse,

ki za obravnavano zadevo ni relevantna, ker temelji na drugačnem dejanskem stanju in pravni podlagi.

5.Zagovornica opozarja, da se obravnavana zadeva bistveno razlikuje od primerov iz sodne prakse, na katere se opira sodišče prve stopnje. Navaja, da je obsojenka kazen zapora v Republiki Sloveniji že nastopila (9. 1. 2026), medtem ko je bila izvršitev kazni prenesena v državo izvršiteljico že pred tem. Predlog za alternativno prestajanje kazni zapora, ki je predmet tega postopka, je bil vložen šele po nastopu kazni, in sicer istega dne, nekaj ur po njenem začetku. Po njenem stališču je bil predlog podan na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v zvezi s 86. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki urejata možnost alternativnega izvrševanja kazni zapora v v Republiki Sloveniji. V izpostavljenih primerih iz sodne prakse pa naj bi šlo za položaje, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan že v fazi odločanja o prenosu izvršitve kazni zapora na podlagi 129.a člena ZKP. Glede na navedeno zagovornica meni, da bi moralo sodišče pri odločanju uporabiti določilo 145. člena ZSKZDČEU-1, ki v prvem odstavku določa, da se kazenskega sankcija v takem primeru izvršuje skladno z zakonodajo Republike Slovenije. Na podlagi tega bi moralo sodišče predlog za alternativno izvršitev kazni zapora vsebinsko presojati ob uporabi določb ZIKS-1 in KZ-1.

6.Zagovornici ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic. Iz določbe tretjega odstavka 139. člena ZSKZDČEU-1 namreč jasno izhaja, da po prevzemu izvršitve tuje odločbe domače sodišče ne sme posegati v vrsto, višino in način izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo, razen v primerih iz 140. in 141. člena istega zakona, kar je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ustrezno upoštevalo. Na podlagi takšnih ugotovitev je zato utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni pravne podlage za nadomestitev izvršitve kazni zapora z alternativnimi oblikami, kot jih predlaga zagovornica, saj je uporaba določbe 86. člena KZ-1 ter ustreznih določb ZIKS-1 o načinu izvršitve kazni zapora v takem primeru izključena. Možnost, da bi domače sodišče poseglo v način izvršitve kazenske sankcije, v takšnih primerih ni predvidena, temveč se po prevzemu izvršitve tuje sodne odločbe ta zgolj izvrši.

Določba 145. člena ZSKZDČEU-1, na katero se sklicuje zagovornica, se nanaša na druge vidike izvrševanja kazni in ne vpliva na prepoved spreminjanja vrste, trajanja in načina izvršitev kazni zapora (kamor spada alternativno prestajanje kazni zapora), zato pritožbeno uveljavljani razlogi tudi v tem delu niso utemeljeni.

7.Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo predlog zagovornice obsojenke za nadomestitev izvršitve kazni zapora z opravo dela v splošno korist oziroma s hišnim zaporom. Vsebinski razlogi za alternativno izvršitev kazni zapora na strani obsojenke, ki jih zagovornica navaja v pritožbi, zato niso pravno relevantni in ne morejo biti predmet pritožbene presoje.

8.Neutemeljena je tudi pritožbena graja ugotovljenega dejanskega stanja, ki jo zagovornica utemeljuje z navedbo, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil obravnavani predlog podan že v postopku odločanja o prenosu izvršitve kazni zapora v Republiko Slovenijo.

9.Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da je obsojenka kazen zapora v Republiki Sloveniji nastopila dne 9. 1. 2026, hkrati pa ugotovilo, da je zagovornica istega dne podala obravnavani predlog. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tako ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje štelo, da je bil predlog za alternativno izvršitev kazni zapora podan že pred nastopom kazni. Nasprotno, pravilno je ugotovilo, da je bil predlog podan šele po njenem nastopu.

10.Pritožbeno zatrjevanje o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju je zato neutemeljeno in v bistvenem pomeni zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje iz razlogov, na katere je sodišče druge stopnje že odgovorilo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za drugačen položaj od tistih, na katere se sklicuje pritožba, saj je bil v obravnavani zadevi predlog za alternativno izvršitev kazni zapora podan šele po nastopu kazni.

11.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornice obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

12.Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na 7. členu ZSKZDČEU-1, v skladu s katerim stroške, ki nastanejo pri izvajanju določb tega zakona na ozemlju Republike Slovenije, krijejo državni organi, ki so pristojni za vodenje postopkov in izvrševanje ukrepov po notranjem pravu Republike Slovenije. Izdatki obsojenke ter potrebni izdatki zagovornice v tem pritožbenem postopku torej bremenijo proračun.

-------------------------------

1Izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 58578/2017 z dne 13. 9. 2018 in sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 12954/2017 z dne 16. 7. 2019.

2Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 69743/2022 z dne 27. 2. 2025.