Jedro

Tožena stranka je res med postopkom navajala, da sodišče teh dokazov ne sme upoštevati, vendar bi do zatrjevane kršitve postopka lahko prišlo šele takrat, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep in kot dokazne listine sprejelo tudi prevode listin, ki so bili vloženi v spis po družbi L. C.S.r.l..

Ker pritožnica tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega brez svoje krivde te kršitve po sprejetju sklepa ni uveljavljala, se v pritožbi tudi ne more sklicevati nanjo (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 428,24 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 17.483,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje (I. točka) in ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 21.139,00 EUR (II. točka), zaradi česar je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1, z dne 3.11.2015, obdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 17.483,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 7.191,95 EUR od 21.3.2014 dalje, na znesek 6.691,60 EUR od 19.8.2014 dalje in na znesek 3.600,00 EUR od 30.9.2014 dalje do plačila (III. točka). Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh povrne stroške pravdnega postopka v višini 2.459,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka).

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo v celoti izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov. Prvostopenjskemu sodišču je očitala bistveno kršitev določb postopka, ker je kot navedbe in dokaze tožeče stranke upoštevalo trditve in dokaze, ki jih je v spis vložila družba L.C. S.r.l. Tožeča stranka posebnega pooblastila za to družbo ni predložila, ta družba pa tudi ne more nastopati kot pooblaščenec, saj nima opravljenega državnega izpita. Zato je tudi odobritev dejanj, ki jih je tožeča stranka podala šele v četrti pripravljalni vlogi, prepozna in neupoštevna; sodišče pa bi moralo upoštevati zgolj navedbe in dokaze, ki jih je tožeča stranka podala v dopolnitvi tožbe, to je samo listinske dokaze v slovenskem jeziku. Sodišče se tudi ni opredelilo do njenega ugovora, da gre za nedovoljene dokaze, s čimer je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb postopka, ker se je kljub zatrjevani nepristojnosti slovenskega sodišča izreklo, da je pristojno za sojenje v tem gospodarskem sporu. Tožeča stranka se do dogovora o nepristojnosti niti ni opredelila. V tem sklepu je toženo stranko v pravnem pouku napotilo na možnost pritožbe, pri čemer je spregledalo 19. člen ZPP, ki pritožbe ne dovoljuje. Zato tožena stranka s to pritožbo izpodbija tudi odločitev sodišča glede pristojnosti iz razlogov, zaradi katerih je ugovarjala pristojnost slovenskega sodišča in jih je v pritožbi tudi ponovila. Zmotno je bilo tudi ugotovljeno dejansko stanje, ker ni res, da tožena stranka navedb v zvezi z naročilom in nabavami blaga ni posebej prerekala, saj je večkrat pojasnila, da se o vsebini računov, ki jih je predložila tožeča stranka, ne more izjasniti, ker niso v slovenskem jeziku. Zmotno in nepopolno je sodišče ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi s pobotnim ugovorom. Med ponovljenimi ugovornimi trditvami je izpostavila, da se je v skladu z ustaljeno poslovno prakso zanašala, da bo tožeča stranka tudi za božično novoletni čas in za Veliko noč v letu 2015 dobavila ustaljeno količino S. izdelkov, zaradi česar je sklenila pogodbo s Sparom in mu plačala 20.000,00 EUR + DDV. To torej ni bila nobena samovoljna odločitev tožene stranke. Tožeča stranka pa je sploh ni obvestila, da ji izdelkov za ti dve obdobji ne bo dobavila, in da je v slabem finančnem stanju. Dokazno nepodprta je tudi navedba sodišča, da tožena stranka ni izkazala, da je za sporni dve obdobji naročila dejansko opravila. Priča R.O. je opisal ustaljeni način poslovanja med pravdnima strankama, tožeča stranka je zavlačevala s potrditvijo, kakšni bodo roki dobave, pred tem pa je tožena stranka že morala skleniti pogodbo s S.. Zato je očitek, da do konkretnih naročil sploh ni prišlo, neutemeljen. Tožeča stranka je bila tudi seznanjena z aktivnostmi tožene stranke v zvezi s promocijo njenih izdelkov, zaradi česar je neutemeljen tudi očitek sodišča, da tožeča stranka ni dala soglasja k uporabi njene blagovne znamke. Sodišče tudi ni obrazložilo svoje odločitve o zavrnitvi dela pobotnega ugovora, ki se nanaša na znesek 1.139,00 EUR po računu 210, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz z zaslišanjem C.M., ki bi izpovedala glede ustaljenega načina komunikacije in poslovnega sodelovanja med strankama, saj je sodišče nekritično verjelo nasprotni trditvi tožeče stranke.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in med drugim izpostavila, da tožena stranka ni grajala sodnega sklepa z naroka 17.3.2017, ko je sodišče v dokazni sklep vključilo tudi prevode listin v slovenski jezik. Drugih navedb in dokazov, ki jih je po isti pooblaščenki v spis vložila družba L. C. S.r.l., pa sodišče ni upoštevalo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s pritožbo zoper sodbo ne more izpodbijati odločitve prvostopenjskega sodišča o sodni pristojnosti. Na ugovor tožene stranke o nepristojnosti slovenskega sodišča je prvostopenjsko sodišče namreč odločalo s sklepom dne 20.7.20161, v katerem je v pravnem pouku pravilno zapisalo, da je zoper sklep dovoljena pritožba. Izdalo ga je namreč na podlagi 18. člena ZPP in ne na podlagi 19. člena ZPP, kot to navaja pritožba2. V skladu s 363. členom ZPP je zoper vsak sklep sodišča prve stopnje dovoljena pritožba, če v zakonu ni določeno, da pritožbe ni. Zakon v 18. členu pa ne določa, da zoper odločitev sodišča o sodni pristojnosti ni pritožbe. Tožena stranka zato ne more s pritožbo zoper sodbo izpodbijati sklepa, s katerim je sodišče ugovor tožene stranke o nepristojnosti slovenskega sodišča zavrnilo, saj je ta že postal pravnomočen, ker zoper njega nobena od strank ni vložila pritožbe.

6. Pritožnik ima sicer prav, da družba L.C. S.r.l. ne bi mogla biti pooblaščenec tožeče stranke. Njeno nastopanje v prvostopenjskem postopku tudi ni bilo iz tega naslova, ampak si je tožeča stranka napačno razlagala, katere izmed njenih poslov je navedena družba prevzela kot univerzalni naslednik v postopku prisilne poravnave. Vendar pri zatrjevanju, da ne bi smelo sodišče njenih navedb in dokazov upoštevati, pritožba določno ni navedla, katere navedbe naj bi prvostopenjsko sodišče upoštevalo, pa jih ne bi smelo. Določno je kot nedopustne izpostavila zgolj listinske dokaze, to je prevode listin v slovenski jezik, ki jih je v spis vložila s pripravljalno vlogo, z dne 30.11.2016, po isti pooblaščenki, kot je bila pooblaščena za zastopanje tudi tožeče stranke. Prevodi računov v slovenski jezik so v spisu v prilogah od A24 do A32. Prvostopenjsko sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo listine, ki jih je zajelo z dokaznim sklepom, sprejetim na glavni obravnavi dne 17.3.2017, med njimi tudi prevode računov v slovenski jezik.

7. Tožena stranka je res med postopkom navajala, da sodišče teh dokazov ne sme upoštevati, vendar bi do zatrjevane kršitve postopka3 lahko prišlo šele takrat, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep in kot dokazne listine sprejelo tudi prevode listin, ki so bili vloženi v spis po družbi L.C. S.r.l.. Vendar pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, da tožena stranka na naroku glavne obravnave, ko je bil ta dokazni sklep sprejet, zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala, kot to jasno izhaja iz sodnega zapisnika (l. štev. 84 in nasl.). Ker pritožnica tudi ni navedla nobenega razloga, zaradi katerega brez svoje krivde te kršitve po sprejetju sklepa ni uveljavljala, se v pritožbi tudi ne more sklicevati nanjo (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Ne glede na te postopkovne razloge, zaradi katerih je sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke glede upoštevanja prevodov, ki jih je v spis vložil nekdo tretji, pa pritožbeno sodišče dodaja, da bi tožena stranka s takšnim ugovorom tudi sicer ne mogla uspeti, glede na to, da je prav ona tista, ki se v pravdi sklicuje na dolgotrajno in ustaljeno poslovanje s tožečo stranko, kar pomeni, da je dolgo poslovala s tožnico, kot tujo pravno osebo, in vedno na enak način, to je z listinami v tujem jeziku4. Poleg tega pa so iz računov v obravnavani zadevi za odločitev bili relevantni zgolj številčni podatki5, ki jim tožena stranka niti ni nasprotovala.

8. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni izkazala svojega pobotnega ugovora. Znesek 21.139,00 EUR, ki ga je postavila v pobot terjatvi tožeče stranke, je utemeljevala z izdatkom v višini 20.000,00 EUR, ki ga je imela, ker je s Sparom sklenila dogovor o oglaševanju, in z izdatkom v višini 1.139,00 EUR, ki ga je imela za nakup sorodnih čokoladnih izdelkov v času Velike noči od podjetja D.S.. Kot ponavlja tožena stranka tudi v pritožbi, se je glede na ustaljeno poslovno prakso med strankama zanašala6, da ji bo tožeča stranka tudi za božično-novoletni čas in za Veliko noč dobavila ustaljeno količino S. izdelkov, kar pa se ni zgodilo.

9. Tožena stranka je torej uveljavljala pogodbeno škodo, ki naj bi ji nastala iz poslovanja s tožečo stranko. Pri tem pa, tako kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče, ni niti zatrjevala, da bi med njima bil dogovor, da bo določene količine7 tožeča stranka dobavila toženi stranki, pa tudi ne, da bi tožena stranka sploh oddala naročilo za blago, za katerega zatrjuje, da ni bilo dobavljeno. Ker škoda, kot je bila zgoraj opredeljena, izvira po zatrjevanjih tožene stranke iz istega škodnega dogodka (nedobava blaga s strani tožeče stranke), se razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo glede pobotnega ugovora, nanašajo tako na izdatek v zvezi s plačilom tožene stranke S., kot tudi na izdatek za nakup čokoladnih izdelkov pri tretjem. Zato je neutemeljena pritožbena kritika, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo svoje odločitve za zavrnitev dela pobotnega ugovora, ki se nanaša na znesek 1.139,00 EUR.

10. Pritožnica, ki zatrjuje, da je izkazala naročilo blaga za sporni dve obdobji, se pri tem sklicuje na izpoved priče R. O. Iz njegove izpovedi, kot jo je povzela pritožba, bi bilo mogoče razbrati le, da je tožeča stranka zavlačevala s potrditvijo rokov dobave blaga, medtem ko je tožena stranka morala že pred tem s S. skleniti dogovor o oglaševanju izdelkov. Tudi iz te izpovedi ni mogoče priti do drugačnega zaključka, kot ga je naredilo prvostopenjsko sodišče, to je, da se tožeča stranka ni zavezala, da bo toženi stranki dobavila določeno količino blaga ob teh dveh praznikih, priča pa tudi ni potrdila naročila blaga. K temu pa pritožbeno sodišče dodaja še, da tožena stranka s takšnimi trditvami, kot jih je za svoj pobotni ugovor podala, ni izkazala niti nastanka škode, ki po višini ne more predstavljati izdatkov, ki jih je v zvezi s propagandnimi aktivnostmi imela, saj pri tem ni upoštevala, da je določene količine izdelkov od tožeče stranke vseeno prejela in tudi prodala, upoštevala pa tudi ni, da je prodala8 tudi izdelke od D.S., saj je kot svojo škodo uveljavljala celotnem znesek, kot ga je plačala dobavitelju.

11. Zaslišanje priče C. M. je sodišče zavrnilo, ker je dokazni predlog tožene stranke ocenilo kot prepozen, ker je bil podan po izteku prvega naroka oziroma izven roka, v katerem je sodišče odobrilo toženi stranki pravico do vložitve pripravljalne vloge. Ugotovitve, da je bi dokazni predlog z zaslišanjem priče C. M. podan v nasprotju z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, pa pritožba ni izpodbijala, zatrdila pa tudi ni, da je upravičene razloge za zamudo uveljavljala že v prvostopenjskem postopku (v smislu četrtega odstavka 286. člena ZPP). Nenazadnje pa ne bi izpoved predlagane priče, ki naj bi se nanašala na ustaljen način komunikacije in poslovnega sodelovanja med pravdnima strankama, v ničemer spremenila pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da dogovora o povečanem obsegu dobave blaga in o naročilu na podlagi tega dogovora tožena stranka ni izkazala.

12. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP in je toženi stranki, ki s pritožbo ni uspela, naložilo, da tožeči stranki povrne 428,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo njene izdatke za odgovor na pritožbo (po tarifni štev. 21/1 OT) in materialne stroške (po tarifni štev. 11 OT), oboje povečano za 22 % DDV.

1 ki je tudi sicer materialnopravno pravilen 2 19. člen ZPP ureja odločanje sodišča o stvarni pristojnosti 3 o sami kršitvi več v nadaljevanju 4 Njen ugovor je zato tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pravdnih strank v postopku. 5 kjer postane ugovor "nepoznavanje tujega jezika" brezpredmeten 6 ne zatrjuje torej dogovora 7 Tožeča stranka ni zatrjevala, kolikšne naj bi te količine bile; navedla tudi ni, koliko izdelkov ji je tožeča stranka sploh dobavila, čeprav je vsaj za božično-novoletne praznike navedla, da je "dobavila le manjši del podanih naročil". 8 če pa jih ni prodala, bi morala navesti tudi, zakaj jih ni