Jedro

Stališče nižjih sodišč, da je Služba pravne pomoči pri Obalni sindikalni organizaciji K. imela pooblastilo za umik predloga (tožbe) oziroma da je tako pooblastilo lahko prenesla na odvetnika, je lahko točno le ob predpostavki, da je ta služba oziroma pri njej zaposleni delavci, imela položaj odvetnika.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Večje število tožnikov, med njimi tudi revidentka, je 28. 4. 1992 vložilo skupen predlog za sodno varstvo zaradi prenehanja delovnega razmerja. Predlog je v njihovem imenu vložila Služba pravne pomoči pri Obalni sindikalni organizaciji K., ne da bi predložila tudi pooblastila. Z vlogo z dne 8. 12. 1999 je odvetnik M. S. umaknil tožbo, tožena (-i) stranka (-i) se je z umikom strinjala, zato je sodišče s sklepom opr. št. Pd 166/94-13 z dne 20. 12. 1999 umik tožbe vzelo na znanje in postopek ustavilo. Sklep je bil za tožeče stranke vročen Obalni sindikalni organizaciji K. 22. 12. 1999 in je postal pravnomočen 30. 12. 1999. Dne 16. 12. 2004 je tožnica M. M. vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 394. člena ZPP, ker je ni zastopal pooblaščenec v skladu z zakonom oziroma pooblaščenec ni imel pooblastila za umik tožbe.

Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrnilo in obnove postopka ni dovolilo. Ugotovilo je, da je tožnica pooblastila Službo pravne pomoči pri Obalni sindikalni organizaciji K. za zastopanje v delovnem sporu. Med postopkom (22. 2. 1993) je Obalna sindikalna organizacija K. z odvetnikom M. S., ki je bil pred tem pri njih zaposlen, sklenila pogodbo o opravljanju storitev pravne pomoči in nanj prenesla tudi opravljanje storitev zastopanja pred sodišči. Odvetnik je pravno veljavno prevzel zastopanje in je smel v okviru danega pooblastila tudi pravno veljavno umakniti tožbo (95. člena tako sedanjega ZPP, kot takrat veljavnega ZPP77). Zato uveljavljani obnovitveni razlog ni podan.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo (pravilno sklep), izdan na drugi stopnji, vlaga tožnica revizijo "iz razloga kršitve procesnega in materialnega prava po ZDSS-1" ter zaradi kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in kršitve 6. člena EKČP. Višje delovno in socialno sodišče naj bi "napačno storilo bistveno kršitev postopka", ker obstajajo nasprotja med obrazložitvijo sodbe (prav sklepa) in dokazi v spisu. Iz spisa ne izhaja, da bi stranka dala pooblastilo odvetniku, ampak je dala pooblastilo Službi pravne pomoči pri Obalni sindikalni organizaciji K.. Ta je prenesla pooblastilo, vendar mu stranka ni dala pooblastila za umik tožbe. Služba pravne pomoči ni odvetnik in ni mogla umakniti tožbe brez izrecnega pooblastila stranke. Prav tako tudi ni mogla na drugega prenesti več pooblastil, kot jih je imela sama, kar velja tudi za obseg zastopanja. Odvetnik po ZPP lahko umakne tožbo, kolikor stranka pooblasti odvetnika. V obravnavanem primeru pa je odvetnik lahko ravnal le v tistem obsegu, v katerem je stranka dala pooblastilo prvotnemu pooblaščencu - Službi pravne pomoči. Tožnici je bil onemogočen dostop do sodnega varstva, saj je tožba umaknjena brez njenega soglasja in se tako ne more več potegovati za svojo pravico pred sodiščem.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tožnica je uveljavlja obnovitveni razlog iz 4. točke 394. člena ZPP: ker je ni zastopal pooblaščenec oziroma ker pooblaščenec ni imel pooblastila za umik tožbe. Bistveno za odločitev o tem, ali je obnovitveni razlog podan je tako, ali je Služba pravne pomoči pri Obalni sindikalni organizaciji K. imela pooblastilo tudi za umik tožbe, kar pomeni tudi, da je pooblastilo tudi v tem obsegu lahko prenesla na odvetnika.

Upoštevati je treba, da je bila tožba (tedaj kot predlog) vložena 28. 4. 1992, ko je veljal ZPP77. Ta je imel v določbah, pomembnih za odločitev v tem sporu enake določbe o pooblaščencih, kot sedaj veljavni ZPP (enako 94., 95. in 96. člen). Iz teh določb izhaja predvsem, da - obseg pooblastila določi stranka,- če pooblasti odvetnika, ne da bi v pooblastilu natančneje določila njegove pravice, ima odvetnik na podlagi takega (splošnega, pravdnega) pooblastila pravico tudi umakniti tožbo ali prenesti pooblastilo na drugega odvetnika, in - če stranka v pooblastilu ni natančneje določila pravice pooblaščenca, ki ni odvetnik, mora ta vselej imeti izrecno pooblastilo za umik tožbe in za prenos pooblastila na drugega.

Glede na čas vložitve predloga (tožbe) je treba upoštevati tudi takratno ureditev odvetništva oziroma pravne pomoči. Od leta 1979 do 1993 je namreč veljal Zakon o pravni pomoči (Uradni list SRS, št. 23/79), ki je določal, kaj se šteje za opravljanje odvetniške dejavnosti (4. člen) in kdo jo lahko opravlja (6., 8. in 11. člen). Službe pravne pomoči pri sindikatih so bile po teh določbah ena od organiziranih oblik pravne pomoči, ki so opravljale odvetniško dejavnost, delavci takih služb pa so se bili dolžni ravnati po določbah zakona, ki veljajo za odvetnika.

Vendar navedeno ni pomenilo, da je bilo pooblastilo, dano službi pravne pomoči pri sindikatu, enako kot pooblastilo, dano odvetniku. Zakon o pravni pomoči je določil kot organizirane oblike pravne pomoči službe pravne pomoči ter odvetnike in delovne skupnosti odvetnikov (prvi odstavek 6. člena). V službah pravne pomoči so pravno pomoč lahko zagotavljali odvetniki (prvi odstavek 11. člena), ki so izkazovali tak status z vpisom v imenik odvetnikov (drugi odstavek 20. člena). V (službe) pravne pomoči, ki jo je na podlagi 8. člena zagotavljal sindikat svojim članom, pa so pravno pomoč lahko dajali tudi delavci, ki so izpolnjevali pogoje za odvetnika in so se bili tudi dolžni držati določb zakona, ki veljajo za odvetnika - vendar niso bili odvetniki. Tudi Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 - ZOdv) je v prehodnih določbah iz take ureditve: odvetniki v službah pravne pomoči, so lahko nadaljevali z opravljanjem odvetniškega poklica, tisti delavci služb pravne pomoči, ki niso bili odvetniki, pa so kot osebe, ki jih je sindikat najel ali zaposlil za zastopanje svojih članov, lahko nastopali pred sodišči za delovne in socialne spore kot pooblaščenci, čeprav niso odvetniki (tretji in četrti odstavek 73. člena ZOdv).

Določbe ZPP o obsegu pooblastila in prenosu pooblastila pa so jasne in so različne glede na to, ali je pooblaščenec odvetnik ali ne. Stališče nižjih sodišč, da je Služba pravne pomoči pri Obalni sindikalni organizaciji K. imela pooblastilo za umik predloga (tožbe) oziroma da je tako pooblastilo lahko prenesla na odvetnika, je zato lahko točno le ob predpostavki, da je ta služba oziroma pri njej zaposleni delavci, imela položaj odvetnika. Samo v takem primeru je splošno pravdno pooblastilo vsebovalo tudi pooblastilo za umik tožbe, v nasprotnem primeru pa bi moralo biti tako pooblastilo dano izrecno.

Tožnica utemeljeno uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami. Za tožnico ni sporno dejstvo, da je za zastopanje pooblastila Službo pravne pomoči pri Obalni sindikalni organizaciji K., čeprav s strani tožečih strank to pooblastilo ni bilo predloženo sodišču. Pooblastilo je pridobilo šele sodišče iz kazenskega spisa v postopku zoper odvetnika (priloga B2). Iz tega pooblastila izhaja, da je tudi tožnica M. M. pooblastila Službo pravne pomoči pri Obalni sindikalni organizaciji K. za "zastopanje pred Sodiščem združenega dela v Kopru pri uveljavljanju pravic iz dela". Torej ni šlo le za pooblastilo za vložitev tožbe, temveč očitno za splošno pooblastilo za pravdo. Iz takega pooblastila pa ni razvidno, da bi bilo pooblastilo dano službi oziroma delavcu te službe, ki je imel takrat položaj odvetnika. Obstaja torej zatrjevano nasprotje med razlogi izpodbijanega sklepa in vsebino listine - pooblastilom za zastopanje.

Ker je zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, je revizijsko sodišče v celoti razveljavilo sklepa sodišča druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena v zvezi s 384. členom ZPP). Pri tem se bo moralo sodišče opredeliti tudi do vprašanja, ali je bil predlog za obnovo postopka sploh pravočasno vložen. Glede na uveljavljani obnovitveni razlog velja sicer izjema pri petletnem objektivnem roku (tretji odstavek 396. člena ZPP). Upoštevati pa je treba tudi subjektivni prekluzivni rok po 3. točki prvega odstavka 396. člena ZPP. Če je predlog za obnovo postopka vložen prepozno, ga je treba zavreči (398. člen ZPP). Nižji sodišči se do tega vprašanja in do trditev tožnice o pravočasnosti nista opredelili. Iz spisa pa je razvidno kdaj in komu je bil sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe vročen ter kdaj je bil predlog za obnovo postopka vložen. Že na podlagi teh dejstev bi se sodišče lahko in moralo opredeliti tudi do vprašanja pravočasnosti.