Jedro

V primeru, ko je prosilec v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in je predpisana kazen več kot osmih let zapora, je po ZKP predviden način, kako lahko obdolženec pride do strokovne brezplačne pravne pomoči odvetnika, če je socialno ogrožen on oziroma njegova družina. Res je sicer, da obvezna obramba sama po sebi še ne pomeni, da je zagovornik za obdolženega brezplačen, vendar lahko sodišče kljub temu obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, glede na določbo 1. odstavka 97. člena ZKP. Obvezna obramba po ZKP v povezavi s 1. odstavkom 97. člena ZKP je po svoji vsebini isto kot brezplačna pravna pomoč, zato je uporaba ZBPP v teh primerih izključena.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. K 163/2010. Tožnik je eden izmed obdolžencev v predmetnem kazenskem postopku in je zoper njega vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja ropa po čl. 206/I Kazenskega zakonika (Uradni list RS št. 55/08, v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z čl. 20 KZ-1. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 3. odstavek 3. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da upravičenec, ki mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po ZBPP. Po 3. odstavku 70. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec imeti zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katero je po zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen, 4. odstavek 70. člena ZKP pa določa, da če si obdolženec v primerih obvezne obrambe ne vzame zagovornika sam, mu ga predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti za nadaljnji potek kazenskega postopka do pravnomočnosti sodbe. Tožnik je v predmetnem kazenskem postopku obdolženec zaradi kaznivega dejanja ropa po členu 206/1 KZ-1 v zvezi s členom 20/1 KZ-1, za katerega je zagrožena kazen od enega do desetih let zapora, kar v skladu s 3. in 4. odstavkom 70. člena ZKP pomeni, da je upravičen do obvezne obrambe po ZKP, v koliko si zagovornika ne izbere sam. Ker je tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči po posebnem zakonu, to je po ZKP, je glede dodelitve brezplačne pravne pomoči potrebno uporabiti določbe ZKP in ne določbe ZBPP (2. ods. 3. člena ZBPP). Tožena stranka je opravila poizvedbo na vpisniku Okrožnega sodišča v Celju in ugotovila, da ima tožnik že postavljenega odvetnika po uradni dolžnosti, to je odvetnik A.A. Ker v obravnavanem primeru ni pravne podlage za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka prošnjo tožnika zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da mora imeti na podlagi 3. odstavka 70. člena ZKP obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice, če gre za kaznivo dejanje, za katero je v zakonu predpisana kazen osmih let zapora ali hujša kazen. Za kaznivo dejanje ropa je predpisana kazen zapora nad osem let, zato je obramba v tem kazenskem postopku obvezna. Obdolženi si lahko vzame zagovornika sam, v nasprotnem primeru pa mu ga postavi sodišče po uradni dolžnosti. Zmotna je ugotovitev, da ima tožnik postavljenega odvetnika po uradni dolžnosti, to je odvetnika A.A. Tožnik si je zagovornika izbral sam, in sicer odvetnika B.B., kar je razvidno iz zapisnika naroka z dne 23. 2. 2010 in dopisa odvetnika Okrožnemu sodišču v Celju z dne 18. 2. 2010. Razen tega tožena stranka obvezno obrambo enači z brezplačno pravno pomočjo. Obvezna obramba ni odvisna od gmotnih razmer obdolženega. Obvezna obramba še ne pomeni, da je tak zagovornik za obdolženega brezplačen, saj se na koncu postopka lahko zgodi, da je obdolženi dolžan plačati tudi nagrado zagovornika, ki mu je postavljen po uradni dolžnosti. Glede na navedeno ne drži, da je treba v konkretnem primeru za dodelitev brezplačne pravne pomoči uporabiti določbe ZKP in ne ZBPP, saj ZKP postavitev zagovornika po uradni dolžnosti zaradi slabih gmotnih razmer ne ureja. Novela ZBPP je črtala določbo 71. člena ZKP, ki je urejala postavitev zagovornika zaradi slabega premoženjskega stanja, kar pomeni, da se v vsakem primeru za dodelitev brezplačne pravne pomoči uporabljajo določbe ZBPP in to tako za zagovornika, ki si ga je obdolženi izbral sam, kot tudi za tistega, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je bila prošnja tožnika neupravičeno zavrnjena. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu odobri brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji v kazenskem postopku, za izvajalca brezplačne pravne pomoči pa naj mu določi odvetnika B.B. Razen tega predlaga tudi povrnitev stroškov postopka v roku petnajstih dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker ima nizke dohodke, dolžan je preživljati še mladoletno hčerko, tako tožnik kot tudi njegova izvenzakonska partnerica pa odplačujeta vsak svoj kredit in bi plačilo sodne takse ogrozilo preživljanje njegovih družinskih članov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tudi obvezno obrambo po ZKP potrebno šteti kot brezplačno pravno pomoč po posebnem zakonu, ki je pogojena s težo kaznivega dejanja. Po 4. odstavku 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, oprostiti obdolženca povrnitev vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Če se te okoliščine ugotovijo po izdaji odločbe o stroških, sme predsednik senata na predlog obdolženca s posebnim sklepom oprostiti obdolženca povrnitve stroškov kazenskega postopka, odložiti plačilo stroškov kazenskega postopka ali pa mu dovoliti, da jih povrne v obrokih. Predlog lahko obdolženec poda najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče. Nadalje 1. odstavek 97. člena ZKP med drugim določa, da če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrade in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev. S tega stališča je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bila tudi ta oblika pravne pomoči (postavitev odvetnika po uradni dolžnosti) šteta za brezplačno pravno pomoč. Tožniku je bil najprej postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, odvetnik A.A., sodišče ga je naknadno razrešilo, ker je prejelo obvestilo obdolženca, da že ima odvetnika. V kolikor se je tožnik sam odpovedal odvetniku, ki mu je bil postavljen, mu to ne daje pravice do dodelitve brezplačne pravne pomoči po drugem zakonu, saj 3. odstavek 3. člena ZBPP določa, da v kolikor je upravičencu odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko uveljavljati po ZBPP. Ravnanje tožnika je v nasprotju z namenom dodelitve brezplačne pravne pomoči, ki je v zagotavljanju sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničiti. Tožniku je bila pravica do sodnega varstva zagotovljena, vendar jo je zavrnil, potem pa ponovno predlagal dodelitev brezplačne pravne pomoči po drugem zakonu. To je tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, saj ni primerno in dopustno, da se tožniku, ki je stranka v postopku pred sodiščem v Celju in je zavrnil postavljenega odvetnika iz celjskega območnega zbora, dodeli po drugem postopku drug odvetnik, ki je lahko, tako kot v obravnavanem primeru, iz povsem drugega okrožja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži stroške tega postopka.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ne drži navedba tožene stranke, da je potrebno obvezno obrambo po ZKP šteti kot brezplačno pravno pomoč po posebnem zakonu. Obvezna obramba je po ZKP zagotovljena obdolžencem za najhujša kazniva dejanja, kar pomeni, da je pogojena s težo kaznivega dejanja in ne s socialnim statusom obdolženca. Obvezna obramba je za najhujša kazniva dejanja zagotovljena vsem, tudi tistim, ki so plačila nagrade zmožni. Razen tega je brezplačna pravna pomoč zagotovljena vsem tistim, ki si zaradi gmotnih razmer zagovornika ne morejo privoščiti, zanj pa lahko zaprosijo v kazenskih postopkih za vsako kaznivo dejanje ne glede na zagroženo kazen. O stroških postopka sodišče odloča na koncu kazenskega postopka. Tudi nagrado za zagovornika, ki je obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, je v primeru obsodilne sodbe dolžan plačati obdolženi, sodišče pa ga lahko plačila te nagrade oprosti. O oprostitvi kazensko sodišče ne odloča na enakih podlagah kot organ za brezplačno pravno pomoč, ki je vezan na cenzus, temveč odloča po prostem preudarku. Zmotna je navedba, da se je tožnik odpovedal odvetniku, ki mu je bil postavljen. Ker si je zagovornika vzel sam, je sodišče zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, razrešilo. S tem, ko si je zagovornika vzel sam, se zagovorniku po uradni dolžnosti ni odpovedal. Če bi teza tožene stranke držala, bi to pomenilo, da si obdolženci, ki so slabega premoženjskega stanja, v primerih obvezne obrambe zagovornika ne morejo izbrati sami, saj se jim v takem primeru postavi zagovornik po uradni dolžnosti. Tako stališče pa pomeni omejevanje svobode izbire zagovornika in obdolžence spravlja v neenakopraven položaj, saj obdolženec, ki je slabega premoženjskega stanja v primerih, ko obramba ni obvezna, lahko zaprosi za brezplačno pravno pomoč in navede, kateri zagovornik naj se mu dodeli, medtem ko si obdolženi v primeru obvezne obrambe in postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti le-tega ne more izbrati sam. Tožnik si je zagovornika izbral sam, kar ni v nasprotju z zakonom, ko pa je ugotovil, da plačila odvetnika ne bo zmogel, je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. Zaradi tega ne drži navedba, da je že pridobljeno pravico do sodnega varstva zavrnil. Tudi sklicevanje na načelo ekonomičnosti ne vzdrži, saj si v okviru prošnje za brezplačno pravno pomoč lahko obdolženi prosto izbere zagovornika, stališče tožene stranke pa bi predstavljalo omejevanje svobode izbire zagovornika, ki jo zagotavlja 29. člen ustave.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 3. členu določa, da je lahko z zakonom brezplačna pravna pomoč drugače urejena, kot je urejena s tem zakonom, če je glede na vrsto postopka in glede na oblike pravne pomoči to potrebno. Upravičenec, ki mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč po posebnem zakonu, ne more te pravice v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči uveljavljati po tem zakonu (3. odstavek 3. člena ZBPP). Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v obravnavni zadevi brezplačna pravna pomoč s posebnim zakonom, to je z ZKP, drugače urejena kot z ZBPP in da so nastopile okoliščine iz 3. člena ZBPP. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo vseh razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik v predmetnem kazenskem postopku obdolženec zaradi kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen od enega do desetih let zapora, kar v skladu s 3. in 4. odstavkom 70. člena ZKP pomeni, da je upravičen do obvezne obrambe po ZKP, v koliko si zagovornika ne izbere sam. Pravilno je ugotovila, da je glede na to, da je tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči po posebnem zakonu, to je po ZKP, potrebno glede dodelitve brezplačne pravne pomoči uporabiti določbe ZKP in ne določbe ZBPP. Dejstvo, da je bil tožniku postavljen odvetnik po uradni dolžnosti, sam pa si je izbral drugega odvetnika, ne more vplivati na pravilnost odločitve. V primeru, ko je prosilec v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in je predpisana kazen več kot osmih let zapora, je namreč po ZKP predviden način, kako lahko obdolženec pride do strokovne brezplačne pravne pomoči odvetnika, če je socialno ogrožen on oziroma njegova družina. Res je sicer, da obvezna obramba sama po sebi še ne pomeni, da je zagovornik za obdolženega brezplačen, vendar lahko sodišče kljub temu obdolženca oprosti plačila stroškov postopka, saj 1. odstavek 97. člena ZKP določa, da če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje in vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev. Torej je v ZKP predviden način, kako lahko socialno ogrožen obdolženec dobi brezplačno pravno pomoč, čim pa je ta način določen v posebnem zakonu, je po mnenju sodišča izključena uporaba ZBPP. Torej ZKP v primeru obvezne obrambe določa način oprostitve stroškov zagovornika zaradi slabih gmotnih razmer. Prenehanje veljavnosti določbe 71. člena ZKP za obravnavani primer ni relevantno, saj se je ta člen nanašal na tiste kazenske postopke, kjer ni šlo za zastopanje po uradni dolžnosti. Ta člen je namreč določal, da če ni pogojev za obvezno obrambo, se obdolžencu, ki si po svojih gmotnih razmerah sam ne more plačati zagovornika, na njegovo zahtevo lahko postavi zagovornik po uradni dolžnosti, če je to v interesu pravičnosti. Glede na vse zgoraj navedeno, je torej obvezna obramba po ZKP v povezavi s 1. odstavkom 97. člena ZKP po svoji vsebini isto kot brezplačna pravna pomoč, saj je v primeru obvezne obrambe predviden način, kako se zaradi slabih gmotnih razmer lahko obdolženca oprosti stroškov postopka. Ker je torej to po vsebini brezplačna pravna pomoč, je po mnenju sodišča uporaba ZBPP v teh primerih izključena. Glede na to, da je po zgoraj citiranih določilih ZKP lahko obdolženec zaradi slabih gmotnih razmer oproščen stroškov svojega zagovornika in je zato uporaba ZBPP izključena, po mnenju sodišča na pravilnost odločitve ne morejo vplivati tožnikove navedbe o tem, kakšne so razlike med obvezno obrambo in brezplačno pravno pomočjo, saj je pomembno le to, da je v primeru obvezne obrambe predviden način, ko se lahko obdolženca oprosti stroškov zagovornika. Dejstvo je, da je bil tožniku v kazenskem postopku odvetnik postavljen, za tak primer ZKP v 1. odstavku 97. člena določa tudi možnost oprostitve stroškov zagovornika, s tem pa je izpolnjen dejanski stan iz 3. člena ZBPP, ki izključuje uporabo ZBPP. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi (sodba opr. št. I Up 333/2002) tudi zavzelo stališče, da glede na to, da je bil tožnici v kazenski zadevi postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ne more v isti zadevi uspešno uveljavljati isto obliko pravne pomoči po ZBPP. V obravnavani zadevi tudi ni bila kršena pravica iz 29. člena ustave, kot zatrjuje tožnik, saj ta člen glede izbire načina obrambe določa zgolj to, da je treba vsakomur zagotoviti, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Sodišče ni posebej odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnik po 10. členu Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08) v tem postopku oproščen plačila sodnih taks, torej je plačila taks oproščen že na podlagi samega zakona. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, zato sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka tako tožeče, kot tudi tožene stranke.