Jedro

Organ je odločitev oprl na 23. člen ZG. Po prvem odstavku tega člena mora obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo, lastnik gozda. Tožbene navedbe, da očitanega goloseka tožnik ni izvedel sam, so tako neutemeljene; po citirani zakonski določbi se namreč obnovo gozda naloži lastniku zemljišča, na katerem je bil izveden golosek (ne glede na morebitnega drugega povzročitelja).

Določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, se uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v tem zakonu (2. člen ZG), če gre torej za zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem ter ki obsega kot najmanjšo površino 0,25 ha (ter tako dejanska raba, ki je podatek zemljiškega katastra, ni pomembna).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Ljubljana, Krajevna enota Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo o izvedbi obnove gozda, ki je bil v nasprotju s predpisi posekan na golo, odločil, da mora tožnik kot lastnik na parceli 1065 k.o. ... obnoviti 0,6 ha gozda, kot je določeno v točkah a), b) in c), najkasneje do 30. 4. 2014, in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil večji del gozdne parcele št. 1065 k.o. ... posekan na golo že pred dvema letoma ter je bila tožniku takrat izdana odločba o izvedbi obnove gozda na površini 1,2 ha. Ker tožnik ni zagotovil izvedbe odločbe, je bil izdan sklep o dovolitvi upravne izvršbe po drugi osebi, ki je z odločitvijo Vrhovnega sodišča z dne 11. 12. 2013 postal pravnomočen. Dne 17. 10. 2013 pa je revirni gozdar ugotovil, da je bilo na parceli št. 1065 k.o. ... brez odobritve izkrčenih še preostalih 0,6 ha gozda oziroma posekanih 154 m3 drevja. Golosek je bil izveden na območju, kjer so na drugi stopnji poudarjene hidrološka, higiensko – zdravstvena ter funkciji varovanja naravnih vrednot in kulturne dediščine. Pri ogledu gozda na navedeni parceli je bilo ugotovljeno, da je treba v skladu s 23. členom Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) zaradi zagotovitve trajnosti in biološke stabilnosti gozda obnoviti gozd in pri tem opraviti dela, kot je določeno v izreku odločbe.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo z dne 28. 11. 2014 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa ter odločilo, da gredo stroški, ki so nastali v pritožbenem postopku, in sicer nagrada in potrebni izdatki pooblaščene pravne zastopnice, v breme tožnika.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter ob napačni uporabi materialnega prava. Uvodoma izpostavlja, da očitanega goloseka ni izvedel sam, ampak je prekršek storila tretja oseba z namenom škodovati mu. Tožnik je za ugotovitev dejanskega kršitelja najel zasebnega detektiva. Poleg tega v obravnavanem primeru ne gre za golosek po pravni teoriji, saj se za sečnjo na golo šteje posek vseh ali takšnega števila dreves na določeni površini, da bi to preprečilo obnovo gozda s pretežnim naravnim mladjem v nepretrgani gozdni proizvodnji. Dejansko do opustošenja gozda, za kakršno naj bi šlo pri goloseku, v obravnavanem primeru ni prišlo, saj je šlo zgolj za delni golosek oziroma posek določenega in neznatnega dela gozda glede na celotno površino gozdne površine dotičnega gozda. Sečnja tudi ni povzročila negativnih učinkov na floro ali favno, gozd lahko še najprej nemoteno opravlja svojo funkcijo. Prav tako delni posek ni povzročil osiromašenja avifavne, znatnega upada biotske raznovrstnosti oziroma zmanjšal obsega narave. Ker je 1/3 sporne parcele v dejanski rabi kot kmetijsko zemljišče, poseg tožnika v gozd na način povečanja kmetijskega dela ni tako invaziven, da bi moral upravni organ vzpostaviti prejšnje stanje na način, da tožniku zapove popolno pogozditev. Pri presoji, ali se posega v hidrološko in higiensko – zdravstveno funkcijo gozda in biotsko raznovrstnost iz opravičljivega razloga, je treba upoštevati, ali je dejanje tožnika dejansko negativno vplivalo na to oziroma ali ima gozd negativne in nekoristne posledice ter ali je to družbeno nesprejemljivo. V obravnavanem primeru dejanje tožnika za gozd ni bilo nekoristno, predvsem pa ni bilo škodljivo. Če bi tožnik v gozd posegel tako, da bi bilo to škodljivo za bio sistem ter bi negativno vplivalo na hidrološko, higiensko – zdravstveno in kulturno dediščinsko funkcijo, bi bila odločba o izvedbi obnove gozda upravičena. V obravnavanem primeru pa tožnik v gozd ni posegel na tak način, zato tudi izvedba obnove gozda, kot je naložena, ni sorazmerna eventualni škodi, ki naj bi jo po mnenju prvostopenjskega organa tožnik povzročil. Tožnik predlaga postavitev izvedenca gozdarske stroke, ki bo potrdil resničnost njegovih navedb. Delni posek gozda v lasti tožnika ne posega v gozd bistveno in invazivno ter zanj ni škodljiv, tako da bi bila nujno potrebna izvršitev del na način, kot je določeno z izpodbijano odločbo. Tožnik v dokazne namene predlaga vpogled v javne podatke prostor.gov.si za parcelo št. 1065 k.o. ..., zaslišanje tožnika ter postavitev izvedenca gozdarske stroke. Sodišču predlaga, naj po izvedbi predlaganih dokazov odloči, da se izpodbijana odločba odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev v izpodbijani odločbi, da mora tožnik kot lastnik parc. št. 1065 k.o. ... obnoviti 0,6 ha gozda, ki je bil v nasprotju s predpisi na tem zemljišču posekan na golo, s sadnjo sadik v odločbi navedenih drevesnih vrst in na način, kot je navedeno, ter obeleževanjem sadik, v roku do 30. 4. 2014. Tožnik v tožbi kot pomembno izpostavlja dejstvo, da očitanega goloseka ni izvedel sam, pač pa je to storila neznana tretja oseba. V obravnavanem primeru pa tudi ne gre za golosek, kot ga opredeljuje pravna teorija, gre za delni golosek, ki ni onemogočil ekoloških in socialnih funkcij gozda, in ki za gozd ni bil škodljiv, zato je naložena popolna pogozditev nepotrebna, ukrep pa tudi ni sorazmeren morebitni s sečnjo povzročeni škodi; za potrditev teh navedb tožnik predlaga izvedbo dokaza z izvedencem.

7. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ odločitev oprl na 23. člen ZG. Po prvem odstavku tega člena mora obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo, lastnik gozda. Tožbene navedbe, da očitanega goloseka tožnik ni izvedel sam, so tako neutemeljene; po citirani zakonski določbi se namreč obnovo gozda naloži lastniku zemljišča, na katerem je bil izveden golosek (ne glede na morebitnega drugega povzročitelja).

8. Iz izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je posek preostalih 0,6 ha gozda na tožnikovi parceli št. 1065 k.o. ..., ki je bil opravljena brez odobritve, ugotovil revirni gozdar 17. 10. 2013, ob tem ko je hkrati ugotovil, da je bil večji del te gozdne parcele na golo posekan že pred dvema letoma ter je bila tedaj tožniku naložena obnova gozda na površini 1,2 ha. V spisni dokumentaciji upravnega spisa je tudi zapisnik, ki ga je o ogledu goloseka 17. 10. 2013 izdelal gozdar in v njem navedel, da je bilo na parc. št. 1065 posekano še preostalo gozdno drevje, in sicer 271 dreves na preostali površini 0,6 ha, po tem ko je bilo na tem zemljišču leta 2011 že posekano vse drevje na površini 1,3 ha. Poleg tega je v spisni dokumentaciji tudi zapisnik gozdarske inšpektorice z ogleda dne 29. 11. 2013, v katerem ta ugotavlja, da je bil posek drevja na parc. št. 1065 opravljen brez dovoljenja, da je (po poseku gozda na površini 1,3 ha v letu 2011) (zdaj) posek izveden na celotni parceli, po oceni na površini 0,6 ha, da so panji še na izsekani površini, prav tako veje ter nekaj sečnih ostankov, ter da v letu 2011 izsekani gozd ni obnovljen, pač pa je površina zatravljena, zapisniku pa so priložene tudi fotografije izsekane površine.

9. Po 14. točki prvega odstavka 3. člena ZG je posek na golo odstranitev vsega gozdnega drevja v nepomlajenem sestoju, kjer ni predvidena sprememba namembnosti zemljišča in gre za površino, pri kateri je povprečna razdalja med nasprotnimi robovi preostalega sestoja večja od ene višine odraslega drevja na tem rastišču. Take ugotovitve, kot izhajajo iz zapisnika o ogledu revirnega gozdarja (in nato tudi gozdarske inšpektorice), da je bila parcela št. 1065 (brez dovoljenja) izsekana v celoti, po tem ko je bilo za posekom vsega drevja na površini 1,3 ha v letu 2011 posekano še vse drevje tudi na preostali površini 0,6 ha, pa tudi po presoji sodišča zadoščajo za zaključek o izvedenem goloseku na površini 0,6 ha na parceli 1065 k.o. ... Tožnik takega zaključka ne more izpodbiti s sklicevanjem na opredelitev goloseka, da je to posek vseh ali takšnega števila dreves na določeni površini, da bi to preprečilo obnovo gozda s pretežnim naravnim mladjem v nepretrgani gozdni proizvodnji, ki v zakonu nima podlage. Prav tako so ob zakonski opredelitvi goloseka ter ob ugotovitvi, ki ni izpodbita in celo ne prerekana, da je bilo posekano vse drevje še na preostalih 0,6 ha parcele 1065, potem ko je bilo pred tem 2011 posekano vse drevje že na površini 1,3 ha te parcele, neutemeljene tožnikove navedbe, da gre za delni golosek oziroma posek neznatnega dela gozda glede na celotno površino dotičnega gozda. Tožnikove navedbe, da zaradi dejanske rabe sporne parcele na površini do 1/3 kot kmetijsko zemljišče ni podlage za naložitev tožniku popolne pogozditve, pa so nedopustna tožbena novota; v pritožbi se namreč tožnik na to okoliščino (dejansko rabo dela parcele kot kmetijsko zemljišče) ni skliceval (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Poleg tega pa se določbe ZG, torej tudi o obveznosti lastnika, da obnovi na golo posekan gozd, uporabljajo za gozd, kot je opredeljen v tem zakonu (2. člen ZG), če gre torej za zemljišče, poraslo z gozdnim drevjem ter ki obsega kot najmanjšo površino 0,25 ha (ter tako dejanska raba, ki je podatek zemljiškega katastra, ni pomembna).(1)

10. Prav tako tožnik drugačne presoje sodišča ne more doseči z navedbami, da s spornim posekom gozda ni posegel v funkcije, ki jih gozd opravlja (ekološke, socialne itd.) ter da poseg za gozd ni bil škodljiv, za potrditev katerih je predlagal tudi dokazovanje z izvedencem gozdarske stroke. Najprej, navedbe so nedopustne tožbene novote, saj jih pritožba ne vsebuje, tožnik pa v tožbi tudi ni opravičil, zakaj jih ni uveljavljal že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Poleg tega pa gre tudi za zatrjevanje pravno nerelevantnih dejstev in okoliščin, saj zanje ZG ne zahteva, da se za zaključevanje o tem, da je bil izveden (nedovoljen) posek na golo, ugotovijo (14. točka prvega odstavka 3. člena ZG).

11. Neutemeljene pa so po presoji sodišča tudi navedbe, da naložena obnova gozda s sadnjo 1.500 sadik ni ustrezna, ker tožnik z delnim golosekom ni posegel v gozd invazivno ter ni sorazmerna morebitni škodi, ki naj bi jo tožnik z nedovoljenim posegom povzročil. Posek na golo kot način gospodarjenja z gozdovi (rabe, izkoriščanja gozda) je prepovedan (prvi odstavek 22. člena ZG). V nasprotju s predpisi na golo posekan gozd pa mora lastnik obnoviti (prvi odstavek 23. člena). Naložitev gojitvenih del (po vrsti, obsegu) je organ obrazložil s sklicevanjem na ugotovljene funkcije gozda na območju sporne gozdne parcele ter obveznost zagotovitve trajnosti in biološke stabilnosti gozda. Po mnenju sodišča gre pri tem za strokovno vprašanje, povezano z obveznostjo zagotavljanja trajnega in optimalnega delovanja gozda ter uresničevanja njegovih funkcij, in stvarno utemeljene razloge, ki jih je za naložitev gojitvenih del organ navedel, zato sprejema. Tožbene navedbe o nepravilnem neupoštevanju povzročene škode in zatrjevane neinvazivnosti tožnikovega posega pri naložitvi obveznosti pa sodišče presoja kot neutemeljene.

12. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Prim. sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 27/2009 z dne 11. 9. 2009.