Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

I. Ali ima odločba organa iz katere izreka je razvidno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca zaradi njegove predaje drugi odgovorni državi članici, enake pravne posledice tudi v primeru, če navedeno prošnjo iz tega razloga zavrže?

II. Ali prosilec državo članico, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, lahko po 17. členu Uredbe Dublin III zaprosi, da obravnava navedeno prošnjo, kljub temu da tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe in je država članica to prošnjo dolžna obravnavati?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

I. Ali ima odločba organa iz katere izreka je razvidno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito prosilca zaradi njegove predaje drugi odgovorni državi članici, enake pravne posledice tudi v primeru, če navedeno prošnjo iz tega razloga zavrže?

II. Ali prosilec državo članico, v kateri je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, lahko po 17. členu Uredbe Dublin III zaprosi, da obravnava navedeno prošnjo, kljub temu da tako obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe in je država članica to prošnjo dolžna obravnavati?

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo (I. točka izreka) ugodilo tožnikovi tožbi zoper sklep tožene stranke št. 2142-496/2016/40 (1312-11) z dne 15. 11. 2017, ga odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo vlogo z dne 7. 11. 2017 za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po 17. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III). Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo predajo tožnika Republiki Hrvaški do pravnomočne odločitve o navedeni vlogi tožnika.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da izrek navedenega sklepa nasprotuje njegovim razlogom. Tožena stranka je namreč zavzela stališče, da o tožnikovi vlogi ni mogoče odločati, saj je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavržena, kar pomeni, da postopek za mednarodno zaščito ne teče več. Nato pa je v utemeljitev svoje odločbe v nasprotju s prejšnjim izhodiščem navedla, da obravnavanje predmetne vloge tudi sicer ni tožnikova pravica po 17. členu Uredbe Dublin III. Če bi bila prošnja za mednarodno zaščito zavržena, bi po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka to morala navesti v izpodbijani odločbi. Če pa je tožena stranka štela, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito še ni odločeno, bi morala o predmetni vlogi odločiti meritorno.

3. Po stališču sodišča prve stopnje obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa in odločilnimi dejstvi oziroma vsebino listin. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavržena, kar je v nasprotju z izrekom sklepa z dne 14. 6. 2016, s katerim je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški. Zato je pojasnilo, da je izrek navedenega sklepa skladen s stališčem Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-179/11 (Cimade in Gisti), iz katerega je razvidno, da obveznost države članice, v kateri je bila vložena prošnja za azil, da prosilcu zagotovi minimalne pogoje v Direktivi 2003/9, preneha šele z dejansko izvršitvijo predaje tega prosilca. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da postopek v Republiki Sloveniji, če prošnja za mednarodno zaščito ni zavržena, ne teče več šele, ko je prosilec na območju druge države oziroma pod njeno suverenost. Pojasnilo je še, da diskrecijska pravica iz 17. člena Uredbe Dublin III ne pomeni dolžnosti države za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Kakor je razvidno iz sodne prakse SEU (zadeva C-576/16), je sklicevanje na diskrecijsko pravico možno še po pravnomočnosti sklepa, da bo prošnjo obravnavala druga država članica, vendar pa lahko pride do uporabe klavzule le v izjemnih primerih. Sodišče meni, da bi bila razlaga, da prosilec ne bi smel predlagati uporabe diskrecijske klavzule, v nasprotju s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in drugim odstavkom 19. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije. Zato je presodilo, da mora tožena stranka o taki vlogi meritorno odločiti, če prošnja za mednarodno zaščito ni zavržena. Okoliščine, ki opravičujejo uporabo diskrecijske klavzule pa so lahko le posegi v človekove pravice, na kar se tožnik tudi sklicuje. Navaja namreč sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in aktivno vključitev v življenje v Sloveniji.

4. Tožena stranka je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagala, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zoper izpodbijano sodbo zaradi pomembnih pravnih vprašanj.

5. Predlog za dopustitev revizije je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP glede vprašanj, navedenih v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu ugodilo predlogu tožene stranke za dopustitev revizije (tretji odstavek 367.c člena ZPP).