Jedro

Po presoji sodišča zgolj prepis meril v sklep o presoji izbire, brez konkretizacije o razlogih dodelitve posameznih točk posameznim prijavljenim izvajalcem, ne zadošča za presojo odločitve in v posledici tudi ne za presojo upravnega akta, saj se ga na tak način ne da preizkusiti. Na tak način namreč niso jasno konkretizirani in navedeni razlogi, na podlagi katerih je strokovna komisija prišla do izračunanih točk za posameznega izvajalca.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odpravi se II. točka sklepa Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport 6711-1/2016/62 z dne 19. 2. 2016 v delu, ki se nanaša na A. in strokovnega delavca A.A. in sklep 6711-1/2016/309 z dne 28.2.2017 ter se zadeva v tem obsegu vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR, v roku 15. dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju Ministrstvo) je s sklepom z dne 19. 2. 2016 odločilo, da se za sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol sofinancirajo naslednji programi izvajalcev: B. C., Č, D., E., F., G., H., I., (I. točka izreka). Iz II. točke izreka pa izhaja, da se zavrne sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol izvajalcem J. za strokovnega delavca B.B., A. za strokovnega delavca C.C., K. za strokovnega delavca Č.Č., L. za strokovno delavko D.D. in M. za strokovno sodelavko E.E. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Ministrstvo objavilo Javni razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje plač strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol (v nadaljevanju NPŠŠ) za štiriletno obdobje 2016-2020 (v nadaljevanju Javni razpis). Na Javni razpis je B. z eno prijavo prijavila izvajalce, razvidne iz I. in II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Strokovna komisija je opravila pregled vlog in jih ocenila na podlagi pogojev in meril, ki so bila navedena v razpisni dokumentaciji. Višina sofinanciranja posameznih programov in področij je bila izračunana na podlagi točkovnega sistema, navedenega v Pravilniku o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni (v nadaljevanju Pravilnik). Strokovna komisija je izvajalce iz točke I. izreka ovrednotila s točkami od 58 do 83, kot sledi iz izreka predmetnega sklepa, medtem ko je ostale izvajalec ovrednotila s 57 točkami. Komisija je za izvajalce iz točke I. izreka pripravila tudi predlog sofinanciranja izbranih izvajalcev. Iz obrazložitve navedenega sklepa še izhaja, da je ministrica, pristojna za šport, v skladu s predlogom strokovne komisije odločila, da se sofinancirajo programi izvajalcev, ki ga izvajajo strokovni delavci in v višini, kot je razvidno iz prve točke izreka sklepa. Z izbranimi izvajalci se sklene ustrezna pogodba o sofinanciranju strokovnega kadra v programih nacionalnih panožnih športnih šol, v kateri se uredi višino sofinanciranja za leto 2016 in 2017 ter druge medsebojne pravice in obveznosti za leta 2018, 2019 in 2020. Iz II. točke izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je ministrica strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol, navedenih v točki II. izreka, zavrnila.

3. Tožnikov zahtevek za preveritev utemeljenosti navedenega sklepa o izboru je Ministrstvo zavrnilo s sklepom z dne 28. 2. 2017 in obrazložitvijo, da zavrača tožnikove navedbe o nestrinjanju z II. točko izreka izpodbijanega sklepa, s katero je bilo zavrnjeno sofinanciranje programa izvajalcu A., za strokovnega delavca A.A. Sklicuje se na Javni razpis in Pravilnik. Višina sofinanciranja posameznih programov in področij je po njihovih navedbah izračunana na podlagi sistema točkovanja. Postopek Javnega razpisa za štiri letno obdobje 2016–2020 je vodila strokovna komisija, ki je pri obravnavi tožnikove vloge, (ki je bil na Javni razpis prijavljen s strani krovne Judo zveze, kot eden izmed 14. izvajalcev), opravila strokovni pregled vloge in jo ocenila na podlagi pogojev in meril, ki so bila navedena v razpisni dokumentaciji in so določena tudi v 23. členu Pravilnika. Ministrstvo se sklicuje tudi na Pravilnik, ki v 25. členu določa, da se vloge za sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programih NPŠŠ ovrednotijo in razvrščajo glede na skupno število točk v skladu z merili iz 23. člena Pravilnika. Za vse razvrščene vloge se izračuna pripadajoča višina sofinanciranja plače strokovnim delavcem v skladu s 24. členom Pravilnika. Izbere in sofinancira se plača strokovnim delavcem v programih NPŠŠ, ki so pri ovrednotenju zbrali višje število točk. Iz izreka navedenega sklepa izhaja, da je pristojna ministrica za sofinanciranje plač strokovnim delavcem v programih nacionalnih panožnih športnih šol kot izvajalce izbrala 9 programov nacionalnih panožnih športnih šol (število 9 za športno disciplino Judo je določil Olimpijski komite Slovenije, dne 14. 1. 2016 v okviru Združenja športnih zvez – OKS-ZŠZ), zavrnila pa je predlog za sofinanciranje tožnika in ostalih panožnih športnih šol navedenih v točki II izreka predmetnega sklepa. Ministrstvo je po lastni oceni celoten postopek izbora vodilo v skladu z objavljenim Javnim razpisom in veljavno zakonodajo, zaradi česar je tožnikov zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa oziroma tožnikovo pritožbo zavrnilo.

4. Tožnik se ne strinja z odločitvijo in predlaga spremembo sklepa v delu, ki se nanaša na vrednotenje A. in strokovnega delavca A.A., torej II. točko sklepa, s katerim je Ministrstvo zavrnilo sofinanciranje plače v programu nacionalnih panožnih športnih šol za izvajalca programa A. za strokovnega delavca A.A. V tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka, hkrati pa meni, da je bilo z navedenim sklepom nezakonito poseženo v tožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (diskriminatorna obravnava). Pojasnjuje, da se je na razpis prijavil preko krovne zveze B., pri čemer je po njegovem mnenju napačno stališče ministrstva, da kljub dokaznim navedbam ni izvedlo postopka preverjanja materialne resnice in pravilnosti ter zakonitosti vloge, kar je v nasprotju z načelom materialne resnice, saj bi moral organ, ki je vodil postopek, ugotoviti vse pomembne okoliščine in dejstva (138. člen Zakona o splošnem upravnem postopku-v nadaljevanju ZUP) in po uradni dolžnosti preveriti podatke o dejstvih o katerih posamezni državni organi vodijo evidence. Tožnik izpostavlja, da se je A. na razpis prijavil z vsebinsko, tehnično in finančno zasnovo programa, ki temelji na predhodnem 20 letnem uspešnem vodenju programa z istim strokovnim delavcem, pri čemer se je program izkazal tudi z mednarodno primerljivimi športnimi dosežki, strokovnimi referencami in izkazanim zaupanjem za navedeno delo, saj je strokovni delavec A.A.tudi habilitirani fakultetni predavatelj za judo in borilne veščine, kakor tudi večkratni selektor slovenske reprezentance. Tožnik tako navaja, da tožena stranka pri presoji in vrednotenju programa pritožnika ni podala ustreznih obrazložitev vrednotenja svoje odločitve glede programa tožnika, saj iz sklepa ni razvidno katera dejstva in okoliščine so bile upoštevane oziroma so bile odločilne za določitev vrednosti programa po posameznem merilu, kakor tudi ne, na kak način je bila oblikovana prioritetna lista vrstnega reda kandidatov. Pri navedenem pa še opozarja na okoliščino, da je B. kriterije za razvrščanje kandidatov sprejela šele 28. 1. 2016, kar je po roku do katerega so morali izvajalci posredovati svoje predloge, s katerimi tako tožnik ni bil nikoli seznanjen, ne pred in ne po izvedenem vrednotenju. Tako se tožnik ni imel možnosti izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki jih je predmetna komisija upoštevala pri svojem vrednotenju in razvrščanju. Iz istih razlogov pa je bila tožniku kršena ustavna pravica do pravnega sredstva in pritožbe v pomembnem delu procesa, ki je odločilen za pridobitev pravic do javnih sredstev.

5. Tožnik v nadaljevanju navaja, da komisija B. (imenovana 15. 10. 2015) za določitev prioritetnega vrstnega reda kandidatov pri določitvi vrstnega reda kandidatov ni izvedla presoje programov izvajalcev in njihovega razvrščanja, kar je zahteva predmetnega javnega razpisa, saj je kriterije za razvrščanje sprejela šele 28. 1. 2016. Razlogi za takšno ravnanje tožene stranke tako ne morejo biti drugje kot v nedopustni arbitrarni in diskriminatorni obravnavi, na podlagi katere je tožena stranka neupravičeno, kljub določilom Pravilnika, za sofinanciranje izbrala druge izvajalce, iz drugih panožnih športnih zvez prijaviteljic. Prav tako pa tožnik ne pred in ne po izvedenem vrednotenju s kriteriji ni bil nikoli seznanjen, zaradi česar se tako ni imel možnosti seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki jih je predmetna komisija upoštevala pri svojem vrednotenju in razvrščanju. Ob tem pa tožena stranka svoje odločitve sploh ni z ničemer obrazložila. Na to je tožnik opozarjal že v pritožbi, v kateri se je, glede na vsebino odločitve, osredotočil na to, da iz navedene odločitve ne izhaja, zakaj je neizbrani izvajalec A. prejel skupno prav 57 točk. Določba 23. člena Pravilnika namreč pri določenih vrednotenjih določa razpon možnih točk, tožena stranka pa ni z ničemer obrazložila, zakaj je pri posameznem merilu določen izvajalec programa prejel določeno število točk (v višini, ki ni maksimalna).

6. Tožnik nadalje navaja, da pri izbiri in določitvi prioritetne liste kandidatov, ki je bila oblikovana, prav tako ni jasno na kak način je bila oblikovana in po katerih kriterijih, pri čemer pa poimensko izpostavlja, da so pri oblikovanju prioritetne liste bili prisotni člani posameznih športnih šol, ki so bile kasneje izbrane na razpisu, kar vzbuja dvom v pravilnost in zakonitost izvedenega izbora programov na ravni vlagatelja, kakor tudi sum nasprotja interesov, saj ravnanja posameznikov, ki so sodelovali pri izboru in določitvi kandidatov in ustreznosti kriterijev, ne ustrezajo pravilom ravnanj po Zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK). Nadalje zato problematizira dejstvo, da iz izreka izpodbijanega sklepa z dne 19. 2. 2016 ne izhaja, da je Strokovna komisija ministrstva presojala pravilnost, zakonitost in preglednost postopkov izvedenih na strani vlagatelja, kar ima za posledico neizbor in nesofinanciranje predlaganega programa. Zato tožnik meni, da tako tudi pri presoji izpodbijanega akta ni mogoče izvesti primerjav kakovosti in ustreznosti posameznih programov in njihovega uresničevanja.

7. Tožnik meni, da je stališče tožene stranke, da ni dolžna preveriti postopkov na B. ob obravnavi posameznih vlog pri Javnem razpisu napačno, saj je ministrstvo dolžno preveriti vsa dejstva in dokaze, ki so jih prejeli s strani B., v primeru dvoma pa mora naložiti izvedbo novega postopka. Organ, ki odloča o podelitvi javnih sredstev (kakor v tem primeru Ministrstvo), namreč zavezuje načelo iskanja materialne resnice, da pri ugotavljanju dejstev išče dejansko nedvoumno resnično stanje stvari, na katerega bo uporabil materialni predpis. Predpis namreč določa dejstva in okoliščine, ki morajo biti podane, da bi stranka lahko uveljavila pravico ali pravno korist oziroma, da bi ji organ naložil obveznost. Tožena stranka se kljub tožnikovi pritožbi sploh ne opredeli do tovrstnih pritožbenih navedb, temveč zgolj citira določila Pravilnika, ki so jasna. Takšna (ne)obrazložitev predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj se odločitve ne da preizkusiti. Ker izpodbijana sklepa nimata nobene obrazložitve, ne zadoščata standardom iz 214. člena ZUP in standardom ustavne presoje, zaradi česar sta nezakonita. V obrazložitvi namreč ni ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je odločitev oprta, prav tako ni navedenih razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev. Obrazložitev je tako obremenjena z bistveno kršitvijo pravil upravnega postopka, odločitev pa posledično nezakonita. Ker je tožena stranka zmotno uporabila določila Pravilnika ter očitno diskriminatorno obravnavala tožnika, ne da bi za to navedla kakšen utemeljen razlog, kar predstavlja tudi bistveno kršitev pravil upravnega postopka, sta izpodbijana sklepa nezakonita in ju je potrebno odpraviti, toženi stranki pa naložiti, da ponovno presodi in ovrednoti program izvajalca A. in strokovnega delavca A.A. in pri tem upošteva dejansko stanje po Pravilniku oziroma da odloči drugače in programe A. in strokovnega delavca A.A. prepozna in ovrednoti kot ustreznega ter mu odobri sofinanciranje, skladno s pogoji Pravilnika. Tožnik predlaga, da prvostopni organ v ugotovitvenem postopku in preglednosti postopka vrednotenja in razvrščanja izvajalcev v vlogi B. ter tako ponovno presodi in ovrednoti program izvajalca A. in strokovnega delavca A.A. ter v posledici odobri financiranje v skladu s pogoji Pravilnika.

8. Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka uveljavlja kršitev upravnega akta glede A. in strokovnega delavca A.A. 9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove ugovore in pojasnjuje potek celotnega postopka. Navaja tudi, da se tožeča stranka na razpis ni prijavila sama temveč v okviru krovne organizacije B. ter s ponovljenimi razpredelnicami, ki že izhajajo iz prejšnjih sklepov ponavlja svoje navedbe, pri čemer vztraja, da so bile navedbe tožeče stranke v okviru pritožbe in zahtevka za preveritev utemeljenosti sklepa o izbiri in o zavrnitvi financiranja, neutemeljene, zaradi česar je bil zahtevek tožnika tudi zavrnjen. Tožena stranka se v odgovoru sklicuje na okoliščini, da je strokovni svet pri OKS-ZŠZ tisti, ki za tekmovalni šport določi število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, in da je B. na podlagi sklepa tega organa z dne 16. 12. 2015, prejela 9 sofinanciranih programov nacionalnih panožnih športnih šol. Ko so vsa opravila izvedena pri panožnih športnih zvezah, Ministrstvo posamezne vloge za sofinanciranje plače strokovnim delavcem v programu NPŠŠ, ki izpolnjujejo pogoje ovrednoti in razvršča glede na skupno število točk v skladu z opredeljenimi merili in po predpisanem postopku, s tem da izbere in sofinancira plačo strokovnim delavcem v programih, ki so pri vrednotenju zbrali najvišje število točk. 10. Tožena stranka tako meni, da je vestno in skrbno presodila ter ugotovila vsa dejstva pomembna za sprejeto odločitev, zato navedbe tožeče stranke zavrača. Med drugim se sklicuje na 22. člen Pravilnika, ki v drugem odstavku določa, da strokovni svet za tekmovalni šport pri OKS-ZŠZ na podlagi predloga NPŠZ določi število sofinanciranih programov za posamezno športno panogo, ki ga potrdi Izvršni odbor OKS-ZŠZ. Tako je izvršni odbor OKS-ZŠZ na 11. seji 16. 12. 2015 sprejel sklep, s katerim je odločil, da pri B. za sofinanciranje NPŠŠ predlaga 9 programov. Navedeno izhaja iz dopisa Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez št. 30399-1-2/16 z dne 14. 1. 2016. Ker torej izbor programov v NPŠŠ na podlagi 25. člena Pravilnika poteka ob predhodnem upoštevanju kriterija iz drugega odstavka 22. člena Pravilnika, so tožnikove navedbe po mnenju tožene stranke neutemeljene, zaradi česar predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi gre za Javni razpis, na katerega je bil tožnik prijavljen kot eden izmed 14 prijavljenih izvajalcev v okviru B. Tožnik izpodbija odločitev v delu, ki se nanaša na zavrnitev prijavljenega izvajalca A. in njega kot strokovnega delavca. Izpodbijani odločitvi med drugim očita, da se je ne da preizkusiti, saj iz nje niso razvidni razlogi, ki se nanašajo na zavrnilni del odločitve.

13. Po presoji sodišča so navedeni tožnikovi ugovori utemeljeni.

14. Ker gre v obravnavani zadevi Javnega razpisa za upravno zadevo (2. člen ZUP), mora imeti v postopku izdan upravni akt vse sestavine, ki jih določa 210. člen ZUP. Obrazložitev pa mora vsebovati med drugim obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katero se opira, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke (214. člen ZUP). V konkretni zadevi izpodbijana odločitev (II. točka izreka izpodbijanega sklepa o zavrnitvi sofinanciranja izvajalca A. (in ostali) take obrazložitve nima. Obrazložitve ni niti pri I. točki izreka, glede načina, na kak način je komisija uporabila pogoje in merila pri posameznemu izvajalcu, konkretno ni pojasnila, zakaj je posameznemu izvajalcu bilo dodeljenih določeno število točk in nato izbrala prvih devet šol, razen da si sledijo po višini doseženih točk. Tako se tožnik utemeljeno sklicuje, da iz obrazložitve navedene odločitve ne izhajajo ključni razlogi, zaradi katerih je bila tožnikova vloga za sofinanciranje izvajalca A., zavrnjena.

15. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja celoten potek postopka s sklicevanjem na posamezna določila Pravilnika. Slednji določa merila za sofinanciranje, na podlagi katerih je v obravnavani zadevi izvajalcem iz točke I. izreka bilo dodeljenih od 83 do 58 točk, izvajalcem iz točke II. izreka pa 57 točk. Pritrditi je tožnikovemu ugovoru, da tudi pri ovrednotenju – točkovanju po posameznih merilih izpodbijana odločitev nima razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj konkretno je pri posameznem merilu, kjer je določeno število točk v razponu, bilo dodeljeno ravno določeno število točk. Tožena stranka je želela nekoliko popraviti svojo obrazložitev iz sklepa z dne 19. 2. 2016 (ki sploh ni vseboval nobenih razlogov), v sklepu z dne 28. 2. 2017, vendar je v sklepu iz 28. 2. 2017 pri presoji pravnega sredstva Zahtevka za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru, zgolj prepisala zakonska določila in določila iz Pravilnika, pri tem pa ni navedla kako je Strokovna komisija uporabila pogoje in merila pri posameznem izvajalcu, temveč je zgolj prepisala vrste meril in način točkovanja, brez pojasnila, zakaj je pri posameznem izvajalcu vsebino programa po letih ovrednotila s točkami od 0-2, po starostnih kategorijah od 0-2 in po referencah od 0-2. V kolikor namreč kandidatom prijavljenim na javni razpis ni pojasnjeno, zakaj je pri posamezni kategoriji prejel zgolj eno ali celo nič točk, se tak kandidat ne more ustrezno izreči o odločitvi, saj odločitev nima razlogov, na podlagi katerih bi vlagatelj lahko podal ustrezno pritožbo ali kasneje tožbo. Iz sklepa 6711-1/2016/309, z dne 28.2.2017 tako izhaja, da je strokovna komisija posamezne izvajalce razvrstila po točkah, ni pa pojasnila razlogov, na podlagi katerih je točke dodelila. Enako izhaja iz obrazložitve navedenega sklepa na strani 4, kjer iz sklepa izhajajo zgolj splošna merila za dolgoročne programe organiziranosti in delovanja NPŠŠ za posamezno športno panogo, ni pa jasno kako in na kak način je komisija te točke razvrščala posameznim izvajalcem. Zakaj je npr. izbranim izvajalcem dodelila od 5 do 30 točk, neizbranim pa prav tako 5 točk. Točke se ne morejo dodeljevati zgolj po prostem preudarku. Po presoji sodišča tako zgolj prepis meril v sklep o presoji izbire, brez konkretizacije o razlogih dodelitve posameznih točk posameznim prijavljenim izvajalcem, ne zadošča za presojo odločitve in v posledici tudi ne za presojo upravnega akta, saj se ga na tak način ne da preizkusiti. Sodišče nadalje ugotavlja da pri navedenem merilu „Prednostni vrstni red“ točka 4 (str. 4 obrazložitve sklepa o presoji izbire), prav tako ne izhaja, zakaj in na kakšni podlagi so bile šole ovrednotene in na kakšni podlagi jim je bil dodeljen vrstni red od 1. do 14., s točkami od 5 do 30, pri čemer dodatno ni jasno, zakaj so posamezne šole z istim številom točk, torej 5, med katere sodi tudi tožnikova šola, razporejene na mestih od 5. do 14. Zgolj obrazložitev pri končnem ovrednotenju, da neizbrane šole niso bile izbrane, ker so prejele manjše število točk, ne zadošča za presojo utemeljenosti take odločitve in se tako tudi ne da preizkusiti. Na tak način namreč niso jasno konkretizirani in navedeni razlogi, na podlagi katerih je strokovna komisija prišla do izračunanih točk za posameznega izvajalca. Zato je utemeljeno tožnikovo sklicevanje, da navedena odločitev ni ustrezno obrazložena, in da zgolj sklicevanje na določbe Pravilnika ne predstavlja obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti. Tudi po presoji sodišča je treba pritrditi tožniku, da iz izpodbijane odločitve in njene obrazložitve ne izhaja ključni razlog, zaradi katerega je bilo zavrnjeno sofinanciranje prijavljenemu izvajalcu A. in njegovemu strokovnemu delavcu A.A. Komisija se namreč v ničemer ni opredelila do vrste in kvalitete posameznih programov (enako tudi ne razlogi sklepa), s katerimi je navedena šola kandidirala ob upoštevanju predloženih programov drugih šol (npr.: ali je primerljiva, slabša, boljša in zakaj), kakor tudi ne glede kvalitete strokovnega delavca (več strokovnih izkušenj, mednarodne udeležbe, rezultati tekmovalcev,...). Tožena stranka v vseh svojih sklepih tudi ni odgovorila zakaj strokovne reference, ki jih je strokovni delavec navedel, ne ustrezajo oziroma do kakšne mere (razpona dodelitve posameznih točk) ustrezajo oziroma zakaj/v čem so slabše od strokovnjakov drugih izbranih šol, še posebej, glede na podatke, da bi naj v posamezni drugi izbrani šoli posamezniki imeli manj let strokovnih izkušenj (npr.: H.).

16. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da ima Strokovna komisija pri Ministrstvu vsekakor pravico odločanja, katere kandidate oziroma šole bo izbrala, vendar morajo biti izbrani in neizbrani kandidati vrednoteni po enakih kriterijih, transparentno, pri čemer morajo biti razlogi in dejstva na podlagi katerih je komisija odločila in sprejela določeno odločitev obrazloženi do te mere, da se dajo preizkusiti oziroma, da so razlogi tako jasni, da omogočajo vsem strankam v postopku, da se o njih lahko izjavijo, saj je to eden izmed temeljev vsakega poštenega postopka. Če upravni akt nima obveznih sestavin obrazložitve, se takega upravnega akta ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta namreč onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic strank v nasprotju z določilom 22. člena Ustave RS. Ker izpodbijani sklep nima obrazložitve, ki bi ustrezala standardom obrazložitve po 214. členu ZUP, je že to samo po sebi zadosten razlog za odpravo navedenega sklepa. Izpodbijane odločitve namreč sploh ni mogoče preizkusiti.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge (kot ključni razlog, da se tožniku lahko sofinancira le 9 programov, pri čemer se sklicuje na dopis OKS-ZŠZ št. 30399-1-2/16 z dne 14. 1. 2016), na podlagi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna. Pri tem pa sodišče dodaja, da drži, da število financiranih programov določa OKS-ZŠZ, vendar morajo biti kriteriji na podlagi katerih je bilo izbranih devet izvajalcev v naprej jasni, pri presoji pa tudi obrazloženi razlogi takšne odločitev.

18. Sodišče prav tako pritrjuje tožniku v delu, ko navaja, da je Ministrstvo pri presoji dokumentov prejetih na Javni razpis, dolžno preveriti tudi zakonitost njihove vsebine in nastanka. Nedvomno je, da Strokovna komisija izračuna financiranje na podlagi točkovnega sistema, vendar mora biti način po katerem komisija pride do določenih točk za posameznega izvajalca, izveden zakonito in transparentno, in sicer tako, da se lahko neizbrani kandidati ustrezno izjavijo o razlogih zavrnitve, ki jih komisija navede, pri morebitni vložitvi pravnega sredstva. V kolikor točkovanje nima navedenih razlogov, tožnik tudi ne more vložiti ustreznega pravnega sredstva in mu je tako kršena pravica do izjave, saj z razlogi odločitve ni seznanjen. Tako mora biti pri vsaki presoji jasen in obrazložen način vrednotenja, torej dejstva in dokazi oziroma listine, razlogi, ki so pripeljali do take odločitve komisije, saj le na tak način lahko neizbrani kandidati ustrezno izpodbijajo odločbo upravnega organa. Pri odločitvi je komisija seveda avtonomna in izbor posameznega kandidata ni nujno obligatoren, vendar mora biti razlog njegove zavrnitve oziroma neizbire jasen in argumentiran do te mere, da se da preizkusiti.

19. Glede navedb tožene stranke, na strani 7 obrazložitve Sklepa o presoji neizbire, in tam navedenega, da Ministrstvo ne presoja katera konkretna oseba ali komisija je izvajala posamezne naloge znotraj obsega del in nalog, ki sodijo v delokrog B., se sodišče strinja, da je temu tako, vendar mora komisija oziroma Ministrstvo kljub temu presojati način (zakonitost) ravnanja posameznih komisij, saj odloča o dodelitvi javnih sredstev in mora zato po uradni dolžnosti preveriti verodostojnosti navedb posameznih izvajalcev. V kolikor namreč predloženi dokumenti niso ustrezni ali neskladni z javnimi evidencami, bi lahko šlo za nezakonito porabo proračunskih sredstev. Pri navedenem je tudi pritrditi tožnikovim navedbam, na kak način je torej Ministrstvo ocenilo, da je B. oziroma njen organ pravilno in zakonito opravil vse postopke in določil vrstni red programov, če le teh niso presojali, ker so šteli, da so zakoniti.

20. Sodišče tako na tem mestu pojasnjuje, da morajo biti relevantni razlogi za odločitev biti podani v vsaki obrazložitvi upravnega akta, kar v danem primeru iz zgoraj navedenih razlogov, ni bilo podano.

21. Na koncu sodišče glede očitkov o možni koruptivnosti posameznih izbranih kandidatov in šol, zaradi sodelovanja pri oblikovanju meril in kasneje pri odločanju, glede na odgovor tožene stranke pripominja, da vsako korupcijsko tveganje ni nujno že kaznivo dejanje, je pa možen dvom v nepristranskost odločevalcev. Po oceni sodišča je namreč posamezna šola ali njen strokovnjak lahko prisoten pri oblikovanju meril za izbiro in določanje vrstnega reda šol za pridobitev financiranja, vendar mora biti tak strokovnjak pri samem odločanju o izbiri posameznih šol in celo o lastni strokovnosti, v kolikor je tudi eden izmed kandidatov, iz postopka izločen, saj so v nasprotnem primeru ostali kandidati oziroma posamezne šole, katerih člani ne sodelujejo pri odločitvi o izbiri, v neenakopravnem položaju, kar lahko pomeni kršenje določil Ustave RS.

22. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je bila v predmetnem postopku kršena tudi tožnikova pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), splošno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) in pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

23. Iz pojasnjenih razlogov je sodišče izpodbijani del sklepa za šolo A. in strokovnega delavca A.A. (II. točko izreka) na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

24. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pojasniti, zakaj je bilo neizbranemu izvajalcu A. dodeljenih število točk za posamezno merilo, pri čemer bo moralo le te ovrednotiti v skladu z drugimi izbranimi oziroma neizbranimi programi/kandidati. Jasno bo morala navesti, katera dejstva in okoliščine so bile pri vrednotenju upoštevane in na kak način ter presoditi vsakega izmed programov posebej, nato pa vse skupaj v luči odločitve in določitve 57 točk. 25. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi.

26. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani del upravnega akta odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).