Jedro

Po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča samo računi drugih prevoznikov ne morejo izkazovati že tudi prihodkov, ki bi jih ustvarila tožnica. Ker so pogodbe individualno dogovorjene - njihova vsebina oziroma sestavine so stvar pogajanj pogodbenih strank - računi tretjih oseb, izdani družbi A. d. o. o., ne morejo izkazovati, da bi tožnica za opravljene prevoze prejela enako višino prihodkov (četudi bi opravila 6 prevozov).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 14.291,25 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2021 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." (1. točka izreka) in da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2.Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo in priglasila pritožbene stroške.

3.Na pravilno vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavanem sporu tožnica zahteva povrnitev škode (tj. izgubljenega dobička v višini 14.291,25 EUR), ki ji je nastala, ker v obdobju, ko je bil njen avtobus na popravilu zaradi prometne nesreče, z njim ni mogla opravljati prevozov. Med pravdnima strankama je nesporno, da se je prometna nesreča zgodila dne 8. 9. 2021, da je bila njena povzročiteljica toženkina zavarovanka B. B. in da je bil zaradi omenjene nesreče avtobus, ki ga ima tožnica v uporabi, na popravilu 50 dni. Med pravdnima strankama sporna pa je višina izgubljenega dobička, ki se po tožničinih navedbah kaže v preprečitvi povečanja premoženja, ker v obdobju med 8. 9. 2021 in 20. 10. 2021 niso bili opravljeni točno določeni prevozi.

6.Iz 1. točke te obrazložitve izhaja, da je prvostopenjsko sodišče tožničin zahtevek zavrnilo. Čeprav je presodilo, da je po temelju utemeljen, mu namreč zaradi pomanjkljivih trditev in dokazov ni ugodilo po višini.

7.Ocena prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni podala zadostnih trditev in dokazov, s katerimi bi utemeljila višino izgubljenega dobička, je s pritožbo grajana. Uvodoma z navedbami, da je stališče prvostopenjskega sodišča v zvezi s prihodki, da bi tožnica morala predložiti (očitno pisne) dogovore o izvedbi prevozov, napačno, tožničina trditvena podlaga o obsegu opravljenih prevozov (6 prevozov po 6 računih) in njihovi višini (6600 EUR) pa povsem zadostna za ugotavljanje prihodkov. Še posebej ker je toženka dejstvu, da bi tožnica prevoze dejansko opravila in zanje prejela prihodke v navedeni višini, ugovarjala povsem pavšalno. Po tožničinih navedbah toženka ni obrazloženo prerekala višine zneskov prevozov niti morebitne razlike v ceni med posameznimi prevozi (zaradi česar tožnici tega tudi ni bilo potrebno posebej pojasnjevati). Tožnica je v dokaz obstoja in višine prihodkov, ki bi jih ustvarila s prevozi v ..., tudi predložila račune v skupni vrednosti 6600 EUR, ki jih je družba A. d. o. o. izstavila prevoznikom, ki so namesto tožnice dejansko opravili prevoze. Višino prihodkov, ki bi jih ustvarila, je torej natančno navedla, v dokaz pa priložila še izjavo družbe A. d. o. o. in predlagala zaslišanje prič, ki bi obstoj dogovora in višino zatrjevanih prihodkov brez dvoma potrdile. Tožnica sicer meni, da že sami računi (iz katerih izhaja dejanska višina prihodkov, ki so jih prav za te storitve prejeli drugi prevozniki) zadostujejo za ugotavljanje vsebine razmerja in višine prihodkov.

8.Navedene pritožbene trditve po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljene.

9.Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10.Od vseh procesnih bremen sta trditveno in dokazno breme (ki ju - poleg "čistega" razpravnega načela določa navedeni člen, hkrati pa tudi nujno medsebojno povezanost) najpomembnejša, ker neposredno vplivata na uspeh v pravdi. Pogoj za tožnikov uspeh je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti), ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti). Toženec pa bo uspel, če tožnik tega bremena ne bo zmogel (bodisi zato, ker je vložil nesklepčno tožbo ali ker so se dokazi, ki jih je predlagal, izkazali za prešibke, bodisi zato, ker je tožencu z nasprotnimi dokazi uspelo omajati tožnikove dokaze) ali ker je zatrjeval in nato dokazal dejstva, zaradi katerih s tožbo uveljavljana pravica sploh ni nastala.

11.Trditveno in dokazno breme (posredno) določa materialno pravo. S tem, ko predpisuje predpostavke za nastanek določene pravice, pove tudi, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bosta njena tožba (ali ugovor) sklepčna. Za ta dejstva nosi (praviloma) tudi dokazno breme.

12.V tem primeru relevantno materialno pravo v zvezi z višino izgubljenega dobička je določba tretjega odstavka 168. člena OZ, po kateri se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Ker je izgubljeni dobiček podoben čistemu dobičku in je zato opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški), je prvostopenjsko sodišče torej pravilno najprej ugotavljalo, kakšni bi bili v obdobju 50 dni popravila tožničinega avtobusa (tj. med 8. 9. 2021 in 20. 10. 2021) tožničini prihodki. Pri tem je tudi pravilno upoštevalo, da sta trditveno in dokazno breme glede prihodkov (pa tudi glede odhodkov in obstoja posebnih okoliščin) na tožnici.

13.Tožnica tega bremena ni zmogla. Na podlagi svojih trditev in dokazov je v zvezi s prevozi za družbo A. d. o. o. sicer uspela izkazati, da je opravljala prevoze na relaciji X - Y - X (iz dopisa družbe A. d. o. o. je po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča razvidno, da je tožnica za omenjeno družbo opravljala prevoze na tej lokaciji in da so v terminu od 8. 9. 2021 do 20. 10. 2021 te prevoze opravljali drugi pogodbeni partnerji). Ni pa z njimi uspela izkazati, da bi, če se dne 8. 9. 2021 ne bi zgodila prometna nesreča, s svojim avtobusom opravila prav tiste prevoze za družbo A. d. o. o., za katere je predložila račune drugih prevoznikov. V nasprotju s pritožbenimi navedbami namreč niti dopis z dne 1. 12. 2021 niti predloženi računi ne zadostujejo za ugotavljanje "vsebine razmerja in višine prihodkov." Relevantna je namreč vsebina razmerja med tožnico in družbo A. d. o. o. ter prihodki, ki bi jih tožnica v obdobju popravila ustvarila v tem razmerju. Upoštevaje tožničino trditveno podlago pa je na osnovi omenjenih dokazov mogoče ugotoviti le, da je tožnica za družbo A. d. o. o. sicer opravljala pogodbene prevoze na relaciji X - Y - X, da so v obdobju popravila te prevoze opravili drugi pogodbeni partnerji družbe A. d. o. o. in kakšni so bili prihodki teh (tj. 6600 EUR), ni pa tožnica z njimi dokazala, da bi bili prav takšni tudi njeni prihodki.

14.Da bi tožnica lahko uspela s svojim zahtevkom, bi v zvezi z zatrjevanimi prihodki v znesku 6600 EUR morala natančneje pojasniti vsebino svojega pogodbenega razmerja z družbo A. d. o. o. (saj bi na ta način konkretizirala višino prihodkov) in jo nato tudi dokazati. Trditvena podlaga, ki jo v pritožbi povzema, (tudi) po presoji pritožbenega sodišča ni dovolj. Tožnica bi morala pojasniti, kakšno število prevozov bi skladno z dogovorom z družbo A. d. o. o. opravila v tem obdobju in kakšna je bila dogovorjena cena posameznega prevoza (če je bilo število prevozov spremenljivo oziroma odvisno od povpraševanja v posameznem mesecu, bi morala navesti tudi to; predstavlja namreč posebne okoliščine v smislu tretjega odstavka 168. člena OZ). Glede na to, da je višino svojih prihodkov dokazovala z računi drugih izvajalcev, bi morala torej trditi, da je bilo dogovorjenih 6 prevozov in da je v razmerju z družbo A. d. o. o. izposlovala ceno, ki je enaka ceni iz predloženih računov. To ceno bi lahko dokazovala (tudi) s svojimi računi iz preteklih obdobij. Po pravilni presoji prvostopenjskega sodišča pa samo računi drugih prevoznikov ne morejo izkazovati že tudi prihodkov, ki bi jih ustvarila tožnica. Ker so pogodbe individualno dogovorjene - njihova vsebina oziroma sestavine so stvar pogajanj pogodbenih strank - računi tretjih oseb, izdani družbi A. d. o. o., ne morejo izkazovati, da bi tožnica za opravljene prevoze prejela enako višino prihodkov (četudi bi opravila 6 prevozov). Drugačne tožničine trditve (tj. da je (po smislu) za utemeljitev prihodkov dovolj: 1. dopis družbe A. d. o. o., ki izkazuje, da je tožnica od 1. 8. 2021 dalje opravljala prevoze na relaciji X - Y - X in da od 8. 9. 2021 do 20. 10. 2021 prevozov ni mogla opravljati, zaradi česar so jih opravljeni drugi prevozniki, ter 2. izdani računi za prevoze opravljene 11. 9. 2021, 19. 9. 2021, 26. 9. 2021, 2. 10. 2021, 9. 10. 2021 in 17. 10. 2021, saj je iz njih jasno razvidna cena prevozov in s tem višina prihodkov, ki bi jih tožnica prejela iz tega naslova), niso utemeljene.

15.Prav tako niso utemeljene njene trditve, da tožnici ni bilo treba bolj konkretizirati pogodbenega odnosa z družbo A. d. o. o., ker je toženka dejstvu, "da bi tožnica dejansko opravila prevoze in prejela prihodke v navedeni višini" ugovarjala povsem pavšalno. Toženka v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni podala samo ugovora, ki ga tožnica povzema v pritožbi (tj. da je bila izjava podana zgolj za potrebe te pravde, računi pa da so irelevantni, saj niso izstavljeni na tožnico). Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo zatrjevala tudi, da tožnici škoda ni nastala, saj ta ni z ničemer izkazana; da si tožnica napačno razlaga pretrpljeno škodo s tem, ko je le seštela račune tretjih izvajalcev prevozov; da tožnica ni z ničemer izkazala, da je pred škodnim dogodkom in tudi po 20. 10. 2021 dejansko opravljala prevoze za družbo A. d. o. o. ipd. Tem ugovorom pa je kasneje dodala še konkretnejše, in sicer da tožnica ni predložila niti računov za predhodno obdobje niti pogodb, iz katerih bi bilo npr. razvidno, koliko je družba A. d. o. o. plačevala tožnici za opravljene vožnje v ...

16.To pa pomeni, da je predhodno opisana zahteva prvostopenjskega sodišča po navedbi vsebine pogodbenega odnosa med tožnico in družbo A. d. o. o. (prim. 13. točko njegove obrazložitve) utemeljena. Toženka je oporekala obstoju pogodbenega razmerja med tožnico in družbo A. d. o. o., tožnico opozarjala, da je z vidika obravnavanega zahtevka za povrnitev izgubljenega dobička, konkretno tožničinih prihodkov, relevantna vsebina njenega dogovora z družbo A. d. o. o. in da ta iz predloženih dokazov ne izhaja; da (kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče) iz predloženih dokazil ni razviden dogovor o ceni prevozov. Trditveno breme glede obstoja pogodbenega razmerja in višine prihodkov je bilo tako preneseno nazaj na tožnico, ki pa niti uvodoma niti kasneje ni podala konkretnejših (s tem pa sklepčnih) trditev in dokazov o samem pogodbenem razmerju. Tožničin pritožbeni očitek, da ji tega ni bilo treba narediti, ker toženka sploh ni obrazloženo prerekala niti višine zneskov prevozov niti morebitne razlike v ceni med posameznimi prevozi, ni utemeljen. Toženka ni bila dolžna prerekati višine prihodkov, ki so nastali drugim pogodbenim partnerjem, niti razlike med njimi, medtem ko je bila tožnica nedvomno dolžna navesti dejstva, iz katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je v obdobju popravila avtobusa od družbe A. d. o. o. upravičeno pričakovala prihodke v višini 6600 EUR.

17.Šele ko bi tožnica zadostila tej zahtevi, pa bi prvostopenjsko sodišče lahko tudi izvajalo dokaze, in sicer katerikoli dokaz, tudi dokaz z zaslišanjem prič. Pravila pravdnega postopka namreč ne vsebujejo formalnih dokaznih pravil, ki bi sodišču in pravdnima strankama narekovala vrsto dokaza, ki ga je treba uporabiti za dokazovanje določenega dejstva, niti dokazne moči posameznega dokaznega sredstva. Ker tožnica pravno odločilnih trditev ni ponudila, pa prvostopenjsko sodišče dokaza z zaslišanjem strank in prič pravilno ni izvajalo ter je utemeljeno pojasnilo, da se posplošenih in manjkajočih trditev ne sme nadomeščati z izvedbo dokazov. Njegov pomislek, da bi glede na njene navedbe, da je prevoze za družbo A. d. o. o. opravljala že pred škodnim dogodkom (tj. od 1. 8. 2021 na relaciji X - Y - X) oziroma da vsi neopravljeni prevozi predstavljajo prevoze, ki jih je pred samo nezgodo že opravljala, tovrstne konkretne trditve in listine! lahko podala oziroma predložila, pa v nasprotju s pritožbenimi navedbami tudi v ničemer ne ogroža načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je samo poudarilo, da bi v takšnem primeru tovrstne listine (tožničini računi za opravljene prevoze; morebitne pisne pogodbe) obstajale. Nikakor pa se s tem ni v naprej opredeljevalo, da v primeru ustreznih trditev za njihovo ugotavljanje ne bi izvajalo tudi preostalih predlaganih dokazov oziroma da je kot pomembne štelo samo pisne dokaze.

18.Pritožnica v nadaljevanju s pritožbo izpodbija tudi razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi z zatrjevanimi prihodki v višini 8486,25 EUR za šolske prevoze (OŠ C.) za družbo D. d. o. o., a so njeni očitki neutemeljeni. Ni res, da ne drži, da tožnica ni predložila ustrezne pogodbe za opravljene prevoze. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da Dodatek št. 1 k pogodbi št. 4600011365 za izvajanje posebnih linijskih prevozov za OŠ C., za ugotavljanje višine škode, nastale v času popravila avtobusa, ni pomemben. Obdobje popravila avtobusa je med 8. 9. 2021 in 20. 10. 2021, Dodatek št. 1 pa je datiran s 30. 11. 2021 (kar je po tem obdobju), zaradi česar bi tožnica morala predložiti predhodno sklenjeno pogodbo (tj. pogodbo št. 4600011365).

19.Tožnica ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je sicer res, da je bil omenjeni dodatek podpisan 30. 11. 2021, da pa pisnost dogovora ni pogoj za njegovo veljavnost in da dejstvo, da je bil dodatek k že obstoječi pogodbi datiran po obdobju pričetka njegove veljavnosti, v ničemer ne vpliva na veljavnost predhodnega dogovora. Tožničine trditve so po presoji pritožbenega sodišča kontradiktorne in neutemeljene. Tožnica se ob trditvi, da je bil Dodatek št. 1 podpisan 30. 11. 2021, ne more uspešno sklicevati na njegovo veljavnost (ter posledično in v njem zapisane pogoje, vključno s ceno iz njegovega 3. člena, ki je v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni navedla) že od 1. 9. 2021 dalje (iz njega naj bi namreč izhajalo, da se sklepa zaradi dodatnih prevozov ter z njimi povezanih cen od 1. 9. 2021). Na veljavnost od takrat dalje bi se lahko sklicevala samo, če bi trdila, da je bil omenjeni dodatek že 1. 9. 2021 sklenjen ustno. Če je namreč 1. 9. 2021 ustni dogovor z vsebino, ki jo tožnica povzema v pritožbi, že bil sklenjen, bi morala zatrjevati tega in ga - kot je to v primeru pogodb, ki se sklenejo ustno - dokazovati z zaslišanjem strank oziroma prič. Ker tega ni storila, pa (že večkrat ponovljeni) očitek, da sta bili tožničina trditvena in dokazna podlaga zadostni, drugačna presoja prvostopenjskega sodišča pa napačna, ni utemeljen.

20.Prvostopenjsko sodišče v zvezi z prihodki na račun opravljanja prevozov za OŠ C. Dodatku št. 1 torej pravilno ni pripisalo pomena, ki bi presegal ugotovitev, da je tožnica v letu 2019 z družbo Javno podjetje D. d. o. o. sklenila pogodbo št. 4600011365, na podlagi katere se je zavezala opravljati prevoze za OŠ C. (tožnica ima prav, da dejstvo, da je bil Dodatek št. 1 k že prej obstoječi pogodbi datiran po obdobju pričetka njegove veljavnosti, v ničemer ne vpliva na veljavnost predhodnega dogovora, je pa v nasprotju z navedbami o veljavnosti dodatka). Tožnici je na tej podlagi tudi pravilno očitalo, da bi morala predložiti (osnovno) pogodbo, tj. pogodbo št. 4600011365, saj bi bilo le iz te mogoče razbrati več podatkov o dogovoru med strankama (npr. dogovorjeno ceno posameznega prevoza, število prevozov, ki bi bili opravljeni), in da bi še prej morala o vsebini dogovora z družbo Javno podjetje D. d. o. o. podati tudi konkretizirane trditve (pa tudi, da je za isto ceno sama naročila prevoze pri družbi E. d. o. o.). Samo na ta način bi namreč prvostopenjsko sodišče lahko vzpostavilo relevantno povezavo s predloženimi računi družbe Inema d. o. o., izstavljenih tožnici, iz katerih sicer res izhaja skupni znesek v višini 8486,25 EUR. Na podlagi samih računov, iz katerih tudi ni razvidno, da bi bili prevozi v navedeni vrednosti opravljeni zaradi popravila tožničinega avtobusa (na njih je navedeno le, da gre za šolski prevoz po F.) in da bi bili plačani, pa kot že obrazloženo, višine tožničinih prihodkov ni mogoče utemeljiti.

21.Prvostopenjsko sodišče s tem, ko zaključuje, da je tožnici uspelo izkazati, da je imela sklenjena pogodbena razmerja, da pa ni ponudila zadostne trditvene podlage v zvezi z vsebino teh pogodbenih razmerij, ne prihaja samo s seboj v nasprotje. V obravnavanem primeru je sporna višina izgubljenega dobička (in ne "samo višina prihodkov"). Izgubljeni dobiček je - kot že pojasnjeno - opredeljen kot razlika med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Obsega oškodovančevih prihodkov pa ni mogoče ugotoviti brez zatrjevanja in dokazovanja temelja (pogodb in njihove vsebine) za dosego teh prihodkov. V konkretnem primeru to obsega zatrjevanje podatkov o dogovorjenem številu prevozov na dogovorjenih relacijah in o dogovorjenih cenah. Samo zato, ker je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožničin odškodninski zahtevek po temelju utemeljen, višine prihodkov ni mogoče izkazati izključno z dejansko izstavljenimi računi drugih izvajalcev prevozov. Tožničino stališče, da bolj kot z računi, iz katerih sta razvidna tako storitev kot cena storitve, vsebine posameznega razmerja in višine škode sploh ni mogoče izkazati, je zmotno. Nasprotuje tako logiki 168. člena OZ kot tudi 212. člena ZPP in s tem ogroža pravno varnost. Tožnica zanemari, da gre za račune, ki so nastali sicer v zvezi z enakimi storitvami, a v razmerjih, ki niso pravno odločilna.

22.Zato pa tudi njeni pritožbeni očitki, da je svoje prihodke tudi v primeru prevozov za G. G. s. p. po višini utemeljila z računi H. H. s. p., izstavljenimi G. G. s. p. (za prevoze, ki bi jih sicer opravila tožnica in iz katerih je razvidno obdobje in višina prihodkov, ki bi jih sicer prejela tožnica), niso utemeljeni. Pri tem odsotnost pisnega pogodbenega razmerja nikakor ni razlog za sklep prvostopenjskega sodišča o pomanjkljivi trditveni podlagi. Gre za odsotnost relevantnih trditev o vsebini dogovora v zvezi z naročenimi prevozi. Ali je bil ta pisen ali usten, bi torej morala navesti tožnica ter predlagati ustrezne dokaze. Ker tega ni storila pa pritožbena graja, da prvostopenjsko sodišče (zaradi napačne presoje trditvene podlage) dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo ter da sta podani tudi kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena.

23.Presoja prvostopenjskega sodišča v zvezi z ugotavljanjem tožničinih prihodkov se skladno z vsem obrazloženim tako izkaže za pravilno. Sklep iz 15. točke obrazložitve, da tožnica ni ponudila trditev o vsebini pogodbenih razmerij, iz katerih bi izhajalo, da bi tožnica v takšnem obsegu in po takšni ceni, kot navaja višino izgubljenih prihodkov, opravila prevoze, je pravilen, pritožba, ki ta zaključek izpodbija, pa neutemeljena. Ker se je izkazalo, da tožnica v okviru ugotavljanja izgubljenega dobička ni uspela izkazati že prihodkov, pa se pritožbeno sodišče s presojo tožničinih pritožbenih razlogov, ki napadajo odločitev v zvezi z višino odhodkov, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (variabilni stroški), ni ukvarjalo. Tudi če bi se namreč izkazali za utemeljene, drugačne odločitve v tem primeru pritožbeno sodišče ne more sprejeti.

24.Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost tožničine pritožbe. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), po tem ko je ta prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

25.Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Skladno z načelom uspeha tožnica do njihove povrnitve ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa odgovora na pritožbo ni vložila. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Dejansko gre za račune, ki so jih drugi prevozniki izstavili družbi A. d. o. o., kar je tudi logično.

2Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 344.

3Prav tam.

4Sodna praksa je glede tega jasna. Npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 62/2015 z dne 2. 6. 2016, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 17/2003 z dne 18.12.2003 ter sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 1672/2014 z dne 16. 7. 2014, opr. št. I Cpg 1554/2014 z dne 14. 1. 2015 in opr. št. I Cpg 220/2015 z dne 18. 2. 2015.

5Račune, ki so jih drugi prevozniki izstavili družbi A. d. o. o.

6Npr. cena za prevoze.

7Prim. 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

8Gre za dopis družbe A. d. o. o. z dne 1. 12. 2021.

9Na naroku za glavno obravnavo dne 20. 4. 2023 je - ravno nasprotno - priznala, da (je predlagala zaslišanje prič), saj pogodbenih razmerij z njimi glede na to, da so opravljeni prevozi posledica škodnega dogodka, na katerega ni bila pripravljena, vnaprej seveda ni mogla urediti.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 168, 168/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.