Jedro

Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Posledično tožena stranka tudi v celoti nosi stroške postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.415,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka. V pritožbi opisuje potek samega postopka ter tudi razloge, zaradi katerih meni, da je dolžna tožnici povrniti le del stroškov (npr. 2/3 oziroma največ 3/4), nikakor pa ne vseh stroškov, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Odločitev o plačilu vseh stroškov postopka je bila za toženo stranko presenečenje. Sklep glede temelja odločitve je ostal neobrazložen, pa čeprav je bila stroškovna posledica v smislu delitve stroškovnega bremena odločilno dejstvo za pristanek tožene stranke na modificiran tožbeni zahtevek. Tožničin "uspeh" ni posledica uspešno izvedenega dokaznega postopka, temveč posledica vzajemnega popuščanja, ki sta ga dosegli stranki z izvensodnim pogajanjem, pričetim na pobudo sodišča. Sporazumeli sta se tako o vsebini zahtevka kot o stroških postopka, vendar pa sodišče slednjega ni upoštevalo in tudi ni obrazložilo razlogov, zakaj ne. Glede na to, da tožnica ni izrecno ugovarjala predlagani povrnitvi 2/3 stroškov (kar je predlagalo tudi sodišče na naroku dne 12. 12. 2022), ampak je v vlogi z dne 27. 12. 2022 odločitev o stroških prepustila sodišču, bi moralo sodišče slediti predlogu v celoti, torej tako v delu, ki se nanaša na priznanje pravic, kot v delu, ki se nanaša na stroške. Če pa sodišče ni hotelo slediti dogovoru o stroških postopka, bi moralo o tem razpravljati na zadnjem naroku. Stroškovna odločitev je napačna tudi v kolikor je sodišče štelo, da stranki postopka nista dosegli dogovora glede delitve stroškovnega bremena. Sodišče bi namreč moralo upoštevati, da tožnica ni uspela dokazati zatrjevane poškodbe pri delu, ki prinaša več pravic iz invalidskega zavarovanja kot poškodba zunaj dela. Posledično bi moralo spremembo zahtevka v tem delu obravnavati kot skrčitev zahtevka in jo opredeliti bodisi kot odpoved delu zahtevka bodisi kot delni umik. Izključno zaradi dokazovanja spornega dejstva, ali je poškodba nastala pri delu ali zunaj dela so nastali stroški postopka v skupnem znesku 488,60 EUR in takšen znesek je bil tožnici neutemeljeno priznan ter v plačilo naložen toženi stranki. Ta znesek bi morala nositi tožnica sama. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo (pravilno: sklep) spremeni tako, da priznane stroške ustrezno zniža. 3. V odgovoru na pritožbo tožnica navaja, da je res potekala elektronska komunikacija s toženo stranko glede povrnitve stroškov postopka. Pri tem je tožnica nazadnje predlagala, da o stroških odloči sodišče. Na sodišču se o stroških ni več razpravljalo, saj je bilo med strankama nesporno, da naj o stroških odloči sodišče glede na uspeh tožnice v postopku. Ker je tožnica z modificiranim zahtevkom v celoti uspela, je s tem tudi upravičena do povrnitve stroškov postopka, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo modificiran zahtevek tožnice. Pri tem ne gre niti za skrčitev niti za delni umik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. IV Ps 135/2020 z dne 7. 3. 2023 razsodilo, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 10. 1. 2020 in odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 20. 9. 2019. Tožnico je z 12. 6. 2019 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 30 % in poškodbe zunaj dela 70 % in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, na drugem delovnem mestu z omejitvami od 12. 6. 2019 dalje. Nadalje je odločilo, da kontrolni pregled ni potreben ter da bo o pravici in višini delnega nadomestila odločila tožena stranka s posebno odločbo. O stroških postopka bo odločeno s posebnim sklepom. Sodišče je nato izdalo sklep, s katerim je odločilo o stroških postopka.

7. V zadevi je sporno, ali je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške v celoti, ali pa le del stroškov. Sodišče prve stopnje je v sklepu pojasnilo, da je tožnica uspela v celoti in ji je zato tudi priznalo stroške glede na uspeh v postopku (100 %). Pritožba glede navedenega neutemeljeno uveljavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje neobrazložena.

8. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. V drugem odstavku pa je določeno, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

9. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica izpodbijala dokončno odločbo tožene stranke z dne 10. 1. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 20. 9. 2019, s katerima je bilo odločeno o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen dokazni postopek. S pripravljalno vlogo z dne 5. 10. 2022 je tožnica modificirala prvotno postavljeni tožbeni zahtevek in sicer tako, da ni več vztrajala pri tem, da se namesto poškodbe zunaj dela ugotovi poškodba pri delu. Sodišče prve stopnje je tak modificirani tožbeni zahtevek upoštevalo pri presoji sporne zadeve. Res je sodišču prve stopnje na naroku omenilo tudi možnost, da tožena stranka tožnici povrne le del stroškov postopka, če bo ugodeno zahtevku, vendar pa glede omenjenega ni bila sklenjena poravnava. Sama korespondenca med tožnico in toženo stranko namreč ne zavezuje sodišče. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa o stroških postopka ni bilo govora. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožnici prisoditi le del stroškov, ker naj bi bilo to dogovorjeno med strankama.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnica s tem, ko je oblikovala modificiran tožbeni zahtevek v bistvu skrčila tožbeni zahtevek oziroma ga delno umaknila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz modificiranega tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnica še vedno izpodbijala obe odločbi tožene stranke ter uveljavljala dodatne razbremenitve (časovno razbremenitev) v zvezi z opravljanjem drugega dela. Ni pa več vztrajala pri ugotovitvi, da je vzrok invalidnosti delno poškodba pri delu, temveč je soglašala z ugotovitvijo tožene stranke, da je invalidnost delno posledica poškodbe zunaj dela. Sodišče prve stopnje ni odločilo o delni skrčitvi niti o delnem umiku. Iz izreka sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku (kot je bil le-ta modificiran z vlogo z dne 5. 10. 2022). Posledično tožena stranka tudi v celoti nosi stroške postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama trpi stroške odgovora na pritožbo, saj le-ta ni bil potreben oziroma ni vplival na odločitev sodišča. 1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.