Jedro

Tožnik se je poškodoval na delu pri prvo toženi stranki med opravljanjem zavornega preizkusa vlaka, in sicer mu je med opravljanjem dela zdrsnilo na večjem kamnu, zato je padel in z nogo udaril v rob vagona za prevoz tovornjakov, pri tem pa je utrpel poškodbo leve golenice. Pohodna pot, na kateri je tožniku zdrsnilo, ne predstavlja nevarne stvar

i, hoja

po njej (še posebej ob upoštevanju dejstva, da je vlak, ob katerem je hodil tožnik, miroval) pa ne dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pri redni rabi pohodne poti in pri običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni povečana do te mere, da bi utemeljevala obstoj objektivne odgovornosti njenega imetnika. Zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Prvo tožena stranka je tožnika tudi ustrezno usposobila za varno delo in da mu je za delo zagotovila zaščitne čevlje s profiliranim podplatom, ki preprečuje zdrse. Zato ni podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke na nastalo nezgodo.

Izrek

I. Pritožba z dne 17. 2. 2015 se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 1. 2015. II. Pritožba z dne 18. 3. 2015 zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 3. 2015 se zavrže. III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 22. 1. 2015 zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2011 do plačila (I. točka izreka sodbe in sklepa). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe in sklepa) ter da je tožnik dolžan prvo toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 399,55 EUR (III. točka izreka sodbe in sklepa), drugo toženi stranki pa v znesku 10,00 EUR (IV. točka izreka sodbe in sklepa), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Tožniku je v končno plačilo naložilo tudi stroške priče A.A. v znesku 18,87 EUR in stroške za izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja B.B., dr. med., specialista kirurga, v znesku 106,00 EUR (V. točka izreka sodbe in sklepa).

2. S sklepom z dne 6. 3. 2015 je sodišče prve stopnje sklenilo, da se izvedencu B.B., dr. med., specialista kirurga, po računu št. ... za opravljeno dopolnilno izvedensko delo plača 138,00 EUR (I. točka izreka sklepa) in da se izplačilo izvrši iz predujma, ki ga plača tožnik (II. točka izreka sklepa).

3. Tožnik je 17. 2. 2015 vložil pritožbo zoper sodbo in sklep z dne 22. 1. 2015 zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženima strankama pa naloži povrnitev njegovih pritožbenih stroškov. V pritožbi vztraja pri navedbah, da njegovo delo predstavlja delo s povečano nevarnostjo za nastanek poškodb, zato je v obravnavani zadevi podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. To potrjuje tudi dejstvo, da so poškodbe delavcev na pohodni poti pogoste (izpovedi prič C.C. in D.D.). Ker prvo tožena stranka ni poskrbela za varno delovno okolje, saj pohodne poti ni ustrezno utrdila oziroma z nje ni odstranila večjih kamnov, je v obravnavani zadevi podana tudi njena krivdna odškodninska odgovornost. Navaja, da izpovedi prič A.A., C.C. in D.D. potrjujejo njegove navedbe, da je pohodna pot ob železniških tirih slabo urejena. Delavci namreč ob popravilih železniške infrastrukture ne odstranjujejo starega granulata. V zvezi s tem tudi opozarja na izpoved priče A.A., da se na pohodni poti nahaja precej nevidnih večjih kamnov, ki jih je težko opaziti ter da je prvo tožena stranka že vrsto let seznanjena s tem, da je pohodna pot slabo urejena. Ker si je A.A. ogledal kraj škodnega dogodka in ker dobro pozna tako delo tožnika, kot tudi njegovo delovno okolje, bi mu sodišče prve stopnje moralo verjeti. Iz izpovedi prič A.A., D.D. in C.C. izhaja, da pozornost delavcev med delom ni usmerjena na hojo ter da delovno okolje tožnika ni bilo ustrezno urejeno. Ker po mnenju tožnika toženi stranki v postopku na prvi stopnji nista uspeli dokazati, da je bilo delovno okolje varno, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno zmotna. Tožnik sodišču prve stopnje očita tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje pri izdelavi dokazne ocene ni upoštevalo napotila iz 8. člena ZPP. V pritožbi še opozarja, da ga je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka presenetila. Sodišče prve stopnje je namreč postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke, zato je bil upravičeno prepričan, da temelj odškodninske odgovornosti ni več sproren. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik je 18. 3. 2015 vložil pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 6. 3. 2015 o odmeri stroškov za dopolnilno izvedensko mnenje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (pritožbena razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da stroške dopolnitve izvedenskega mnenja naloži v plačilo prvo toženi stranki. V pritožbi navaja, da ga sodišče prve stopnje ni seznanilo s pripombami prvo tožene stranke zoper izdelano izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbami 5., 137. in 330. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi strošek izdelave dopolnitve izvedenskega mnenja moralo naložiti v plačilo prvo toženi stranki, ki je dopolnitev predlagala, sklep o odmeri teh stroškov pa izdati še pred zaključkom glavne obravnave. Ker tega ni storilo, je kršilo 153. in 163. člen ZPP. Opozarja, da je od predujma, ki ga je plačal za izdelavo izvedenskega mnenja, ostalo še 38,00 EUR, ki bi mu jih sodišče prve stopnje moralo vrniti. Po mnenju tožnika je pritožba pravočasna, saj vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni vedel, da mu bo sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja. Priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba z dne 17. 2. 2015 ni utemeljena, pritožba z dne 18. 3. 2015 pa ni dovoljena.

Glede pritožbe z dne 17. 2. 2015 zoper sodbo in sklep z dne 22. 1. 2015:

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od toženih strank zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala kot posledica škodnega dogodka 5. 3. 2011. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri prvo toženi stranki na delovnem mestu "vozovni preglednik", do poškodbe pa je prišlo med opravljanjem zavornega preizkusa vlaka na lokaciji E.. Tožniku je med opravljanjem dela zdrsnilo na večjem kamnu, zato je padel in z nogo udaril v rob vagona za prevoz tovornjakov, pri tem pa je utrpel poškodbo leve golenice. V postopku na prvi stopnji je uveljavljal tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke. V zvezi z obstojem objektivne odgovornosti je zatrjeval, da je bilo delovno okolje zaradi nevidnih večjih kamnov, ki so se nahajali pod zgornjo plastjo pohodne poti, nevarno, krivdna odgovornost prvo tožene stranke pa je po njegovem mnenju podana zato, ker ta s pohodne poti ni odstranila večjih kamnov in ker pohodne poti ni ustrezno utrdila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov presodilo, da prvo toženi stranki ni mogoče očitati niti objektivne niti krivdne odškodninske odgovornosti, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa tej odločitvi pritrjuje.

8. Pravno podlago tega odškodninskega spora predstavlja prvi odstavek 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu po splošnih pravilih civilnega prava povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Splošna pravila civilnega prava o povzročitvi škode ureja Obligacijski zakonik (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), in sicer v 2. oddelku II. poglavja splošnega dela (členi 131 do 189). Krivdna odškodninska odgovornost je opredeljena v prvem odstavku 131. člena OZ, ki določa, da mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Drugi odstavek 131. člena OZ določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo, in torej opredeljuje objektivno odškodninsko odgovornost. 9. Pritožbeno sodišče soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, da pohodna pot, na kateri je tožniku zdrsnilo, ne predstavlja nevarne stvari, hoja po njej (še posebej ob upoštevanju ugotovljenega dejstva, da je vlak, ob katerem je hodil tožnik, miroval) pa ne dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Pri redni rabi pohodne poti in pri običajni pazljivosti namreč nevarnost za uporabnike ni povečana do te mere, da bi utemeljevala obstoj objektivne odgovornosti njenega imetnika (150. člen OZ). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa pravilno pojasnilo, da za opredelitev neke stvari kot nevarne ne zadostuje (že) tista nevarnost, ki smo ji ljudje izpostavljeni vsakodnevno (npr. nevarnost zdrsa pri hoji po neasfaltirani poti), temveč neka večja in neobičajna nevarnost, ki je kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej obvladovati. Ker tudi po presoji pritožbenega sodišča pohodna pot, čeprav ni bila utrjena, ne predstavlja tveganja za poškodbe, ki ga ob ustrezni skrbnosti ne bi bilo mogoče nadzorovati, objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke v obravnavani zadevi ni podana. Pritožba temu stališču sicer nasprotuje tudi z navedbo, da se na delu pri prvo toženi stranki vsakoletno poškoduje več delavcev, vendar pa glede na dejstvo, da iz izvedenih dokazov ni razvidno, v kakšnih okoliščinah naj bi do teh poškodb prišlo, to ne more vplivati na pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da pohodna pot ni nevarna stvar, hoja po njej pa ne nevarna dejavnost v smislu 149. člena OZ. Na pravilnost te odločitve ne vpliva niti dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se na pohodni poti pod plastjo sveže posutega drobnega kamenja (granulata) nahajali večji kamni. Ti so namreč na pohodni poti ob železniških tirih običajni in zato pričakovani, skrbnost oseb, ki hodijo po takih poteh, pa mora biti iz tega razloga ustrezno večja. To po prepričanju pritožbenega sodišča še posebej velja za tožnika, ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje delo vozovnega preglednika pri prvo toženi stranki opravljal vrsto let in je bil zato nedvomno seznanjen z dejstvom, da je stanje pohodnih poti ob železniških tirih takšno, da je po njih treba stopati previdneje.

10. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotavljalo tudi obstoj krivdne odgovornosti prvo tožene stranke in se pri tej presoji oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbi prvega odstavka 43. člena ZDR in 5. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.). Odločitev, da v obravnavani zadevi ni podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke, je utemeljilo na ugotovitvah, da je prvo tožena stranka tožnika ustrezno usposobila za varno delo ter da mu je za delo zagotovila zaščitne čevlje s profiliranim podplatom, ki preprečuje zdrse. Po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi s tem popolna, prepričljiva in ustrezno obrazložena, zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri izdelavi dokazne ocene ni spoštovalo napotila iz 8. člena ZPP(1). Pritožba sicer pravilno navaja, da pohodna pot, na kateri se je poškodoval tožnik, ni bila utrjena, saj je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča to ne utemeljuje obstoja krivdne odgovornosti prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnika in priče C.C., ki je bil v času škodnega dogodka pri prvo toženi stranki zaposlen kot varnostni inženir, pravilno ugotovilo, da vseh pohodnih poti ob železniški progi ni mogoče utrditi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je dejstvo, da je tožniku pri hoji po pohodni poti zdrsnilo na večjemu kamnu, mogoče pripisati le nesrečnemu naključju in ne krivdni odgovornosti prvo tožene stranke, vse nasprotne pritožbene navedbe pa so zato neutemeljene.

11. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka v II. do V. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa. Pritožba namreč v tem delu ni obrazložena, pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravdne stroške v skladu z načelom pravdnega uspeha iz 154. člena ZPP pravilno naložilo v plačilo tožniku.

12. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Glede pritožbe z dne 18. 3. 2015 zoper sklep z dne 6. 3. 2015:

13. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 19. 11. 2013 tožniku naložilo založitev predujma za postavitev izvedenca medicinske stroke v znesku 400,00 EUR (list. št. 43 v spisu). Tožnik je predujem v navedenem znesku tudi založil (potrdilo o plačilu z dne 29. 11. 2013 na list. št. 51 v spisu), zato je sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu postavilo sodnega izvedenca medicinske stroke B.B., dr. med., specialista kirurga. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 7. 3. 2014 (list. št. 60 v spisu) stroške izdelave izvedenskega mnenja odmerilo v znesku 368,00 EUR. Ker je prvo tožena stranka k izvedenskemu mnenju podala svoje pripombe, je sodišče prve stopnje izvedencu naložilo, naj izdela tudi njegovo dopolnitev. Za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja je izvedenec izstavil račun v znesku 138,00 EUR, skupni stroški izdelave medicinskega izvedenskega mnenja pa so tako znašali 506,00 EUR (tj. 368,00 EUR za izvedensko mnenje in 138,00 EUR za njegovo dopolnitev).

14. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v V. točki izreka sodbe in sklepa z dne 22. 1. 2015 tožniku v plačilo naložilo (še) 106,00 EUR stroškov za izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke (tj. razliko med stroškom izdelave izvedenskega mnenja in plačanim predujmom), to odločitev pa v 18. točki obrazložitve sodbe in sklepa tudi ustrezno obrazložilo. Tožnik zato za pritožbo zoper sklep z dne 6. 3. 2015, s katerim je sodišče prve stopnje (le) odmerilo stroške za izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja v znesku 138,00 EUR, nima pravnega interesa. O tožnikovi obveznosti (do)plačila stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja je bilo namreč odločeno že v V. točki izreka sodbe in sklepa z dne 22. 1. 2015, njegova pritožba (z dne 17. 2. 2015) zoper to odločitev ni utemeljena(2) .

15. Ker tožnik za pritožbo zoper sklep z dne 6. 3. 2015 ni imel pravnega interesa, je ta nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP zavrglo.

Glede stroškov pritožbenega postopka:

16. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbama ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

(1) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(2) Glej 11. in 12. točko obrazložitve te odločbe.