Jedro

Ukrep, s katerim se poseže v obstoječe začasno razmerje, je lahko pogojen le z njegovo nujnostjo, torej le v primeru, ko je zaradi ravnanj enega od staršev situacija tako akutno ogrožujoča za koristi otroka (grožnja nastanka nepopravljive ali nesorazmerno težko popravljive škode oziroma verjetnost nasilja), da je potrebno postopanje sodišča z ustreznim sredstvom zavarovanja otrokovih koristi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s prvim navedenim sklepom zavrnilo toženčev predlog, da naj se mladoletni sin pravdnih strank A. A. (rojen leta 2011) zaupa v varstvo in vzgojo njemu, da naj mu tožnica za njegovo preživljanje plačuje mesečno preživnino v višini 150,00 EUR, da naj se določijo stiki mladoletnega otroka s tožnico in da naj se v primeru kršitve obveznosti iz začasne odredbe kršitelju izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR. Z drugim navedenim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo toženčev predlog za izrek denarne kazni, ker naj bi tožnica ravnala v nasprotju s sklepom o začasni odredbi.

2. Toženec je proti navedenima sklepoma vložil pravočasni pritožbi. V obeh uveljavlja vse v 338. členu ZPP opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa spremeni tako, da ugodi predlogoma.

3. V pritožbi proti sklepu o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe navaja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi tožničinih navedb v odgovoru na njegov predlog za izdajo začasne odredbe in temu odgovoru priloženih dokazov. Tega odgovora pa tožnica ni vložila v zakonsko določenem roku. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo zakona, po kateri se prepozen odgovor na začasno odredbo ne upošteva. Sodišču prve stopnje očita, da je vse ostale razloge, ki jih je toženec navedel v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe, opredelilo kot pavšalne in posplošene. V tem delu odločitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti. Tako ni obrazložilo, zakaj je pavšalna in posplošena toženčeva trditev, da tožnica telefonskih stikov otroka z očetom ne dopušča več. Če je eden od staršev ravnal v nasprotju z otrokovimi koristmi pred izdajo začasne odredbe, po njeni izdaji pa s tem nadaljuje, je potrebno pri odločitvi o dodelitvi skrbništva upoštevati tudi ravnanje starša pred izdajo začasne odredbe, ki jo poskuša spremeniti z izdajo nove. V svojem predlogu toženec izkazuje, da ravnanje tožnice (dogodek v obdobju med 11. 5. in 13. 5. 2016) ni izjema temveč gre za ponavljajoči se vzorec. Navaja, da iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da izdana začasna odredba tožnici dopušča, da tam določene stike toženca in mladoletnega A. A. kadarkoli omeji, vendar pa mora pred tem toženca obvestiti. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi ne pojasni, zakaj ni verjelo, da je tožničinemu predlogu od začetka nasprotoval. Glede na razloge iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče postavilo na stališče, da lahko starš, kateremu je bil dodeljen mladoletni otrok v začasno skrbstvo, odloči, da bo otroka vpisal v obšolske dejavnosti, ki potekajo tudi v času in na kraju, ki onemogočajo z začasno odredbo ali sodbo določene stike drugega starša, če je slednji o tem obveščen. Takšno stališče omogoča enemu od staršev, da povsem onemogoči stike drugega starša, s tem, da otroka vpisuje v večdnevne aktivnosti in o tem obvešča drugega starša. V zadevi je izdaja začasne odredbe nujna tudi zato, ker sodba očitno še zelo dolgo ne bo izdana.

4. V pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega predloga za izrek denarne kazni navaja, da iz razlogov sklepa izhaja, da je sodišče odločalo zgolj o njegovi trditveni podlagi, ki jo je podal v predlogu z dne 28. 9. 2015. Svoj predlog je dopolnil 17. 5. 2016, ki ga sodišče v svojem sklepu ne omenja. Odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče do njegovih trditev iz vloge z dne 17. 5. 2016 ne opredeli. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da mu ni uspelo dokazati, da je bila tožnica z izdanim sklepom o začasni odredbi seznanjena 5. 3. 2015 pred 17. uro in da pravočasna seznanitev preko mobilnega telefona ne vzpostavi zaveze za izročitev otroka. Splošno znano dejstvo je, da Pošta Slovenije pošiljke odvetniškim pisarnam v Ljubljani ne dostavlja po 15. uri. Sodišče v razlogih sklepa ne pojasni, zakaj meni, da bi moral toženec dokazati, ob kateri uri in na kakšen način je tožničin pooblaščenec to seznanil z vsebino prejetega sklepa. Tudi če bi obveljalo, da je bil tožnici sklep vročen šele ob 17. uri, bi imel mld. A. A. možnost vsaj še enournega stika z očetom. Sodišču prve stopnje očita, da je navedlo, da ni uspel dokazati, da bi tožnica z zahtevo, da toženec prevzema otroka pri njenih starših doma, čeprav je v začasni odredbi določen prevzem v vrtcu, kršilo začasno odredbo. Hkrati pa se sodišče ni opredelilo niti do enega toženčevega dokaza. Takšne odločitve ni mogoče preizkusiti, kar kaže na kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je spremembo kraja prevzema spremenilo v soglasju s tožencem. Ko prvostopenjsko sodišče obravnava predlog tožnice za plačilo denarne kazni od toženca, zahteva, da se predaje opravijo točno ob določeni uri, ko pa obravnava njegov predlog in ko ugotovi, da se je predaja izvedla z manjšo zamudo, takšno zamudo tolerira in v tem ne vidi razlog za kaznovanje tožnice. Napačna je tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da ne drži njegov očitek, da tožnica otroka za stik oblači v ponošena in obrabljena oblačila, češ da dobi otrok obleke s seboj v potovalki. Toženec ni zatrjeval, da se predaja vrši brez oblek, ampak da so te ponošene in obrabljene, do česar se sodišče v obrazložitvi sklepa ni opredelilo.

5. Pritožbi sta neutemeljeni.

6. Napačno je pritožbeno stališče toženca, da je izpodbijani sklep nepravilen, ker temelji na tožničinih dejanskih trditvah iz prepoznega odgovora na izdano začasno odredbo. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) namreč ne pozna nikakršnega prekluzivnega(1) roka za vložitev odgovora na predlagano sredstvo zavarovanja. Prav tako sodišče tožnici ni določilo (sodnega) roka za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. Predlog ji je (zgolj) vročilo brez poziva na odgovor.

7. Iz izpodbijane odločitve izhaja, da je sodišče v obravnavani pravdni zadevi izdalo začasno odredbo, s katero je mladoletnega otroka pravdnih strank začasno zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici (materi), tožencu (očetu) naložilo, da za njegovo preživljanje plačuje mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR in določilo stike otroka s tožnikom, in sicer vsak drugi vikend od petka od 15. ure, ko oče prevzame otroka v vrtcu, do nedelje do 18. ure, ko ga pripelje na dom matere in vsak teden ob torkih in četrtkih, tako da oče prevzame otroka v vrtcu ob 15. uri in ga pripelje na dom matere ob 18.30 uri (sklep o začasni odredbi P 2058/2014-IV-43 z dne 26. 2. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1339/2015 z dne 6. 5. 2015). 17. 5. 2016 je toženec vložil predlog za izdajo začasne odredbe, ki je temeljil na trditvah, da so se okoliščine po izdani začasni odredbi spremenile tako, da narekujejo spremembo navedene odločitve. Tožnici očita, da mu onemogoča stike z otrokom in sicer z onemogočanjem telefonske komunikacije in tako, da mu omejuje dogovorjene stike, kar naj bi pokazala s tem, da je mladoletnega otroka v času od srede 11. 5. 2016 do petka 13. 5. 2016 vpisala v dejavnost „Vrtec na kmetiji“, namesto da bi bil otrok v torek popoldne in v petek od 15. ure dalje z njim na stiku.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovem predlogu ni presojalo vseh njegovih dejanskih trditev. Trditev, ki jih je sodišče prve stopnje že presojalo pri izdaji veljavne začasne odredbe oziroma tistih, na katerih ta temelji, prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno ponovno presojati. Dolžno pa je bilo presojati, ali so se okoliščine, na katerih veljavna začasna odredba temelji, tako spremenile, da pogojujejo novo, drugačno odločitev. Tožnik razen očitka onemogočanja telefonske komunikacije z otrokom in onemogočitve omenjenega tedenskega stika drugih okoliščin ne opredeli, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako pa tudi ni mogoče sprejeti tožnikovega stališča, da je treba omenjeni dve ravnanji tožnice upoštevati kot ponavljajoči vzorec njenega nepravilnega ravnanja oziroma kot del nekakšne tožničine kontinuitete onemogočanja stikov med otrokom in tožencem. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da omenjenih dveh ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako ogrožujočih za otrokovo največjo korist, da bi bilo potrebno spremeniti začasno ureditev odnosa staršev in njunega otroka.

9. Prvostopenjsko sodišče je pri tem pravilno poudarilo, da je ukrep, s katerim se poseže v obstoječe začasno razmerje lahko pogojen le z njegovo nujnostjo, torej le v primeru, ko je zaradi ravnanj enega od staršev situacija tako akutno ogrožujoča za koristi otroka (grožnja nastanka nepopravljive ali nesorazmerno težko popravljive škode oziroma verjetnost nasilja), da je potrebno postopanje sodišča z ustreznim sredstvom zavarovanja otrokovih koristi. Toženec s svojimi dejanskimi trditvami ni izkazal obstoja navedenih okoliščin, ki predstavljajo predpostavko za izdajo začasne odredbe (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

10. Toženec je očital tožnici kršitev pravice do stikov. Pravica do stikov je pravica staršev in pravica otroka. Vendar je otrok osrednja osebnost te pravice. Tudi stike v prvi vrsti legitimira otrokova korist. Prvostopenjsko sodišče je v razlogih izpodbijanega sklepa sledilo izpovedi tožnice, da telefonski stiki med tožencem in otrokom(2) potekajo na način, da se mld. A. A. sam odloči, ali bi rad govoril z očetom, ali ne. Da tožnica ni popolnoma ukinila telefonskih stikov očeta z otrokom izhaja tudi iz toženčeve izpovedi (narok za glavno obravnavo dne 19. 2. 2016), ko je navedel, da stiki potekajo „zelo zelo redko“ oziroma „da ne more reči, da čisto nikoli“. Iz tožničine izpovedi pa izhaja, da je ukinila svoje telefonske stike s tožencem v „ker se z njim ni dalo nič pogovarjat“. Zaključka o tem, ali je telefonski stik otroka z očetom sploh v otrokovo korist, izpodbijani sklep ne vsebuje. Nedvomno pa ima telefonski stik petletnega otroka s staršem zanj drugačen pomen kot telefonski stik med dvema odraslima osebama. Ugotovljena okoliščina, da se otroku prepušča odločitev, ali bo govoril po telefonu z očetom in upoštevajoč zgoraj naveden kriterij za izdajo začasne odredbe ne more pogojevati spremembe začasne odločitve o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo.

11. Njene spremembe oziroma izdaje začasne odredbe z drugačno vsebino ne more pogojevati niti okoliščina, da se je mld. A. A. v času od srede do petka udeležil dejavnosti „Vrtec na kmetiji“, s čemer je zamudil četrtkov popoldanski stik z očetom in zaradi katere je zamudil na petkov stik. Pri tem že sam toženčev očitek, da tožnica ne razume „da nima nobene pravice urejati, kaj bo mld. A. A. počel v času, ko ima z odločbo zagotovljen stik z očetom“ izkazuje pomanjkanje toženčevega uvida za otrokove interese oziroma koristi. S takšno trditvijo izpostavlja svoj odnos s tožnico, ne pa otrokove koristi. Kaj je bila v tem primeru največja otrokova korist je jasno izrazila izvedenka pedopsihiatrinja dr. B. B. Njeno stališče je sodišče prve stopnje povzelo v razlogih izpodbijanega sklepa, in sicer „da je glede na močno otrokovo navezanost na oba starša dečku v korist, da ima čimveč raznolikih izkušenj in dejavnosti (vključno z večdnevnimi odsotnostmi) v družbi svojih vrstnikov. Te dejavnosti povečujejo njegovo socializacijo, saj ob tem deček razvija zaupanje v sebe in druge, postaja samostojnejši in dobiva občutek, da zmore marsikaj tudi sam, navedeno pa deli z drugimi osebami v svoji generaciji. Glede na starost otroka je nekajdnevno bivanje z vrstniki, ob zagotovljenem varstvu, za otroka vzpodbudno in mu povečuje samozavest“. Ob tem, da je bil toženec seznanjen z omenjenim programom vrtca in da mu je bilo ponujeno, da se iz navedenega razloga izgubljeni stik nadomesti, je njegovo stališče, da naj bi bil to razlog za izdajo predlagane začasne odredbe, povsem zgrešeno in izkazuje, da toženec ni zmožen lastnih interesov podrediti interesom svojega otroka. Uspešno izvrševanje roditeljske pravice je prvenstveno odvisno od medsebojnega sodelovanja obeh staršev, njunega obojestransko lojalnega obnašanja in uvida v otrokove interese v razmerju drug do drugega in v razmerju do otroka. Starša vzpostavljata odnos. Ta je v obravnavanem primeru okvarjen, kot so ugotovili izvedenci. Bolj ko ga bosta starša kvarila, v večjem čustvenem zapletu se bo nahajal mld. A. A., ki je že zdaj potreben strokovne pomoči. Njegova starša bosta zato morala kot primarna varuha njegovih koristi najti način, s katerim bosta čimbolj omilila posledice prenehanja njune življenjske skupnosti.

12. Glede na navedeno je pritožba zoper sklep o zavrnitvi predlagane začasne odredbe neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13. Neutemeljena pa je tudi toženčeva pritožba zoper sklep o zavrnitvi njegovega predloga za izrek denarne kazni zaradi zatrjevanega tožničinega ravnanja v nasprotju z izdano začasno odredbo.

14. Iz izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče odločalo o toženčevem predlogu z dne 28.9.2015, ne pa tudi o njegovem predlogu z dne 17.5.2016. Če odločitve o tem predlogu (še) ni, potem ne more biti pomanjkljiva.

15. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni ravnala v nasprotju z začasno odredbo, če je ni izvršila isti dan, kot jo je prejela. Iz drugega odstavka 19. člena ZIZ namreč izhaja, da začne teči rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz izvršljive odločbe naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno sledilo trditvam tožnice, da od trenutka, ko ji je toženec izrazil nasprotovanje predaji otroka na stik na njenem domu, tega več ne počne. To je potrdil toženec zaslišan kot stranka, ko je navedel, da stiki sedaj potekajo v redu, kar pomeni, da ni podlage za izrek denarne kazni, katere namen je v prisiljenju dolžnika, ko ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju. Da bi tožnica tako ravnala tudi ni mogoče sklepati na podlagi njene predaje otroka na stik 15.8.2015, ko se toženec ob zaslišanju niti ni spomnil, ali je res prišlo do zamude.

16. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da pride otrok na stik s potovalko z oblačili in obutvijo, zadostuje za zaključek o neutemeljenosti očitka o tožničinem ravnanju v nasprotju z začasno odredbo. Toženčeva pritožbena zahteva po izvajanju dokazov v zvezi z ponošenostjo oziroma obrabljenostjo otrokovih oblačil pa je v opreki z njegovim hkratnim očitkom o dolgotrajnosti tega postopka.

17. Neutemeljeno pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Prekluzivnega v smislu, da stranka z njegovim potekom izgubi pravico do odgovora in da ga ni mogoča podaljšati.

Op. št. (2): Z začasno odredbo telefonski stiki niso bili posebej določeni.