Jedro

Utemeljen sum, da je obtoženi storil očitani mu kaznivi dejanji, je v primeru odločanja o priporu po tretjem odstavku 394. člena ZKP, še vedno izkazan s še ne pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Celju je v kazenski zadevi zoper obtoženega M. K., ob odločanju o pritožbi obtoženčeve zagovornice zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju I K 61537/2013 z dne 6. 3. 2014, po uradni dolžnosti preizkusilo, če so še podani razlogi za pripor zoper navedenega obtoženca. Z izpodbijanim sklepom je bilo ugotovljeno, da so razlogi za pripor še podani.

2. Zoper navedeni sklep Višjega sodišča v Celju je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica in sicer uvodoma navajajoč, da iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz vsebine pritožbe izhaja, da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, ker da ni potrjen utemeljen sum, da je obtoženi storil očitani mu kaznivi dejanji na način, kot mu to očita izpodbijana sodba; meni, da pri obtožencu ni več podana ponovitvena nevarnost in oporeka v izpodbijanem sklepu navajano neogibno potrebnost pripora ter njegovo sorazmernost s težo obtožencu očitanih kaznivih dejanj.

3. Stališča pritožnice, da je ugotovitev Višjega sodišča v Celju o obstoju pripornih razlogov v izpodbijanem sklepu zmotna in napačna, v posledici nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter da je napačen zaključek glede utemeljenega suma, da je obtoženi storil očitani mu kaznivi dejanji, kar naj bi nadalje pomenilo storitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, so v prvi vrsti povsem pavšalna, nekonkretizirana in zato nepreverljiva stališča; poleg tega pa tudi nasprotujoča si, ker pomeni zatrjevano zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje drug pritožbeni razlog (373. člen ZKP) in ne citirano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

4. Nadaljnje izpostavljanje pritožnice, da ni potrjen utemeljen sum, da je obtoženi storil očitani mu kaznivi dejanji, je v primeru odločanja o priporu po tretjem odstavku 394. člena ZKP, v obravnavanem primeru, še vedno izkazan s še ne pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, kar je v izpodbijanem sklepu izrecno navedeno (točka 3 obrazložitve) in v tem pogledu ni zaznati nobene nerazumljivosti ali kontradiktornosti, kot se trdi v pritožbi. Na to v ničemer ne vpliva okoliščina, da pritožnica ni prejela “pisne odločitve pritožbenega sodišča o vloženi pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo“, ker mora sodišče druge stopnje preizkusiti obstoj pripornih razlogov po tretjem odstavku 394. členu ZKP prav v primeru odločanja o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in (praviloma) preden je pisna odločitev pritožbenega sodišča o tej pritožbi odpravljena s tega sodišča prvostopenjskemu sodišču. 5. Glede izpodbijanja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, je pritožbeno izpostavljanje obtoženčeve odločitve spremeniti dosedanji način življenja, opravičilo oškodovancem in pripravljenost poravnati škodo, oceniti kot nezadostno, da bi omajalo utemeljeno zaključevanje v izpodbijanem sklepu. Povzete navedbe obtoženca so namreč le na verbalni ravni, jih ni mogoče preveriti in se zaenkrat niso potrdile z dejanskimi ravnanji obtoženca. Tudi okoliščine, da je obtoženec postal oče tretjega otroka, da je prestal terapijo odvajanja odvisnosti od prepovedanih drog ter da je bil vzoren pripornik, ne morejo v ničemer omajati utemeljenosti zaključevanja Višjega sodišča o še vedno obstoječem pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti, ki temelji na njegovi predkaznovanosti, specialnem povratništvu, načinu storitve obravnavanih kaznivih dejanj in njihovi teži glede na predpisani kazni, storitev teh dejanj v času preizkusne dobe po pogojni obsodbi, kot je vse določno navedeno v izpodbijanem sklepu (točka 6 obrazložitve).

6. Zaradi navedenih razlogov je bilo v izpodbijanem sklepu pravilno zaključeno tudi glede neogibnosti pripora kot najstrožjega omejevalnega ukrepa (točka 8 obrazložitve) in njegovi sorazmernosti z nevarnostjo, ki bi sicer pretila potencialnim oškodovancem, če bi bil izpuščen na prostost. Teh zaključkov pavšalna navajanja pritožnice, da ti pogoji niso podani, niso v ničemer omajala.

7. Upoštevaje vse navedeno, ko v izpodbijanem sklepu niso bile ugotovljene zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, niti zmotno ugotovljeno dejansko stanje, je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena.