Jedro

O kršitvi prepovedi sojenja o isti stvari (ne bis in idem) je mogoče govoriti samo tedaj, ko gre za isto kaznivo dejanje z vsemi modalitetami, storjeno v istih krajevnih in časovnih okoliščinah. Kadar pa se obtožbeni očitek nanaša na dve izvršitveni obliki, ki nista bili storjeni v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, pa sodišče kazenski postopek zaključi le za eno izvršitveno obliko, drugemu sodišču, ki pa obtoženca obravnava in spozna za krivega za drugo izvršitveno obliko, sicer enako kvalificiranega kaznivega dejanja, kršitve načela prepovedi ne bis in idem ni mogoče očitati.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega A.S. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

S sodbo, navedena uvodoma, je Okrožno sodišče v Kopru kot sodišče prve stopnje obtoženega A.S. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po drugem odstavku 244. člena KZ-1. Po isti zakonski določbi je sodišče obtožencu izreklo kazen 1 leta zapora, v tako izrečeno kazen pa mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo tudi čas, pribit v priporu od 13.11.2014 od 15.30 ure dalje. Sodišče je oškodovani banki V. d.o.o. prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 15.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2010 dalje do plačila, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroškov sodne takse.

Zoper to sodbo se zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje obtoženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zoper obtoženca zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo in skupni imenovalec pritožnikove vloge je v tem, da naj bi sodišče v obtoženčevo škodo kršilo prepoved sojenja o isti stvari iz 3. člena Ustave Republike Slovenije, 10. člena ZKP, 53. člena Evropske konvencije o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb in 54. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma. Vse navedene določbe se nanašajo na uveljavitev načela o prepovedi sojenja o isti stvari (prepoved ne bis in idem), kršitev te prepovedi pa po določbi 3. točke 372. člena ZKP predstavlja tudi kršitev kazenskega zakona. Pritožbeno sodišče pa te kršitve ni zasledilo. Res je sicer, kar navaja zagovornik v svoji pritožbi, da je bil obtoženec pri sodišču v L., Zunanji enoti v G., s sodbo št. 1 z dne 4.4.2013 oproščen obtožbe, da naj bi v sostorilstvu z A.R. oblikoval pet gotovinskih čekov banke I.B., vsakega v znesku 3.000,00 EUR, ki so bili ponarejeni in uporabljeni za pridobitev izplačila v imenovanih zneskih na A.V.L., s čimer naj bi obtoženec storil kaznivo dejanje po 110. členu, 485.e členu in 491. členu italijanskega kazenskega zakonika, dejanje pa naj bi bilo storjeno dne 12.3.2009 v C., ki je zaselek G.. Iz tako oblikovanega izreka je videti, da je bil obtoženi A.S. v Italiji le v postopku zaradi ponarejanja gotovinskih čekov, ne pa tudi zaradi uporabe oziroma unovčenja le-teh. Res je sicer, na to pa opozarja tudi zagovornik, da italijansko sodišče zapiše, da so bili ponarejeni čeki uporabljeni za pridobitev izplačila, kar pa hkrati ne pomeni, da je bil obtoženec zaradi uporabe čekov tudi v postopku pred italijanskim sodiščem. Po mnenju pritožbenega senata tako oblikovan izrek pomeni le pojasnjevanje okoliščin o obarvanosti obtoženčevega naklepa oziroma pojasnjevanju razlogov, zakaj se je obtoženec za ponareditev čekov sploh odločil. Logično je namreč, da se nihče za ponareditev čeka ali kakšnega drugega vrednostnega papirja ne odloči brez motiva oziroma namena ta ponaredek unovčiti ali pa ga kako drugače spraviti v promet. Obtožba Okrožnega državnega tožilstva v Kopru opr. št. Kt 2 z dne 26.4.2013 je obtožencu v opisu kaznivega dejanja očitala dve izvršitveni obliki in sicer ponarejanje in uporabo ponarejenih vrednostnih papirjev, med tem, ko je iz izreka izpodbijane sodbe videti, da je sodišče, upoštevaje zgoraj navedeno oprostilno sodbo italijanskega sodišča v G., obtoženca spoznalo za krivega samo izvršitvene oblike uporabe oziroma unovčitve. Ob tem pa je tako na mestu ugotovitev, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi načelo prepovedi ne bis in idem spoštovalo, pač pa v obsegu, za katerega je bil obtoženec v Italiji oproščen. Sicer pa je mogoče o kršitvi pravkar navedenega načela govoriti samo tedaj, ko gre za isto kaznivo dejanje z vsemi modalitetami, storjeno v istih krajevnih in časovnih okoliščinah. Kadar pa se obtožbeni očitek nanaša na dve izvršitveni obliki, ki nista bili storjeni v istih krajevnih in časovnih okoliščinah, pa sodišče kazenski postopek zaključi le za eno izvršitveno obliko, drugemu sodišču, ki pa obtoženca obravnava in spozna za krivega za drugo izvršitveno obliko sicer enako kvalificiranega kaznivega dejanja, kršitve načela prepovedi ne bis in idem ni mogoče očitati. Zatrjevana kršitev kazenskega zakonika tako ni podana.

Na podlagi določbe 386. člena ZKP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ob uradnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro in odmero kazenske sankcije pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Ker tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.