Jedro

Za vstop v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot za spremembo v zavarovanju, je potrebna prijava na predpisanem M-3 obrazcu. V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za spremembo v zavarovanju na temelju 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, je bil tožnik glede na 23. člen ZMEPIZ sam zavezanec za vložitev prijave o spremembi v zavarovanju.

Zgolj odločba Odvetniške zbornice, iz katere sicer izhaja, da je tožnik od določenega dne dalje odvetniško dejavnost odpravlja v polovičnem delovnem času, za določitev datuma spremembe lastnosti zavarovanca ne zadostuje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka v izpodbijanem delu spremeni tako, da se datum 1. 4. 2011 nadomesti z datumom 24. 6. 2011. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi stroškovni del sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo tretji odstavek izreka odločbe št. ... z dne 1. 3. 2012 (I. točka izreka) in ugotovilo, da ima tožnik od 1. 4. 2011 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur na teden (II. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožniku v 8-ih dneh povrne 248,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da II. točko izreka sodbe spremeni tako, da datum 1. 4. 2011 nadomesti s 24. 6. 2011. Poudarja, da je tako za vstop v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot za spremembo v zavarovanju v skladu s 27. členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja potrebno vložiti prijavo. Ker je bil tožnik zavarovan po 15. členu ZPIZ-1, je bil sam zavezanec za vložitev prijave zaradi spremembe v zavarovanju. Zgolj odločba Odvetniške zbornice št. ... z dne 15. 3. 2011 ne zadostuje. Prijave ne more nadomestiti izjava tožnika samega niti izpoved priče A.A.. Ker je za spremembo obsega zavarovanja potrebna vloga, ki jo je tožnik na ZZZS priporočeno po pošti poslal 24. 6. 2011, mu je mogoče lastnost zavarovanca iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti za delovni čas 20 ur na teden, priznati šele od 26. 4. 2011 in ne že od 1. 4. 2011. Hkrati opozarja na identično stališče, zavzeto v sodbah Psp 544/2013 z dne 13. 3. 2014 in VIII Ips 139/2014 z dne 13. 10 2014 v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za priznanje pravice do delne pokojnine od 1. 4. 2011 dalje.

Ker odločitev sodišča v izpodbijanem delu ni pravilna, tožniku ni dolžna povrniti niti stroškov postopka v odmerjeni višini.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu zadeve je potrebno ugotoviti, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do bistvenih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Razčiščena so vsa pravno odločilna dejstva, vendar je v delu izpodbijane II. točke izreka dejansko zmotno uporabljeno materialno pravo.

V sporni zadevi zaradi spremembe lastnosti zavarovanca, vključenega v zavarovanje na temelju 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) s polnega v krajši delovni čas, je z neizpodbijanim in zato že pravnomočnim delom sodbe, odpravljen zavrnilni del dokončnega posamičnega upravnega akta. Posledično je z neizpodbijanim in prav tako pravnomočnim delom II. točke izreka razsojeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti na podlagi 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1 za delovni čas 20 ur tedensko.

Vendar je zmotno razsojeno, da ima tožnik lastnost zavarovanca za polovični delovni čas že od 1. 4. 2011 dalje. Tožena stranka namreč pravilno poudarja, da je tako za vstop v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot za spremembo v zavarovanju, potrebna prijava. Torej vložitev prijave na predpisanem M-3 obrazcu. V okoliščinah konkretnega primera, ko gre za spremembo v zavarovanju na temelju 1. odstavka 15. člena ZPIZ-1, je glede na 23. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 8/2000 s poznejšimi spremembami; ZMEPIZ), bil tožnik sam zavezanec za vložitev prijave o spremembi v zavarovanju.

Četudi je pooblaščeni Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije zavrnil sprejem prijave za spremembo v zavarovanju, kot ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izjave in izpovedi zaslišanje priče, to dejstvo samo po sebi ne zadostuje za zaključek, da je bila prijava vložena meseca marca 2011. Za začetek vsakega upravnega postopka, vključno za spreminjanje obsega obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po morebitni odklonitvi sprejema prijave, je v skladu s 50-členom ZMEPIZ, potrebna zahteva. Seveda je zahtevo potrebno vložiti v pisni obliki, ali ustno na zapisnik pri pristojnem organu. Zahteva v takšni obliki pa je bila glede na razpoložljivo listinsko dokazno gradivo v upravnem spisu, v predmetni zadevi dejansko vložena šele 24. 6. 2011, ko je bila oddana priporočena na pošto.

Zgolj odločba Odvetniške zbornice št. ... z dne 15. 3. 2011, iz katere sicer izhaja, da tožnik od 1. 4. 2011 dalje odvetniško dejavnost odpravlja v polovičnem delovnem času, za določitev datuma spremembe lastnosti zavarovanca ne zadostuje(1). Torej niti za razsodbo, da ima tožnik lastnost zavarovanca za delovni čas 20 ur na teden že od 1. 4. 2011 dalje.

Iz predhodno navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijani del II. točke izreka, ob pravilni uporabi materialnega prava, v skladu s 358. členom v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP spremeni tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe.

Delna sprememba prvostopenjske sodbe sama po sebi ne vpliva na zakonitost stroškovnega izreka. Ni dvoma, da je tožnik s pretežnim delom tožbenega zahtevka uspel. Tožena stranka mu je zato v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti zakonito dosojeni znesek iz naslova stroškov, nastalih v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. V tem obsegu je bilo potrebno njeno pritožbo na temelju 2. odstavka 365. člena ZPP, kot neutemeljeno zavrniti.

(1) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 139/2014.