Jedro

Vsi določeni oziroma izvoljeni sindikalni zaupniki niso deležni posebnega pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 113. členu ZDR. Za obstoj takšnega pravnega varstva je potrebno, da sindikat po določbi drugega odstavka 208. člena ZDR delodajalca obvesti, da je nekdo izvoljen za sindikalnega zaupnika, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dogovorjena merila med sindikatom in delodajalcem o tem, ali in kateri sindikalni zaupniki uživajo delovnopravno varstvo. Tožnik v predmetnem postopku ni uspel dokazati niti da bi bil izvoljen za sindikalnega zaupnika niti da bi bila o tem obveščena tožena stranka. Zato tožnik ni užival posebnega pravnega varstva pred odpovedjo kot sindikalni zaupnik po 113. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikove zahtevke, da je odpoved delovnega razmerja z dne 22. 10. 2012 opravljena v nasprotju s 113. členom ZDR in zato nezakonita (točka I/1 izreka), da pogodba o zaposlitvi ni prenehala in je tožena stranka dolžna tožnika vrniti na delovno mesto „vodja informacijskega sistema“ oziroma na drugo ustrezno delovno mesto (točka I/2 izreka) ter mu poravnati vse zaostale plače, prispevke in druge dodatke v skladu z osnovno pogodbo o zaposlitvi od dne 1. 11. 2012 dalje skupaj z vtoževanimi zamudnimi obrestmi (točka I/3 izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka II izreka).

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka I izreka) in zoper odločitev o tem, da sam nosi stroške pravdnega postopka (del točke II izreka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom oziroma izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenim zahtevkom. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno in napačno ocenilo dejansko stanje, napačno interpretiralo dejstva in napačno uporabilo materialno pravo. Dne 28. 8. 2014 je sodišče prve stopnje izvedlo narok za glavno obravnavo brez prisotnosti tožnika. Istega dne se je tožnik opravičil prek elektronske pošte in neposredno v pisarni sodišča ter navedel, da se zaradi bolezni obravnave ne more udeležiti. Navaja, da je v ponedeljek, 1. 9. 2014, obiskal svojega osebnega zdravnika in prejel potrdilo za potrebe sodišča, ki ga prilaga v prilogi pritožbe (A14). Meni, da bi ga sodišče prve stopnje moralo pozvati za predložitev zdravniškega potrdila in mu omogočiti, da bi opravičil svoj izostanek. Ker tega ni storilo, tožnik ni imel možnosti sodelovati pri zaslišanju prič in pri oblikovanju predlogov. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove vloge z dne 27. 8. 2014, v kateri je predlagal zaslišanje dodatnih prič. Navaja, da mu odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nikoli ni bila vročena in da v konkretnem primeru ne gre za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnik na naroku ni bil prisoten, ni imel možnosti zaslišati priče A.A. in B.B., sodišče pa je zaslišalo le priče, ki jih je predlagala tožena stranka. Sodišče ni zaslišalo priče C.C. o tem, na kakšen način je potekal ustanovni sestanek novega Sindikata in kako je bilo to predstavljeno takratni upravi družbe. Razčistiti bi bilo potrebno dejansko stanje tudi s strani sindikata, zato je tudi predlagal zaslišanje ostalih predsednikov uprav družbe, ki bi lahko izpovedali o tem, kdo je predstavljal sindikat v predhodnem obdobju. Sodišče ni ugotovilo, kakšno je bilo stanje v celotnem obdobju delovanja Sindikata tožene stranke. Navaja, da je v primerih, ko delodajalec po aktih (kolektivna pogodba) ali neposredno po ZDR zahteva skupinsko odgovornost oziroma skupinsko odločanje sindikata, upravičeno pričakovati, da bodo imeli člani, ki odločajo, tudi enak nivo zaščite. V kolikor se je uprava obračala na sindikat kot kolektivni organ, jim je s tem neposredno priznavala tudi vlogo sindikalnih zaupnikov. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da je število sindikalnih zaupnikov odvisno od pogodbe o zagotavljanju za sindikalno delo, saj nedvomno število sindikalnih zaupnikov določi sindikat glede na statut in notranja pravila in zato ne potrebuje posebnega dogovora z družbo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika. Predlagala je, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku s strani tožene stranke iz poslovnega razloga, ter presoja utemeljenosti reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi enkrat že odločilo; s sodbo, opr. št. I Pd 1681/2012 z dne 10. 10. 2013, je tožbene zahtevke zavrnilo. Po vloženi pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom, opr. št. Pdp 1154/2013 z dne 11. 6. 2014, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju je bila izdana izpodbijana sodba.

Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je narok za glavno obravnavo dne 28. 8. 2014 izvedlo v tožnikovi nenavzočnosti. Čeprav se je sodišču prve stopnje opravičil prek elektronske pošte, mu ni dalo možnosti, da bi opravičil svoj izostanek s predložitvijo zdravniškega potrdila. Tožnik tako na naroku ni imel možnosti sodelovati pri zaslišanju prič in oblikovanju predlogov. Sodišču prve stopnje tožnik smiselno očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana. Sodišče prve stopnje je narok za glavno obravnavo v ponovljenem postopku razpisalo za 28. 8. 2014. Vabilo za narok je tožnik prejel 1. 7. 2014. Na dan razpisanega naroka, dne 28. 8. 2014, je tožnik sodišču prve stopnje poslal elektronsko sporočilo, v katerem je sporočil, da se naroka zaradi bolezni ne bo mogel udeležiti in prosil za preložitev naroka. V pritožbi tožnik navaja, da je dan pred narokom zbolel, na dan naroka se stanje ni izboljšalo, svojega osebnega zdravnika pa je obiskal takoj, ko je bilo glede na njegovo stanje mogoče. Drugi odstavek 115. člena ZPP med drugim določa, da lahko sodišče narok zaradi zdravstvenih razlogov stranke preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter stranki onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. V ta namen mora stranka predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Sodna praksa(1) je že večkrat zavzela stališče, da sta pogoja za preložitev naroka opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek. Tožnik sodišču prve stopnje v elektronskem sporočilu z dne 28. 8. 2014 ni navedel opravičljivega razloga, sodišču prve stopnje pa tudi ni predložil opravičila na predpisanem obrazcu. Zgolj pavšalna navedba, da se naroka zaradi bolezni ne bo mogel udeležiti, ne izpolnjuje zakonske zahteve opravičljivega razloga. Tožnik bi moral navesti okoliščine svoje bolezni, iz katerih bi izhajalo, da je bolezen nenadna in nepredvidljiva ter mu onemogoča prihod na sodišče oziroma sodelovanje na naroku. Te okoliščine je tožnik navedel šele v pritožbi, to pa je prepozno. Tožnik prav tako šele v pritožbi navaja, da ni mogel pravočasno pridobiti opravičila od svojega osebnega zdravnika. ZPP sicer zahteva predhodno predložitev opravičila na posebnem obrazcu, vendar je od te zahteve mogoče odstopiti v primerih, ko predhodna predložitev opravičila ni mogoča (na primer zaradi resnosti bolezni ali prekratkega obdobja od pojava bolezni do dneva razpisanega naroka). V takem primeru je stranka dolžna sodišče obvestiti ne le o opravičljivem razlogu, pač pa tudi o okoliščinah, iz katerih je razvidno, da sodišču ni mogla pravočasno predložiti opravičila. Ker tožnik navedenega v tem postopku ni storil, sam trpi posledice izostanka z naroka.

Tožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi, da ni upoštevalo njegove pripravljalne vloge z dne 27. 8. 2014. Navedeno vlogo (zap. št. 35) je sodišče prve stopnje prejelo dne 29. 8. 2014, po zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 28. 8. 2014. Sodišče prve stopnje zato tožnikove pripravljalne vloge pravilno ni več upoštevalo, pa tudi sicer je bil tožnik že prekludiran pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, saj je bil prvi narok opravljen že dne 10. 10. 2013, tožnik pa pogoja nekrivde ni izkazal (drugi odstavek 362. člena ZPP). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 18. 8. 2014 (zap. št. 31) prejel že dne 21. 8. 2014. Svojo pripravljalno vlogo bi zato lahko vložil pravočasno, do razpisanega naroka za glavno obravnavo dne 28. 8. 2014, oziroma bi sodišče prve stopnje vsaj lahko prosil za postavitev roka, v katerem bi še lahko vložil svojo vlogo. V primeru, da bi sodišče prve stopnje njegovo vlogo prejelo pred narokom oz. v primeru, da bi bila vložena v postavljenem roku, bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Ker je tožnik vlogo sodišču prve stopnje posredoval prepozno (iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila odposlana šele na dan naroka za glavno obravnavo dne 28. 8. 2014), za določitev roka pa sodišča prve stopnje ni prosil, ustrezne skrbnosti(2) ni izkazal in zato sam trpi posledice neupoštevanja njegove vloge.

Pritožbene navedbe se nanašajo tudi na prejem odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Med pravdnima strankama v tem postopku ni bilo sporno, da je tožnik izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel po vrnitvi z dopusta dne 31. 10. 2012, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo že sodišče prve stopnje. Nova pogodba o zaposlitvi pa je bila tožniku ponujena pred podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (navedeno izhaja iz izpovedbe direktorja tožene stranke, B.B., ter dogovora o načinu in pogojih prenehanja pogodbe o zaposlitvi (B5) - točka I), kar pa ni v skladu s prvim odstavkom 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), zato pravočasnost ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi ni relevantno dejstvo pri ugotavljanju zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik v pritožbi v pretežni meri izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da ni užival posebnega varstva kot sindikalni zaupnik po 113. členu ZDR. V zvezi s tem pritožbeno sodišče opozarja, da je določitev števila tistih sindikalnih zaupnikov, ki bodo uživali posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu s 113. členom ZDR, predmet sporazumno dogovorjenih kriterijev med sindikatom in delodajalcem. Niso namreč vsi določeni oziroma izvoljeni sindikalni zaupniki deležni posebnega pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Za obstoj takšnega pravnega varstva je potrebno, da sindikat po določbi drugega odstavka 208. člena ZDR delodajalca obvesti, da je nekdo izvoljen za sindikalnega zaupnika, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dogovorjena merila med sindikatom in delodajalcem o tem, ali in kateri sindikalni zaupniki uživajo delovnopravno varstvo(3). Tožnik v predmetnem postopku ni uspel dokazati niti, da bi bil izvoljen za sindikalnega zaupnika niti, da bi bil o tem obveščena tožena stranka. Zaslišani priči A.A. in direktor tožene stranke, B.B., sta izpovedali, da tožena stranka nikoli ni prejela česarkoli o izvolitvi ali imenovanju sindikalnih zaupnikov, korespondenca med toženo stranko in sindikatom pa je vedno potekala prek predsednika sindikata, to pa tožnik ni bil (pred odstopno izjavo je bil podpredsednik sindikata). Tožnik dokazov, s katerimi bi dokazoval drugače, ni predlagal (pravočasno). Glede na zgoraj navedeno tudi tožnikove pritožbene navedbe v smeri, da bi bilo potrebno razčistiti dejansko stanje na strani sindikata in da imajo vsi člani sindikata, ki skupinsko odločajo, enak nivo zaščite, ne morejo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in se pritožbeno sodišče do njih posebej ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pravdni stranki nista priglasili (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 819/2009 z dne 26. 5. 2011, in druge.

(2) Prim. sodbo VSK, opr. št. Cp 147/2012 z dne 3. 7. 2012. (3) Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 153/2010 z dne 14. 9. 2011, in sodba, opr. št. VIII Ips 134/2010 z dne 19. 12. 2011.