Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča v navedenih primerih ne gre za nobeno dovoljeno spremembo opisa kaznivega dejanj, temveč za povsem samostojne posege sodišča prve stopnje v opisu dejanja, ki jih je v škodo obdolženke sodišče napravilo v posledici izpovedbe oškodovanke. Sodišče prve stopnje je s tem v opis vneslo dodatna oziroma spremenjena dejstva in okoliščine, ki jih obtožba državnega tožilstva sploh ni zajemala, v tej posledici pa je obdolženko spoznalo za krivo dejanja, ki se ji sploh ni očitalo. Zaradi navedenega je izrek izpodbijane sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člen ZKP, saj je sodišče prve stopnje opis dejanja spremenilo tako, da med obtožbo in sodbo več ni objektivne identitete, s čimer je bila obtožba prekoračena.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke, reševanju pritožbe zagovornikov obdolžene M.Z. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 45850/2011 z dne 30. 9. 2019 pod točko I izreka obdolženo M.Z. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je na podlagi drugega odstavka 113. člena KZ-1 ter ob uporabi 2. alineje 50. člena in 3. točke (prvega odstavka) 51. člena ter drugega odstavka 45. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen 70 dnevnih zneskov po 46,00 EUR, kar skupaj znaša 3.220,00 EUR. Denarno kazen je obdolženka dolžna plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe. Na podlagi 74. člena v zvezi z drugim odstavkom 75. člena KZ-1 mora obdolženka plačati znesek, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s tem kaznivim dejanjem, v višini 190,00 EUR, in sicer v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženka plačati ustrezen del, to je 1/3 stroškov kazenskega postopka v višini 1.807,36 EUR in sodno takso v skupni višini 400,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP mora obdolženka plačati še krivdno povzročene stroške, to je stroške petih vročanj sodnih pisanj z vročevalci v skupni višini 281,97 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko D.D. s premoženjskopravnim zahtevkom, v delu, ki se nanaša na obdolženko, napotilo na pravdo. Pod točko II izreka sodbe je obdolžena A.B. in V.V. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanje trgovine z ljudmi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 113. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjuje ustrezen del, to je 2/3 stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev in potrebni izdatki ter nagradi njunih zagovornic, proračun. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP mora obdolženi A.B. plačati krivdno povzročene stroške, to je stroške vročanja sodnega pisanja z vročevalcem v višini 60,54 EUR. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko D.D. s premoženjskopravnim zahtevkom, ki se nanaša na obdolžena A.B. in V.V., napotilo na pravdo.

2. Zoper obsodilni del sodbe (točka I izreka) so se pritožili: - okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa, da odločbo o kazenski sankciji spremeni tako, da obdolženi M.Z. izreče tri leta in osem mesecev zapora ter stransko denarno kazen 120 dnevnih zneskov, in - zagovorniki obdolžene M.Z. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Zoper oprostilni del sodbe (točka II izreka) se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje.

4. Na pritožbo okrožne državne tožilke je odgovorila zagovornica obdolženega A.B., odvetnica T.K., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Okrožna državna tožilka utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ob reševanju njene pritožbe in pritožbe zagovornikov obdolžene M.Z., pa je pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo še nadaljnje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so terjale razveljavitev sodbe v celoti (v obsodilnem in oprostilnem delu).

6. Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, ker je bila obtožba prekoračena. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZKP se sme namreč sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta), in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta). Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo torej pomeni, da je sodba vezana na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki se je v resnici zgodil oziroma kot ga je ugotovilo sodišče. Odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja je prvenstveno na državnem tožilcu, vendar sme po ustaljeni sodni praksi tudi sodišče, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. Pri takem posegu mora sodišče spoštovati dve omejitvi. Prvič, v opis ne sme poseči tako, da bi se nanašal na drugo kaznivo dejanje, v smislu, da bi razširilo sodbo na nov historični dogodek. In drugič, sodišče (drugače kot tožilec) ne sme poseči v opis tako, da bi vodil v odločbo, ki bi bila za obdolženca manj ugodna. Poseg sodišča v škodo obdolženca je torej prepovedan.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje opis kaznivega dejanja v obsodilnem delu izreka izpodbijane sodbe v celoti preoblikovalo. V opis dejanja je namreč dodalo besedilo „večkrat“ zagrozila in „vsakodnevno“ pregledovala telefon, kakor tudi očitek, da je obdolženka zadržala pretežni del oškodovankinega zaslužka. S tako dodanimi očitki je v škodo obdolženke nedopustno povečalo intenzivnost očitanih ji ravnanj in kriminalno količino kaznivega dejanja iz obtožbe. Prav tako je sodišče prve stopnje vsebinsko preoblikovalo besede, ki bi jih naj obdolženka izrekla, in sicer, da bo oškodovanka morala spolno zadovoljiti vsako stranko, da bo morala početi vse, kar bodo stranke zahtevale in da če ne bo delala, da jo bo vrgla v reko in da jo bodo našli šele na Hrvaškem, da jo bo ubila, pri čemer je zlasti s spreminjanjem izrečenih besed iz pogojne v trdilno obliko spremenilo težo historičnega dogodka kot ga je obdolženki očitala obtožba. V opisu dejanja pa je sodišče prve stopnje nekritično spremenilo tudi vrstni red obdolženki očitanih ravnanj (glede odplačila dolga 250,00 EUR) in tako prekomerno poseglo v opis zlorabe podrejenega položaja oškodovanke, ki predstavlja kvalifikatorni zakonski znak kaznivega dejanja po 113. členu KZ-1. Po oceni pritožbenega sodišča v navedenih primerih ne gre za nobeno dovoljeno spremembo opisa kaznivega dejanj, temveč za povsem samostojne posege sodišča prve stopnje v opisu dejanja, ki jih je v škodo obdolženke sodišče napravilo v posledici izpovedbe oškodovanke. Sodišče prve stopnje je s tem v opis vneslo dodatna oziroma spremenjena dejstva in okoliščine, ki jih obtožba državnega tožilstva sploh ni zajemala, v tej posledici pa je obdolženko spoznalo za krivo dejanja, ki se ji sploh ni očitalo. Zaradi navedenega je izrek izpodbijane sodbe obremenjen z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člen ZKP, saj je sodišče prve stopnje opis dejanja spremenilo tako, da med obtožbo in sodbo več ni objektivne identitete, s čimer je bila obtožba prekoračena. V tej zvezi pa je podana še bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje za opisano postopanje v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih razlogov.

8. Pritrditi je treba okrožni državni tožilki, ki v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s tem ko navaja, da izpodbijana sodba v zvezi z dejanji, ki se očitajo obdolženemu A.B., nima razlogov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe namreč utemeljeno pogreša celovito dokazno oceno, katere sodišče prve stopnje ni napravilo, saj ni ovrednotilo in ocenilo vseh izvedenih dokazov, v tej posledici pa tudi ni ocenilo njihove skladnosti oziroma protislovnosti. Sodišče prve stopnje je obrazloženo ocenilo le izpovedbo oškodovane D.D. (točka 30 obrazložitve izpodbijane sodbe), medtem ko je preostale dokaze zgolj bodisi naštelo bodisi vsebinsko povzelo, ne da bi v smislu sedmega odstavka 364. člena ZKP argumentirano obrazložilo svojo presojo teh dokazov (točki 31 in 32 obrazložitve izpodbijane sodbe). V skladu z navedeno določbo mora sodišče popolnoma in določno navesti, katera dejstva šteje za dokazana in nedokazana in iz katerih razlogov, pri čemer mora navesti zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov in kateri razlogi so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj. Navedenega sodišče prve stopnje ni storilo, kot to pravilno poudarja okrožna državna tožilka in navaja, da našteti dokazi v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe (analiza mobilnih podatkov oziroma komunikacije med obdolženim A.B., obdolženo M.Z. in sostorilcem O.P.; ugotovitve izvedene hišne preiskave stanovanja obdolženega A.B. in v okviru le-te opravljen zaseg predmetov; naročilnice družbe L. d.o.o. pod prilogo A9; pogodba o zaposlitvi pod prilogo B3) predstavljajo tehtne obremenilne dokaze, ki jih sodišče prve stopnje v povezavi z izpovedbo oškodovanke ni argumentirano presodilo in ocenilo. Povsem enako pa je pritožbeno sodišče ugotovilo še za zagovor obdolženega A.B.. Kljub temu, da se je slednji obširno zagovarjal, je sodišče prve stopnje v luči presoje njegovega zagovora, brez kakršnihkoli podrobnejših razlogov, navedlo le, da je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja. Ob navedenem je sodišče prve stopnje prav tako zgolj nanizalo še izpovedbe prič, za katere je le ugotovilo, da so razbremenilne (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa jih kljub temu ni obrazložilo, temveč jih brez konkretne podlage označilo kot „mašilo v dokaznem postopku“. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so torej izostali razlogi o tem, kako je sodišče pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. S tem ko je sodišče prve stopnje naštelo in povzelo izvedene dokaze, ob tem pa ni obrazložilo, kaj posamezni dokazi dokazujejo in kako je presodilo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Istovrstno kršitev je v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotovilo še v zvezi z dejanji, ki se očitajo obdolženemu V.V., saj so razlogi o odločilnih dejstvih v tem delu sodbe popolnoma nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju (točka 33 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je namreč najprej ugotovilo, da je oškodovanka v svoji izpovedbi posamezne očitke zoper obdolženega V.V. potrdila in ga tudi prepoznala na enak način, kot je to storila že v ovadbi (op. na katero se je v izpovedbi tudi sklicevala), v nadaljevanju pa je nasprotno zaključilo, da sodišče prve stopnje ni imelo na razpolago prav nobenega dokaza, niti posrednega, da bi obdolženi V. vsaj komuniciral ali kako drugače pri izvrševanju kaznivega dejanja neposredno sodeloval. Ob tako nasprotujočih si razlogih, pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev dodatno utemeljilo še na nejasni okoliščini, da je zaradi izreka oprostilne sodbe obdolženemu A.B. bilo potrebno oprostiti tudi obdolženega V.V. Zaradi takih razlogov je izpodbijana sodba v tem delu nejasna. Presoja oziroma ocena in zaključek sodišča o tem, ali je posameznemu obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja po obtožbi tudi dokazana, je namreč potrebna in nujna glede vsakega obdolženca individualno, ne glede na to, ali naj bi po očitkih v obtožbi deloval kot storilec, sostorilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju. Izrek oprostilne sodbe obdolženemu V.V. bi tako moral temeljiti na jasni in določni presoji v dokaznem postopku izvedenih dokazov in zagovora obdolženca ter oceni, ali je z izvedenimi dokazi obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano ali ne. Ker je sodišče prve sodbe v tem delu podalo nejasne in nasprotujoče si razloge, je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, saj ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Takšno odločitev pa upoštevaje konkretne okoliščine in prepletenost zadeve (ko se vsem obdolžencem z enovitim opisom očita storitev kaznivega dejanja v sostorilstvu) narekuje tudi ugotovljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V ponovljenem postopku bodo ugotovljene kršitve odpravljene, sodišče prve stopnje pa bo, potem ko bo ponovilo izvedene dokaze in izvedlo morebitne druge dokaze, ki so potrebni za popolno razjasnitev dejanskega stanja, ob vezanosti na obtožni akt tožilstva ponovno presodilo utemeljenost in dokazanost obtožbenih očitkov. Pri tem bo upoštevalo stališče, da lahko sestavni del izpovedbe oškodovanca postane tudi kazenska ovadba, če mu je bila ta tekom zaslišanja predočena in se je na njeno resničnost izrecno skliceval. Posebno pozornost pa bo sodišče prve stopnje namenilo tudi preostalim pritožbenim navedbam okrožne državne tožilke in zagovornikov obdolžene M.Z., saj se zaradi narave ugotovljenih kršitev pritožbeno sodišče s temi navedbami ni moglo ukvarjati. Nato bo sodišče prve stopnje v zadevi ponovno odločilo, kar pa bo lažje storilo pred popolnoma spremenjenim senatom, ki v zadevi še ni zavzel svojega stališča. 11. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.