Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ostal tožbeni zahtevek ves čas postopka enak, da torej ni prišlo do spremembe tožbe. Zato je v tej zadevi odločilna tista ocena vrednosti spora, ki jo je tožnica navedla na začetku postopka. Stranka lahko namreč kasneje spremeni svojo oceno vrednosti spora le, če hkrati spremeni tudi tožbeni zahtevek. Zato so neupoštevni tožničini revizijski razlogi, zakaj je oceno vrednosti spora spremenila šele v sami reviziji.
Revizija se zavrže. Tožnica mora povrniti toženki stroške revizijskega odgovora v znesku 49.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2006, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da bi morala toženka tožnici prodati določeno stanovanje pod pogoji Stanovanjskega zakona in po ceni, ki je veljala trideseti dan po vložitvi zahteve za prodajo stanovanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.
Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi. V razlogih uvodoma pojasnjuje, da znaša vrednost spornega stanovanja najmanj 5,000.000 SIT, da je bila torej v dosedanjem postopku napačno navedena, zaradi česar je tožnica v reviziji vrednost spora ustrezno korigirala.
Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje in obrazloženo utemeljuje svoje stališče. Revizija ni dovoljena.
V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizija dovoljena le, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Če je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, predmet tožbenega zahtevka pa ni denarni znesek, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Enako določbo je imel tudi v času vložitve tožbe veljavni ZPP v drugem odstavku 186. člena.
V obravnavani zadevi tožnica v dne 2.11.1993 vloženi tožbi sicer ni ocenila vrednosti spornega predmeta, je pa to storila že v prvem pripravljalnem spisu z dne 26.11.1993, torej še pred razpisom prvega naroka za glavno obravnavo in zato pravočasno. Vrednost spora je označila z zneskom 470.000 SIT, čemur toženka ni ugovarjala. Zato sta tudi obe sodišči v uvodu svojih sodb povzeli navedeni znesek.
Revizijsko sodišče ugotavlja, da je ostal tožbeni zahtevek ves čas postopka enak, da torej ni prišlo do spremembe tožbe. Zato je v tej zadevi odločilna tista ocena vrednosti spora, ki jo je tožnica navedla na začetku postopka. Stranka lahko namreč kasneje spremeni svojo oceno vrednosti spora le, če hkrati spremeni tudi tožbeni zahtevek. Zato so neupoštevni tožničini revizijski razlogi, zakaj je oceno vrednosti spora spremenila šele v sami reviziji.
Ker je spor zaradi sklenitve kupne pogodbe premoženjske narave, ocena vrednosti spornega predmeta pa ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije, je moralo revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP zavreči tožničino revizijo. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter določb Odvetniške tarife (tarifne št. 21/3 v zvezi s tarifno št. 18) je odmerilo stroške revizijskega odgovora na 49.500 SIT (pri tej odmeri pa upoštevalo vrednost spora v znesku 470.000 SIT in ne 5,000.000 SIT) in jih hkrati z zahtevanimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo tožnici.