Jedro

Ker je oškodovanka zmotno menila, da bo cesto v temi in brez osvetlitve varno prečkala, obdolžencu ni mogoče očitati prehitre vožnje, ker trčenja ni mogel preprečiti z ustavitvijo osebnega avtomobila.

Izrek

Pritožbi obdolženega A. U. se ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se spremeni tako, da se obdolženi A. U. oprosti obtožbe, da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo I. odstavka 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je ena oseba utrpela hude telesne poškodbe s tem, da je dne 19.3.1998 ob 19.15 uri vozil osebni avtomobil, reg. št. ..., po regionalni cesti izven naselja Š. št. ..., ko je vozil v blagi levi ovinek, hitrosti vožnje ni prilagodil okoliščinam, da sta bili zaradi večernega časa vidljivost in preglednost slabi ter da so na obeh straneh ceste stanovanjski objekti, in okoliščini, da je vozil z zasenčenimi lučmi, in je zaradi tega na levem voznem pasu trčil v peško I. F., ki je z njegove desne strani z dvorišča stanovanjske hiše Š. ... prečkala cesto, pri trčenju pa je utrpela kompliciran prelom glave nadlahtnice in prelom glavice desne mečnice, kar sta poškodbi, zaradi katerih je bila začasno nezmožna za vsakršno delo, njena zmožnost za delo pa je za vselej zmanjšana; s čemer naj bi storil kaznivo dejanje povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena KZ.

Po I. odstavku 96. člena ZKP) bremenijo stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP v skupnem znesku 139.007,70 SIT ter potrebni izdatki obdolženca A. U. in potrebni izdatki in nagrada zagovornika A. S. proračun.

Po III. odstavku 105. člena ZKP se oškodovanka I. F. s svojim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 11.110.040,00 SIT napoti na pravdo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v uvodoma navedeni sodbi obdolženega A. U. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena KZ. Po 38. členu KZ mu je izreklo denarno kazen v znesku 300.000,00 SIT, ki bi jo bil obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti izpodbijane sodbe. Nadalje mu je po I. odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 95. člena ZKP, ki so bili tedaj znani v višini 139.007,70 SIT, povprečnino v znesku 100.000,00 SIT, potrebne izdatke oškodovanke I. F. ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca, odvetnika R. M.. Oškodovanka I. F. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom na plačilo odškodnine v znesku 11.110.040,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 10.2.2003 do plačila, po II. odstavku 105. člena ZKP napotena na pravdo.

Zoper to sodbo se je po svojem zagovorniku pravočasno pritožil obdolženec, in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti (primarno), oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje (sekundarno).

Višji državni tožilec je v svojem odgovoru na obdolženčevo pritožbo sodišču druge stopnje predlagal, da se zagovornikova pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V obrazložitvi k pritožbenemu razlogu nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je pritožnik navajal, da so nepravilne sledeče ugotovitve sodišča prve stopnje: da so na zmanjšano vidljivost v času nesreče vplivali le astronomski vzroki, da je obdolženec vozil v levi nepregledni ovinek ter da je v bližini trčenja naselje.

Sodišče druge stopnje sicer soglaša z obdolženčevo pritožbo v tem, da ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z obdolženčevo vožnjo v levi nepregledni ovinek niso na mestu, vendar to v konkretnem primeru sploh ni relevantno dejstvo, saj je mesto, kjer je oškodovanka stala pred nesrečo, in kjer je poskušala prečkati cesto, pred zavojem tega ovinka. Zato dejstvo, da je obdolženec vozil v levi nepregledni ovinek, nima nobenega vpliva na to, kako dobro je obdolženec mogel videti pred ovinkom stoječo oškodovanko oziroma ona njega.

V zvezi z vidljivostjo sodišče druge stopnje meni, da je pomembno predvsem to, da je bila v času nesreče noč, da cesta na kraju nesreče ni bila osvetljena in da je zato obdolženec oškodovanko lahko opazil šele takrat, ko jo je dosegel snop zasenčenih luči njegovega avtomobila, po drugi strani pa je oškodovanka obdolženčev približajoči se avtomobil lahko opazila že prej - na razdalji najmanj 100 m. Kakšne barve oblačila in kakšen kontrast z ozadjem je ustvarjala oškodovanka, po mnenju sodišča druge stopnje v konkretni zadevi ni odločilnega pomena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na kraju prometne nesreče ni bilo naselja, zato je pritožba glede tega neutemeljena. Ugotovilo pa je, da so v bližini kraja nesreče stanovanjski objekti, kar sicer drži, hkrati pa drži tudi to, da tam ni posebne (strožje) omejitve hitrosti ter da tam ni nobene prometne signalizacije, ki bi opozarjala na pešce. Vse to je v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno.

Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da so bila v sodbi sodišča prve stopnje vsa relevantna dejstva sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na tako ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno - oprostilno - sodbo. Sodišče druge stopnje se namreč strinja s pritožbo glede napačne uporabe kazenskega zakona in prav tako kot pritožnik zaključuje, da oškodovanka v danih okoliščinah ni bila pričakovana ovira na cesti.

Oškodovanka je bila prav tako kot obdolženec udeleženka v prometu in tudi zanjo so veljala pomembna pravila, zlasti pa to, da na mestu, kjer ni označenega prehoda za pešce, ne sme stopiti na vozišče, če s tem ovira promet vozil. To pravilo gotovo velja tudi na tistih cestnih odsekih, kjer so v bližini stanovanjski objekti. Obdolženec je glede na to lahko upravičeno pričakoval, da mu oškodovanka ne bo kar naenkrat stopila pred avtomobil in zato s tega vidika zanj ni bila pričakovana ovira. Ni namreč utemeljeno zahtevati od voznikov, da bi morali predvideti vse, še tako nerazumne in nenavadne reakcije pešcev na cesti in ob njej. V danem primeru je bila nedvomno oškodovanka tista, ki je ravnala neprevidno, misleč, da bo obdolženčevemu vozilu že ušla, zato obdolžencu ni mogoče očitati, da je bil dolžan predvideti tako nepremišljeno ravnanje oškodovanke ali kateregakoli drugega pešca ter posledično voziti tako počasi, da bi lahko ustavil pred vsako oviro, ki bi se pojavila na razdalji, ki jo je lahko videl v snopu zasenčenih luči avtomobila.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da obdolženec ni kršil I. odstavka 45. člena v času nesreče veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, zato tudi ni podan znak kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odstavku 325. člena KZ. Tako je sodišče druge stopnje na podlagi V. odstavka 392. člena ZKP tudi spremenilo obsodilno sodbo sodišča prve stopnje v oprostilno.

Nadaljnjih navedb v pritožbi sodišče glede na to, da je že na podlagi zgoraj obravnavanih ugotovilo kršitve, na podlagi katerih je lahko pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v oprostilno, ni preizkušalo.

Posledično je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tudi v delu, v katerem je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. V skladu s I. odstavkom 96. člena ZKP namreč v primeru, če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe, stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun - ne pa oproščenega obdolženca.

Napotilo oškodovanke I. F. vsebinsko sicer ostaja enako kot v sodbi sodišča prve stopnje, le pravni temelj je drug - v primeru oprostilne sodbe se oškodovanec na pravdo napotuje na podlagi III., in ne II. odstavka 105. člena ZKP, tako kot v primeru obsodilne sodbe.

Preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, ki se upošteva po uradni dolžnosti, teh kršitev ni ugotovil.