Jedro

Odredba o imenovanju na vojaško dolžnost kot akt vodenja (in poveljevanja) vojske ni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v delovnem sporu. Gre za povsem vojaški akt, ki ima le posreden vpliv tudi na delovno pravni položaj vojaške osebe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo odredbo Ministrstva (pravilno Ministra) za obrambo, s katero je bil tožnik imenovan za poveljnika vojaške enote. Razveljavilo je tudi odločbo o zavrnitvi tožnikove zahteve za varstvo pravic zoper to odredbo. Štelo je, da gre za akta o razporeditvi, zato je presojalo njuno skladnost s splošnimi in posebnimi predpisi, ki urejajo delovnopravni položaj vojaških oseb.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da zoper odredbo o imenovanju delovni spor ni dopusten, kolikor pa ima odredba tudi delovnopravne učinke (elemente), je zahtevek neutemeljen. S sporno odredbo se tožnikov delovnopravni status v primerjavi s prejšnjim ni poslabšal in ni bil razporejen na delovno mesto, ki ne ustreza stopnji njegove izobrazbe za poklic oficirja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se z odločitvijo sodišča druge stopnje ne strinja. Tožnik je po poklicu pilot in hkrati tudi oficir, ne pa zgolj oficir. Njegova razporeditev bi bila ustrezna, če bi bil le oficir, tako pa ni.

Sodišče druge stopnje je prezrlo, da je tožnik prestopil iz bivše JLA in mu je Republika Slovenija s 14. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in 45/94 - UZITUL) jamčila pridobljene pravice. Glede na to jamstvo "je kot na dlani", da je izpodbijana odločitev v nasprotju s 14. členom UZITUL.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je po vsebini revizija neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Med dejanske spadajo tudi ugotovitve o poklicu, izobrazbi oziroma usposobljenosti tožnika, ter o tem, da je v Teritorialno obrambo prestopil iz bivše JLA. Tožnik zato v reviziji ne more kot revizijskega razloga uveljavljati zmotno ugotovljenega dejanskega stanja o teh okoliščinah. Drugih razlogov pa tožnik v reviziji ne navaja in tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

Navedbe v reviziji glede ugotovljenega in upoštevanega dejanskega stanja tudi ne držijo. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta upoštevali stopnjo strokovne izobrazbe tožnika, njegov vojaški čin in dejstvo, da je pilot. Prav tako nista spregledali okoliščine o prestopu iz nekdanje JLA v Teritorialno obrambo. Na podlagi teh dejstev je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje zagotavljanja pridobljenih pravic na podlagi 14. člena UZITUL, temveč za imenovanje pripadnika stalne sestave Slovenske vojske na drugo vojaško dolžnost in le posledično tudi za razporeditev na ustrezno delovno mesto in pravice iz delovnega razmerja. Položaj (status) pripadnikov nekdanje JLA, ki so nadaljevali z delom v Teritorialni obrambi oziroma Slovenski vojski, je popolnoma jasen (tako odločba Ustavnega sodišča št. U-I-12/95 z dne ): pri uresničevanju pravic in dolžnosti so izenačeni z drugimi (že prej ali na novo) zaposlenimi. UZITUL jim je v 14. členu zagotovil le spoštovanje med služenjem v JLA pridobljenih pravic: čin, pridobljene vojaške specialnosti in znanja, delovno dobo, ipd. To pomeni, da je imenovanje na drugo vojaško dolžnost v letu 1997 mogoče presojati le po enakih merilih, kot veljajo za vse zaposlene v Slovenski vojski.

Glede samega imenovanja na vojaško dolžnost je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da sporna odredba ni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v delovnem sporu. Odredba je sprejeta na podlagi 45. in 46. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94 - ZObr), torej kot akt vodenja (in poveljevanja) vojske. Gre za povsem vojaški akt, ki ima le posreden vpliv tudi na delovno pravni položaj vojaške osebe. Vendar to ne pomeni, da je zaradi tega dopusten delovni spor zoper akt vodenja: tak spor je dopusten zoper posamične akte, ki jih ob upoštevanju vojaškega statusa in drugih pogojev vojaške osebe, izda MORS v funkciji delodajalca (tako tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-253/96 z dne 2.4.1998). Procesno bi bilo zato pravilno, da bi sodišče tožbo za razveljavitev akta vodenja vojske zavrglo. Ker pa tožnik bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče pa jih ne upošteva po uradni dolžnosti, je lahko revizijo le zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).