Jedro

Pravno vprašanje, ki se ne nanaša na vsebino obravnavane zadeve, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanje razdružitve postopkov v postopku pred sodiščem prve stopnje je procesno vprašanje (stvar formalnega procesnega vodstva), ki je izključno v domeni sodišča, in kot tako v nobenem primeru (tudi ne ob morebitni vsebinski obravnavi revizij) ne vpliva na vsebino obravnavanih upravnih sporov. Zato tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. S sklicevanjem na posledice drugih postopkov (pravdnih, izvršilnih, kazenskih), ki pa niso predmet tega revizijskega postopka (zavrnitev brezplačne pravne pomoči), revident ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka.

2. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Bpp 306/2011-3 z dne 16. 11. 2011. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla revidentovo prošnjo za vložitev revizij zoper tam navedene sodbe in sklepa prvostopenjskega sodišča in za pravno svetovanje in zastopanje v teh postopkih. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je revident za tam navedene zadeve že vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki je bila zavrnjena z odločbo Bpp 271/2011 z dne 26. 10. 2011 (ki je bila revidentu vročena 8. 11. 2011).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

7. Revident v obravnavani zadevi kot pomembno pravno vprašanje postavlja vprašanje: „ali procesna ali pravdna nesposobnost stranke, številni sodni rubeži invalidske pokojnine in udeležba stranke v številnih sodnih postopkih, spadajo med razmere iz prvega odstavka 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).“

8. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident izpostavlja kot pomembno, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj se to vprašanje ne nanaša na vsebino obravnavane zadeve.

9. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje presojalo (le) pravilnost in zakonitost (procesnega) sklepa tožene stranke o zavrženju revidentove prošnje za brezplačno pravno pomoč, ne pa pravilnosti odločitve tožene stranke o izpolnjevanju pogojev za dodelitev izjemne odobritve brezplačne pravne pomoči po 22. členu ZBPP. Zato postavljeno vprašanje glede na vsebino obravnavane zadeve ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi vprašanje razdružitve postopkov v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki ga kot pomembno pravno vprašanje postavlja revident, ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Vprašanje, ali bo sodišče več v eni tožbi združenih zahtevkov obravnavalo in o njih odločalo ločeno, je namreč stvar formalnega procesnega vodstva, ki je izključno v domeni sodišča (takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v zadevah I Up 143/2011 in II Ips 333/98) in kot tako v nobenem primeru (tudi ne ob morebitni vsebinski obravnavi revizije) ne vpliva na vsebino obravnavanega upravnega spora.

12. Glede na navedeno revident ni izkazal, da je izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

14. Revident v obravnavani zadevi zelo hude posledice utemeljuje z navedbo, da zaradi izpodbijanih odločb in sodb že več let trpi hude posledice, ki so organom in sodiščem splošno znane.

15. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presojalo, mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, tudi izkazati. Šele na podlagi izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice.

16. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revident s to navedbo zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Revident namreč v obravnavani zadevi ni niti navedel niti izkazal posledic izpodbijanih odločitev (zavrnitev brezplačne pravne pomoči), temveč se je skliceval le na posledice drugih postopkov (pravdnih, izvršilnih in kazenskih), ki pa niso predmet tega revizijskega postopka.

17. Glede na obrazloženo revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

18. Ker revident v reviziji ni opredeljeno navedel stroškov, za katere zahteva povračilo, je Vrhovno sodišče njegovo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka zavrnilo (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).