Jedro

Vprašanje, ki se v tej zadevi postavlja je, kdaj je (s tožbo vtoževana) terjatev najprej lahko nastala. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje ta nastane takrat, ko so znani potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko zahtevek postavi. Stranka (oškodovanec) mora pri pridobivanju podatkov ravnati z ustrezno skrbnostjo. Znane ji morajo biti okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino (oceno) škode, pri čemer ni potrebno, da je višina točno določena. Pomembno je torej, kdaj se je škoda manifestirala v takem obsegu, da so ji znani podatki, na podlagi katerih lahko postavi zahtevek. Pogoj, da izve oškodovanec za škodo, je izpolnjen, ko ima zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Če je stvar poškodovana in oškodovanec ne pozna vrednosti stvari ali sam ne more določiti vrednosti popravila, je pogoj izpolnjen, ko vrednost oceni strokovnjak. Tu pritožbeno sodišče dodaja, da strokovnjak ni le (sodni) izvedenec/cenilec, temveč tudi in predvsem oseba, ki se poklicno ukvarja z določeno dejavnostjo. Oškodovancu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino, ki mora biti določljiva.

Zastaralni rok začne teči, ko bi oškodovanec moral in mogel (z)vedeti za obseg in vrednost škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je tožena zavarovalnica dolžna plačati 17.187,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2017 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Tožnici je naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov v višini 1.165,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožnica opozarja, kar je ugotovilo tudi prvo sodišče, da je toženkin cenilec po prvem stiku dne 25. 11. 2015, ko si je ogledal vozilo in opisal poškodbe na njem, zahteval, da pridobi predračun za ugotovitev obsega škode. Tožnica je bila v pomoč ocene škode dolžna v skladu z navodili zavarovalnice izključno pridobiti predračun, ne pa tudi mnenja strokovnjaka ali cenilca, saj to ni bila volja strank v fazi izpolnjevanja obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Sodišče ni presojalo, da zavarovalnica škode ni znala oceniti, kar je izrecno trdila tožnica. Če toženka s svojim cenilcem ni mogla oceniti obsega in vrednosti škode, potem tudi drugi cenilci po pričakovanju tožnice tega niso bili sposobni napraviti. Sodišče bi moralo ugotoviti, da škoda 25. 11. 2015 ni bila ugotovljiva. Nepopolna je ugotovitev v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je v zapisniku točno navedeno, kaj je potrebno zamenjati na avtodomu. Tudi dokazna ocena je napačna, saj je cenilec popisal le vidno škodo. Škoda, ki se pokaže ob demontaži, se ugotavlja kasneje, zato je moral serviser toženki naknadno pošiljati slike dela. Vprašanje je, zakaj je zavarovalnica hotela videti stanje razdrtega vozila. Zato ker je hotela spoznati obseg škode in s tem svojo pogodbeno obveznost. Mogoč je tako le sklep, da je obseg škode postal znan, ko je bil avtodom razdrt, vrednost škode pa znana, ko je italijanski dobavitelj serviserju A., d. o. o., zaračunal nove izdelane dele, ki na trgu niso bili dobavljivi, saj je šel proizvajalec avtodom opreme ..., čigar znamke je bil toženkin avtodom, v stečaj in je bilo treba nedobavljive dele izdelati po naročilu. Takšnim trditvam toženka ni nasprotovala. Sodišče tako ni imelo zakonske podlage za stališče v 18. točki izpodbijane sodbe. Sodišče tudi ni ocenjevalo pomena dejstva, o katerem so izpovedovale zaslišane priče, da ni bilo mogoče najti serviserja, ki bi sprejel avtodom v popravilo. O tem so izpovedovali priči B. B. in C. C., tožničin sin, ter tudi tožnica. Sodišče ob tem, ko je tožnici očitalo premalo skrbnosti, ni presojalo napora, ki ga je za tožnico vlagal njen sin s tem, ko je iskal serviserja, ki bi popravil vozilo in pripravil oceno škode ter v želji popravila in izdelave predračuna tudi prosil prijatelje za pomoč in preko priče B. B. končno prišel do servisa. Ta skrb je bila s strani sodišča spregledana. Spregledana pa je bila tudi pričina želja, da bi mu A., d. o. o. izdelal predračun. Prav tako se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ukvarjalo z vprašanjem, kdaj je tožnica izvedela za višino škode. Protispisen je zaključek, da C. C. višina ni zanimala, saj je ta izpovedal, da mu je serviser povedal, da je plačilo, kar se tiče zavarovalnice, urejeno. Pred tem mu je serviser D. D. zagotovil, da bo vse z zavarovalnico urejal on. Priča C. C. je tudi vedel, da je serviser račun poslal neposredno zavarovalnici. Priča se je tako v imenu tožnice zanimala, kako je s plačilom in imela v zavesti, da so stvari urejene. O tem bi lahko izpovedal D. D., ki ga sodišče ni zaslišalo. Zavarovalnica je imela podatek o obsegu škode, res ne v obliki predračuna temveč računa, ki ji ga je posredoval serviser, s katerim je zavarovalnica tudi urejala zadevo. To je razvidno iz dokaznih listin, e-sporočil, ki jih sodišče ni presojalo, dokazujejo pa, da je toženka reševala škodni spis na podlagi aktivnosti serviserja A., d. o. o. Vprašanje skrbnosti je tako odvisno od tega, ali se je C. C. slepo zanesel na besede ali pa je iz okoliščin utemeljeno sklepal, da je vse, kar je bilo že navedeno, res. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o dejstvu, da je serviser izročil toženčevemu sinu avtodom, kar se ne bi zgodilo, če plačilo ni zagotovljeno. Ni verjetno, da bi serviser A., d. o. o., avtodom izročil za 17.187,46 EUR vredno storitev, če ne bi imel zagotovila, da bo ta plačana. Glede na to, da sta zavarovalnica in serviser urejala likvidacijo škode, tožničinemu sinu in s tem tožnici ni mogoče očitati premalo skrbnosti. Tudi ni razumljivo, kako lahko sodišče očita tožnici in posredno njenemu sinu, da ni pooblastila serviserja za urejanje razmerij, ne presoja pa, da je zavarovalnica poslovala z nekom, ki ni bil pooblaščen. Presojati je treba celoten pogodbeni odnos. Tožnica je izvedela, kaj je bilo popravljeno in koliko je bilo to vredno, šele po opominu pred izvršbo, ki ga je prejela od serviserja. Sodišče sploh ni zavzelo stališča, kdaj bi tožnica mogla in morala vedeti za vrednost škode, torej za njeno oceno. Sodba o tem nima ključnih pravnorelevatnih razlogov. Obseg škode je bil torej znan komaj z izdelavo računa s strani serviserja z dne 30. 12. 2017, ko je serviser prejel od dobaviteljev račune po dobavnicah in ko je opravil delo in ocenil porabljen čas in material. V marcu 2018 je zavarovalnica vse te podatke prejela in zahtevala še dodatna pojasnila. Serviser ji je posredoval spomladi 2018 vse podatke, a toženka od tedaj ni izplačala zavarovalne vsote niti ni zavrnila zahtevka, to je storila šele spomladi 2019, ko se je tožnica nanjo obrnila glede računa serviserja, prejetega z opominom. Zastaranje je lahko začelo teči šele s 1. 1. 2018, po izdelavi računa konec leta 2017. Tožbena terjatev tako še ni mogla zastarati.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da bi tožnica ob primerni skrbnosti lahko predračun pridobila kot tudi popravila avtodom v dveh mesecih po prejemu poziva zavarovalnice.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženke plačilo zavarovalnine zaradi poškodb avtodoma v prometni nesreči dne 15. 11. 2015, ki se je pripetila v Italiji. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je prometno nesrečo povzročila E. E., snaha tožnice. Tožnica, ki je tedaj posodila avtodom svojemu sinu in ga je upravljala snaha, je imela v spornem obdobju pri toženki sklenjeno kasko zavarovanje.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je štelo, da je toženkin ugovor zastaranja obveznosti utemeljen. S takšnim zaključkom se pritožbeno sodišče ne strinja. Meni, da je stališče nižjega sodišča, da je terjatev iz zavarovalne police nastala že v letu 2015, napačno. Pravilno je sicer njegovo materialnopravno izhodišče za rešitev konkretnega problema - vprašanja zastarljivosti obravnavane terjatve (v 14., 15. ter v drugem delu 19. točke izpodbijane sodbe), a ga je zmotno uporabilo glede na okoliščine konkretnega primera.

7. Zavarovalni primer kot dogodek, za katerega se je sklenilo zavarovanje in iz katerega izvirajo škodne posledice, ki so predmet zavarovanja, je nastal 15. 11. 2015. Nastop zavarovalnega primera pojmovno ni enak nastanku terjatve. Zastaranje praviloma začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev, če ni za posamezne primere z zakonom določeno kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ). V prvem odstavku 357. člena OZ je uzakonjeno posebno pravilo za zavarovalne pogodbe, kamor spada tudi v obravnavanem primeru sklenjena zavarovalna pogodba. Terjatev iz te pogodbe zastara v treh letih šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo 9. 7. 2019, kar pomeni po (zmotnem) stališču sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči s 1. 1. 2016 in se iztekel z 31. 12. 2018. 8. Vprašanje, ki se v tej zadevi postavlja je, kdaj je (s tožbo vtoževana) terjatev najprej lahko nastala. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje ta nastane takrat, ko so znani potrebni podatki, na podlagi katerih se lahko zahtevek postavi. Stranka (oškodovanec) mora pri pridobivanju podatkov ravnati z ustrezno skrbnostjo. Znane ji morajo biti okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino (oceno) škode, pri čemer ni potrebno, da je višina točno določena. Pomembno je torej, kdaj se je škoda manifestirala v takem obsegu, da so ji znani podatki, na podlagi katerih lahko postavi zahtevek. Pogoj, da izve oškodovanec za škodo, je izpolnjen, ko ima zbrane vse elemente, da lahko določi višino odškodninskega zahtevka. Če je stvar poškodovana in oškodovanec ne pozna vrednosti stvari ali sam ne more določiti vrednosti popravila, je pogoj izpolnjen, ko vrednost oceni strokovnjak. Tu pritožbeno sodišče dodaja, da strokovnjak ni le (sodni) izvedenec/cenilec, temveč tudi in predvsem oseba, ki se poklicno ukvarja z določeno dejavnostjo. Oškodovancu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino, ki mora biti določljiva.

9. Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da ni odločilno, kdaj se je oškodovanec dejansko seznanil z obsegom in oceno škode, kar pomeni, da je mogoče nastalo škodo ob uporabi ustrezne skrbnosti oceniti predno je sanirana in predno se prejme račun za popravilo. Odprava napake in kasnejša izstavitev računa s strani izvajalca na pričetek teka zastaralnega roka ne more vplivati. Zastaralni rok začne teči, ko bi oškodovanec moral in mogel (z)vedeti za obseg in vrednost škode. Drži, da mora oškodovanec, ki ve za škodni dogodek, tudi sam ustrezno poskrbeti (ravnati v smeri raziskovanja), da izve za škodo, torej za njen obseg in oceno. Od njega se pričakuje, da v takšnem primeru, ko ne pozna vrednosti poprave poškodb ali sam ne more določiti vrednosti popravila, ustrezno skrbno postopa v smeri pridobitve podatkov za oceno obsega škode. Vprašanje je, kolikšen je tisti primerni čas (rok/obdobje), v katerem se ravnanje (tu) oškodovanke šteje za ustrezno skrbno pri pridobivanju oz. zbiranju elementov, da lahko oblikuje zahtevek in ga posledično uveljavlja; da bi torej lahko govorili o nastanku terjatve.

10. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica takoj, ko sta sin in snaha prišla iz Italije, 25. 11. 2015 prijavila škodni dogodek in škodo na avtodomu (priloga B3) in tega dne tudi uveljavljala odškodninski zahtevek iz naslova zavarovanja avtoodgovornosti lastnika motornih vozil, brez postavitve višine škode (priloga A4). Istega dne si je tudi cenilec toženke ogledal vozilo in sestavil (s strani prisotnih podpisan) cenilni zapisnik o poškodbi avtodoma (priloga A3). V njem je navedeno/ugotovljeno, kaj je na avtodomu poškodovano oziroma kaj je treba popraviti in zamenjati. Kot pravilno opozarja pritožba, je šlo za ogled/popis (na zunaj) vidnih poškodb (brez oprave demontaže, ki bi šele lahko pokazala realno škodo). V zapisniku je zapisano tudi, da je potrebno izdelati predračun popravila. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je bila izdelava predračuna popravila dolžnost tožnice. Ni bilo sporno, da je toženka z dopisom 4. 12. 2015 pozvala tožnico, da predloži predračun popravila (priloga B5). Ugotovljeno je, da je tožnica prepustila svojemu sinu C. C., da ureja vse v zvezi s popravilom avtodoma. Prav tako je sodišče ugotovilo, da je tožnica oziroma zanjo, v njenem imenu, njen sin že v letu 2015 iskal nekoga, ki bi popravil vozilo in pripravil predračun popravila oziroma oceno popravila, vendar so bili vsi serviserji zasedeni. Kot pravilno opozarja pritožba, je bila s strani toženke neprerekana trditev, da je šel proizvajalec predmetnega avtodoma, ki bi lahko dobavil dele in podal oceno škode, v stečaj. Na tem mestu pritožbeno sodišče dodaja, da so bile neprerekane tudi trditve tožnice, da so zato takoj pričeli z iskanjem ustreznega serviserja za avtodome v decembru istega leta in da naj bi popravilo opravil in s tem posledično pripravil oceno le-tega sinov znanec iz Caravan centra, ki pa je spomladi 2016 zaradi dalj časa trajajoče bolezni odklonil prevzem avtodoma v popravilo. Tudi naslednji serviser avtodomov, lociran pod Šmarno goro, je bil spomladi za več kot pol leta zaseden (214. člen ZPP). V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožničin sin, ki je prevzel vse posle v zvezi z nastalo škodo na avtodomu, zgodaj jeseni 2016 končno (preko priče B. B.) navezal kontakt z družbo A., d. o. o., ki je prevzela popravilo vozila. Serviser družbe (D. D.) mu je povedal, da predračuna ne more pripraviti, dokler ne bo kupljen določen material v Italiji in da je cena odvisna od cen dobavljenega materiala kot tudi porabljenih ur za delo. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bil avtodom slednjemu serviserju odpeljan v popravilo po končanem poletju 2016, brez predhodnega predračuna, popravljen pa je bil do poletja 2017, ko ga je priča C. C. tudi prevzel. Takrat ni zahteval računa popravila, zanimal pa se ni niti za višino računa. Ugotovljeno je namreč, da je serviser tožničinemu sinu zagotovil urejanje plačila z zavarovalnico. Ugotovljena dejstva, da tožnica ni dala serviserju pooblastila za urejanje zadeve, da se ni zanimala glede opravljenih del in računa, da se ni zanimala pri toženki o poteku urejanja zahtevka pri zavarovalnici, ne morejo imeti posebne teže pri odločitvi, saj je ključno, da je tožnica za vse v zvezi z urejanjem popravila avtodoma, tudi glede zavarovalnega zahtevka, pooblastila svojega sina.

11. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo tožničino oziroma sinovo ravnanje, ki je prevzel celotno urejanje v zvezi s popravilom, neskrbno pri pridobivanju ustreznega serviserja in ocene popravila, temveč sodi, da je bilo njuno ravnanje vsaj v začetni fazi (tam do poletja 2016) dovolj skrbno. Strinjati se je lahko z načelnim stališčem izpodbijane sodbe, da bi mogla tožnica poskrbeti s pomočjo strokovnjaka za oceno nastale škode, ki je bila ugotovljena v zapisniku (kateri pa tožnica tekom postopka ni ugovarjala, ni trdila, da bi bila na vozilu poleg v sodbi ugotovljenega, še kakšna dodatna škoda na določenih predelih avtodoma). A v času enega meseca, in to decembra (ko je znano, da gre za praznični čas, čas dopustov ali za čas zaključevanja poslovanja), tega ni mogoče pričakovati. Dokazni postopek je pokazal, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, da se je tožnica že decembra 2015 trudila poiskati serviserja za popravilo avtodoma, ki bi lahko podal oceno popravila oziroma predračun, in nato spomladi po odpovedi prvega iskala novega. Neprepričljivo in neživljenjsko je toženkino stališče, da bi morala (lahko) tožnica že takoj, ko je bila s strani toženke pozvana na predložitev predračuna-ocene popravila, najti (našla) cenilca kot ustreznega strokovnjaka, ki bi ob upoštevanju popisa poškodb v zapisniku izdelal oceno višine škode, in to v manj kot mesecu dni. Tudi serviserji, ki se ukvarjajo s popravilom določene vrste vozil v okviru opravljanja svoje dejavnosti, so strokovnjaki, katere je tožnica tudi iskala (a neuspešno). Nenazadnje bi mogla toženka kot dober strokovnjak v okviru ugotavljanja svoje obveznosti (plačila zavarovalnine iz zavarovalne pogodbe) s pomočjo svojega cenilca, ki ima znanje, podati oceno, pa je ob ogledu vozila ni, temveč je to naložila tožnici. Celo sodišče prve stopnje meni, da če tožnica oziroma njen sin nista uspela najti serviserja do konca poletja 2016, bi morala nadaljevati z iskanjem npr. sodnega cenilca, ki bi lahko ocenil višino škode.

12. Pritožbeno sodišče sodi, da je tožnica s svojim ravnanjem, vsaj do pomladi 2016, izkazala zadostno skrbnost. Okoliščine primera, ki jih ugotavlja izpodbijana sodba, posamezne pa so bile tudi s strani toženke neprerekane, kažejo, da ni bilo mogoče dobiti serviserja in (kaj šele) ocene v enem mesecu (in to v decembru), ki terja določen primeren čas priprave. V tako kratkem času, do konca leta 2015, ob tem, ko gre za posebno škodo, in sicer škodo na avtodomu določene znamke, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče pričakovati pridobitve ocene višine škode. Ne glede na to, da je toženkin cenilec v zapisnik ogleda škode 25. 11. 2015 zapisal, da je potrebno izdelati predračun popravila, na njeno predložitev pa je toženka pozvala tožnico v začetku decembra, je neživljenjsko in nerazumno pričakovati od tožnice, ki je izkazala ustrezno začetno aktivnost za pridobitev serviserja in oceno nastale škode, da bi lahko v tem obdobju ugotovila obseg in višino škode. Sodišče prve stopnje s svojim argumentom, da če tožnica ni uspela najti serviserja do poletja 2016, bi lahko nato našla drugega strokovnjaka, ovrže svoje napačno zaključevanje/sklepanje, da je tožničina terjatev nastala že v letu 2015, torej da je mogla vedeti za obseg in višino škode že do konca leta 2015. Tožnica je postopala z dolžno skrbnostjo in pred pomladjo 2016 ji ni mogoče očitati njene opustitve. Po presoji pritožbenega sodišča okoliščine primera ne omogočajo zaključka, da bi tožnica lahko pridobila oceno poškodovane stvari do konca leta 2015, ob tem da sama vrednosti ni poznala in je tudi ni mogla določiti, za njeno pridobitev pa je potreben določen čas. En mesec je ob navedenem brez dvoma prekratek in neustrezen rok. Nenazadnje tudi toženka v odgovoru na pritožbo posredno pritrjuje takšnemu stališču, saj meni, da bi lahko tožnica pridobila predračun in opravila servis v dveh mesecih po prejetem pozivu zavarovalnice, kar je v začetku februarja 2016. Ker je tožničina terjatev lahko nastala kvečjemu v naslednjem letu in je zastaralni rok lahko začel teči najprej prvega dne po poteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala, torej s 1. 1. 2017, vtoževana terjatev na dan vložitve tožbe 8. 7. 2019 še ni mogla zastarati. Namen instituta zastaranja je v preprečitvi odlašanja z zahtevkom za pravno varstvo. Glede na aktivnost tožnice oziroma njenega sina v smeri iskanja ustreznega serviserja, ki bi lahko v primernem roku podal (tudi) oceno škode, o tem ni mogoče govoriti.

13. Ker po presoji pritožbenega sodišča ugovor zastaranja ni utemeljen, ni podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bo moralo v nadaljevanju vsebinsko obravnavati še drug sklop toženkinih obrambnih trditev v smeri tožničine kršitve pogodbenih obveznosti, zaradi katerih naj bi bila oproščena izplačila odškodnine (t. im. ugovor neobstoja obveznosti), in v primeru podanega temelja zahtevka tudi konkretne ugovore zoper višino vtoževane terjatve (355. člen ZPP), o čemer do sedaj še ni odločalo in celovito izvedlo dokaznega postopka. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po v celoti in popolnoma izvedenem dokaznem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje s temeljito dokazno oceno opredeliti do vseh izvedenih dokazov z ugotovitvijo (ne)obstoja vseh pravno odločilnih dejstev, ugotovljeno dejansko stanje subsumirati pod ustrezno pravno normo in o zadevi ponovno odločiti. Pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka, saj bi s tem obsežen sklop pravno relevantnih dejstev prvič ugotavljalo šele v pritožbenem postopku, s čimer bi strankama odvzelo pravico do pritožbe (355. člen ZPP in 23. člen Ustave RS).

14. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).