Jedro

Neobrazloženi odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe ne pomeni, da tožena stranka priznava vsebinske navedbe tožnika v tožbi in da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je terjatev, katere zavarovanje se predlaga, verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožniku od dneva izdaje začasne odredbe do pravnomočnosti te pravde plačevati mesečno nadomestilo plače v višini 1.200,00 EUR bruto, vključno z obračunom davkov in prispevkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, s tem da začasna odredba velja od dneva izdaje, vse do pravnomočne odločitve v predmetnem delovnem sporu, v primeru neplačila ali zamude pri plačilu nadomestila plače upniku s strani dolžnika pa sodišče na podlagi 226. člena ZIZ (toženi stranki) izreče denarno kazen v znesku 5.000,00 EUR.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe nezakonit in nepravilen. Pritožba graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da terjatev tožnika ni verjetno izkazana. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe skupaj s tožbo vročilo dolžniku, ki je na predlog upnika odgovoril po pooblaščeni odvetnici, ki niti v enem stavku ne izpodbija ne vsebinskih navedb upnika ne dokazov v tožbi, zato je ugovor dolžnika v celoti neobrazložen in zato v skladu z 2. odstavkom 53. člena ZIZ neutemeljen. Tožnik je tudi po vsebini izčrpno pojasnil, da tožnik ni bil dolžan opravljati nalog mimo pogodbe o zaposlitvi in mimo pravnega standarda v gostinstvu „nočni receptor“ in da mu je tožena stranka nalagala dela, ki v ta delokrog ne spadajo, ampak spadajo med naloge natakarja ali kuharja. Zato obstaja velika verjetnost, da takšna odpoved po vsebini ne more biti utemeljena. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj bi moral upnik – tožnik po pogodbi opravljati tudi dodatne naloge, zato je ugovor dolžnika v celoti neutemeljen, česar sodišče očitno ni upoštevalo, ko je navedlo, da naj bi dolžnik dejstva v predlogu upnika prerekal. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, sodišče pa je kršilo razpravno načelo, ker sploh ni preizkusilo navedb in dokazov upnika (tožnika) v predlogu, pomembnih za razsojo o tem, ali obstaja verjetnost obstoja nedenarne terjatve ali ne, ob upoštevanju, da dolžnik z neobrazloženim ugovorom pravzaprav priznava navedbe upnika glede obstoja verjetnosti terjatve. S tem je sodišče kršilo tudi 8. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da dolžnik ni odgovoril na predlog po vsebini, bi moralo sodišče šteti določene trditve upnika za verjetno izkazane, ali pa bi moralo vsaj na splošno presoditi, ali je receptor dolžan opravljati kuharska, natakarska dela mimo pogodbe o zaposlitvi oz. ali gre za naloge, ki izvirajo iz delovnega mesta nočni receptor. V obrazložitvi sodišče ni pojasnilo, ali obstaja vsaj verjetnost, da je bil pravzaprav delodajalec tisti, ki je kršil pogodbo o zaposlitvi in zakon, kar je imelo za posledico redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob napačni ugotovitvi dejanskega stanja je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbi je zato potrebno čim prej ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti, sicer bo ogroženo preživljanje upnika in njegove družine. Podredno je upnik v svojem predlogu pojasnil, da je naloge kljub temu in za vsak slučaj opravil, čeprav ni bil dolžan in za to ni prejel plačila. Podredno je bil razlog odpovedi osebna zamera delodajalca, ki je tožniku večkrat ponujal sporazumno odpoved in poškodba na delu, delodajalec je tožniku na vsak način, tudi s kršitvijo zakona, hotel podati odpoved. Dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, saj je ogroženo preživetje upnika in njegove družine, zato tožnik ne razume, zakaj predlogu ni bilo ugodeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Navedena kršitev je podana, če ima sodba (oz. sklep) pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe (sklepa) nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijani sklep vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti, tudi v delu, v katerem je zavzeto stališče, da terjatev v tej fazi postopka še ni verjetno izkazana. Ni mogoče pritrditi pritožbi, v kateri tožnik poudarja, da naj bi sodišče storilo navedeno bistveno kršitev zato, ker se ni natančneje opredeljevalo do vprašanja, ali je receptor dolžan opravljati kuharska in natakarska dela mimo pogodbe o zaposlitvi oz. ali gre za takšne naloge, ki izvirajo iz tega delovnega mesta, kar naj bi bilo odločilnega pomena za presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Vsa ta dejstva bo namreč sodišče moralo raziskati v nadaljnjem postopku, saj so za odločitev o zakonitosti podane redne odpovedi nedvomno pomembna, v tej fazi postopka pa še ni mogoče zaključiti, da so stališča tožnika pravilna. Tožnik tudi napačno tolmači posledice dejstva, da naj bi bil odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe neobrazložen, kar naj bi pomenilo, da tožena stranka vsebinske navedbe tožnika v tožbi in v predlogu za začasno odredbo v bistvu priznava, zaradi česar bi moralo sodišče šteti, da je terjatev verjetno izkazana. S tem v zvezi se tožnik povsem brez podlage sklicuje na 2. odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), saj ta določa posledice neobrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, nikakor pa te določbe niti smiselno ni mogoče uporabiti v zvezi z vlogo tožene stranke, s katero odgovarja na predlog za izdajo začasne odredbe. Tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodišče stori bistveno kršitev po tej določbi le tedaj, kadar kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Nikakor ne drži očitek, da sodišče ni upoštevalo navedb in dokazov upnika (tožnika), kar naj bi bila kršitev po tej določbi. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa, ugotavljalo dejansko stanje na podlagi listin v spisu in navedb v tožbi oz. v predlogu za izdajo začasne odredbe, do vseh odločilnih dejstev, ki jih je v tej fazi postopka ugotovilo, pa se je opredelilo in jih tudi pravilno ocenilo, zato mu ni mogoče očitati nikakršnega nezakonitega postopanja.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek), ter da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek istega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami in dopolnitvami – ZIZ), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po 1. odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, določenih v 2. odstavku istega člena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da terjatev ni verjetno izkazana. Razlogi v prid ugotovitvi, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, namreč ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Pritrditi je potrebno zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pred iztekom 60-dnevnega roka, šteto od zadnje očitane kršitve, kar pomeni, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podana pravočasno oz. v rokih, določenih v 6. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. – ZDR). Zagovor delavca je potekal dne 9. 11. 2010, odpoved pa je bila podana 20. 11. 2010, kot izhaja iz razlogov izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz poteka postopka in podatkov v spisu ne izhaja, da bi bila redna odpoved obremenjena s kakšnimi drugimi formalnimi in vsebinskimi pomanjkljivostmi, ki bi kazale na očitno nezakonitost podane odpovedi v smislu določb 88. in 89. člena ZDR. Šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka bo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, mogoče presoditi, ali je zatrjevani odpovedni razlog dejansko podan ali ne, pa tudi, ali so bili izpolnjeni vsi drugi zakonski pogoji za redno odpoved. V tej fazi postopka pa terjatev tudi po oceni pritožbenega sodišča še ni verjetno izkazana.

Glede na pravilni zaključek prvostopenjskega sodišča, da že prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe, to je verjetnost terjatve, ni izkazan, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preverjati obstoja drugih predpostavk oz. pogojev za izdajo začasne odredbe, opredeljenih v citiranih določbah ZIZ-1, zlasti v 5. točki 1. odstavka 273. člena ZIZ, čeprav pritožbeno sodišče ne dvomi, da ima izguba zaposlitve za delavca in njegovo družino lahko tudi hujše posledice.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).