Jedro

Tožnica neutemeljeno ugovarja, da bi kot oseba v slabih premoženjskih razmerah morala biti plačila upravne takse oproščena. Iz 5. točke 23. člena ZUT (sicer) izhaja, da taksni zavezanci posamezniki v slabih premoženjskih razmerah takse ne plačujejo. Vendar pa za take taksne zavezance po prej citiranem prvem odstavku 25. člena ZUT štejejo le osebe, ki so prejemniki tam taksativno navedenih prejemkov, po prav tako že citiranem drugem odstavku tega člena pa tudi osebe, ki sicer prejemniki teh prejemkov niso, izpolnjujejo pa vsa predpisana merila za te prejemke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Geodetska uprava Republike Slovenije, Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom zavrnila tožničino zahtevo za oprostitev plačila upravne takse za pritožbo zoper odločbo št. 02112-1222/2017-16 z dne 30. 7. 2018 (1. točka izreka) ter zavrnila tožničin ugovor zoper plačilni nalog št. 02112-1222/2017-18 z dne 14. 9. 2018 (2. točka izreka). Sklenila je še, da stroškov postopka ni (3. točka izreka). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ tožnici za vloženo pritožbo zoper odločbo, navedeno v 1. točki izreka sklepa, izdal plačilni nalog, s katerim je bila tožnici odmerjena upravna taksa po tar. št. 2 taksne tarife Zakona o upravnih taksah (v nadaljevanju ZUT) v znesku 18,10 EUR. Tožnica je zoper navedeni plačilni nalog vložila ugovor in zahtevo za oprostitev plačila upravne takse. Slednjo je prvostopenjski organ zavrnil, saj iz tožničine zahteve (in njene dopolnitve, na katero je bila tožnica pozvana z dopisom z dne 13. 11. 2018) ter odgovora CSD Osrednja Slovenija – vzhod (pridobljenega na podlagi poizvedbe z dne 30. 10. 2018) ni izhajalo, da bi bila tožnica prejemnica prejemkov iz naslova pravic iz javnih sredstev ali nadomestila za invalidnost po predpisih, ki urejajo varstvo odraslih telesno in duševno prizadetih oseb. Tožnica pa – kljub temu, da je bila pozvana – ni predložila dokazil, ki bi potrjevala v njeni zahtevi podano pavšalno navedbo, da bi plačilo upravne takse ogrozilo njeno preživljanje. Zato je prvostopenjski organ štel, da niti na način z dokazovanjem ni uspela izkazati, da bi izpolnjevala vsa predpisana merila za prejemke iz prvega odstavka 25. člena ZUT in s tem posledično pogoje za taksno oprostitev za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah iz 5. točke prvega odstavka 23. člena ZUT. Tožničin ugovor zoper plačilni nalog je prvostopenjski organ zavrnil iz razloga, ker je ugotovil, da je taksna obveznost v višini 18,10 EUR odmerjena v skladu z ZUT (tar. št. 2 taksne tarife) in obstoječa, saj je pred tem tožničino zahtevo za taksno oprostitev zavrnil. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 27. 3. 2019 zavrnilo tožničino pritožbo (1. točka izreka) in odločilo, da stroškov postopka ni (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe se drugostopenjski organ sklicuje na razloge, navedene že v izpodbijanem sklepu. Dodaja, da prvostopenjski organ ni bil dolžan tožnice, četudi je ta prava neuka in nevešča oseba, še ponovno pozivati k dopolnitvi zahteve za oprostitev plačila upravne takse, kajti pozvana je bila na pravilen način in jasno (z natančnimi pojasnili in napotili), zaradi česar mu ni mogoče očitati kršitve 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Prav tako tožnici z naložitvijo plačila taksne obveznosti ni bila omejena pravica do vložitve pravnega sredstva; tudi sicer pa je tožnica pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, v zvezi s katero je bila izdana sporna upravna taksa, vložila1. S strani tožnice uveljavljano sodno prakso ocenjuje kot nerelevantno za konkretni primer.

3. Tožnica v tožbi navaja, da organ, pri čemer se sklicuje na 7. člen ZUP, ni upošteval, da je prava neuka in nevešča oseba, zaradi česar bi jo moral po uradni dolžnosti ponovno pozvati k dopolnitvi zahteve za oprostitev plačila upravne takse. Poleg tega ji 25. člen Ustave in 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) zagotavljata pravico do pravnega sredstva brez vsakršnih omejitev. Organ ji je neupravičeno pogojeval pravico do pravnega sredstva s plačilom upravne takse, s čemer je kršil 22. in 14. člen Ustave. Nezmožnost plačila, zamuda plačila ali neplačilo upravne takse ne bi smeli biti ovira za obravnavo v upravnem postopku. Nadalje je iz njenega premoženjskega stanja razvidno, da bi bila s plačilom upravne takse ogrožena njena eksistenca, saj prejema nizko pokojnino. V skladu s 25. členom ZUT pa bi morali biti taksni zavezanci v slabih premoženjskih razmerah oproščeni plačila upravne takse. Tožnica nadalje navaja, da bi organ moral upoštevati tudi določbe 17. Člena EKČP, Splošne deklaracije človekovih pravic (22. člen) in Zakona o sodnih taksah (11 . člen). Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in upošteva, da je pravica do pravnega sredstva brez omejitev ter da je prava neuka in nevešča oseba.

4. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijanem sklepu, da se zavrne tožničina zahteva za oprostitev plačila upravne takse za pritožbo zoper odločbo št. 02112-1222/2017-16 z dne 30. 7. 2018, in da se zavrne njen ugovor zoper plačilni nalog, izdan za plačilo sodne takse za pritožbo.

7. Zakonska podlaga za odločanje v obravnavani zadevi je ZUT, ki ureja plačevanje upravnih taks za dokumente in dejanja v upravnih in drugih javnopravnih zadevah pri upravnih organih (1. člen); v III. poglavju ureja tudi taksne oprostitve. Tako v skladu s 5. točko prvega odstavka 23. člena ZUT takse ne plačujejo taksni zavezanci posamezniki v slabih premoženjskih razmerah, razen taks po tarifni številki 12, po točkah 1.d), 1.e), 2.d), 2.e), 3.c) in 3.č) tarifne številke 14, po tarifni številki 21 ter tarifnih številkah iz XI. in XII. poglavja taksne tarife tega zakona. Taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah iz 5. točke 23. člena opredeljuje prvi odstavek 25. člena ZUT; med slednje šteje: prejemnike denarne pomoči kot edinega vira preživljanja po predpisih socialnega varstva, prejemnike varstvenega dodatka po predpisih socialnega varstva in prejemnike nadomestila za invalidnost po predpisih, ki urejajo varstvo odraslih telesno in duševno prizadetih oseb (prvi odstavek). Po drugem odstavku 25. člena ZUT pa se za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah štejejo tudi osebe, ki niso prejemniki prej navedenih, denarne pomoči, dodatka ali nadomestila, izpolnjujejo pa vsa predpisana merila za te prejemke. Zavezanec upravičenost do prejemkov dokazuje s predloženimi dokazili (šesti odstavek 25. člena ZUT).

8. Po presoji sodišča tožnica neutemeljeno ugovarja, da bi kot oseba v slabih premoženjskih razmerah morala biti plačila upravne takse oproščena. Iz že citirane 5. točke 23. člena ZUT (sicer) izhaja, da taksni zavezanci posamezniki v slabih premoženjskih razmerah takse ne plačujejo. Vendar pa za take taksne zavezance po prej citiranem prvem odstavku 25. člena ZUT štejejo le osebe, ki so prejemniki tam taksativno navedenih prejemkov, po prav tako že citiranem drugem odstavku tega člena pa tudi osebe, ki sicer prejemniki teh prejemkov niso, izpolnjujejo pa vsa predpisana merila za te prejemke.

9. Da tožnica ni prejemnica prejemkov iz prvega odstavka 25. člena ZUT, ni niti sporno. Upravni organ je o tem pridobil tudi uradne podatke, upoštevaje šesti odstavek 25. člena ZUT, ki jim tožnica ne nasprotuje. Tega, da izpolnjuje vsa predpisana merila za navedene prejemke, pa tožnica tudi po presoji sodišča ni izkazala. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je v zahtevi za oprostitev plačila upravne takse namreč navedla le, da prejema nizko pokojnino v višini ... EUR. V dopolnitvi zahteve na poziv organa pa je predložila le izjavo o premoženjskem stanju, iz katere je razvidno, da tožnica med družinske člane šteje moža A. A., da prejema pokojnino ter da nima nobenih drugih dohodkov ali prejemkov, nima prihrankov in ni (so)lastnica nepremičnine ali drugega premoženja. Drugostopenjski organ v svoji odločbi natančno povzema vsebino poziva, ki je bil poslan tožnici in v katerem je bilo od nje zahtevano, katere podatke in dokazila mora za dokazovanje upravičenosti do prejemkov iz prvega odstavka 25. člena ZUT sporočiti oziroma predložiti (med drugim izpiske transakcijskih računov za obdobje zadnjih treh mesecev, itd.) ter je bila opozorjena, da če podatkov in dokazil ne bo predložila, da bo njen predlog za oprostitev plačila upravne takse zavrnjen. Iz odločb organov obeh stopenj pa izhaja, da tožnica zgolj posplošeno navaja, da bi plačilo takse ogrozilo njeno preživljanje, saj niti po pozivu organa ni predložila dokazil ne o zatrjevanem prejemanju pokojnine v višini ... EUR ne drugih zahtevanih podatkov in dokazil o njenem dohodkovnem in premoženjskem stanju, ter da sta enotna v oceni, da ni uspela dokazati obstoja kriterijev za prejemanje prejemkov iz prvega odstavka 25. člena ZUT ter s tem posledično pogojev za taksno oprostitev za taksne zavezance v slabih premoženjskih razmerah iz 5. točke 23. člena ZUT, ob čemer je bilo glede na šesti odstavek 25. člena ZUT na njej breme, da upravičenost do prejemkov dokaže s predložitvijo dokazil. Zaključku organov pritrjuje tudi sodišče, ob čemer dodaja, da tožnica niti ne trdi, da bi zakonska merila za izkazovanje upravičenosti do prejemanja prejemkov iz prvega odstavka 25. člena ZUT izpolnjevala oziroma izkazala (pač pa, da bi morala biti ponovno pozvana k predložitvi dokazil).

10. Sodišče kot neutemeljene presoja tudi tožbene navedbe, da bi moral organ, upoštevaje 7. člen ZUP, tožnico kot prava neveščo in neuko osebo, ponovno pozivati na dopolnitev zahteve za oprostitev plačila upravne takse. Četrti odstavek navedenega člena (sicer) določa, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. Vendar pa je citirano določbo po mnenju sodišča mogoče razlagati le v pomenu, da mora organ zagotoviti stranki pravni pouk in pri tem izkazati dolžno skrbnost; stranko mora opozoriti na procesne pravice, ki ji pripadajo po ZUP ali po zakonu, ki ureja poseben upravni postopek, ter na pravne posledice posameznih dejanj in opustitev, ne more pa posegati v materialnopravno sfero upravne zadeve2. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnici poslan poziv k dopolnitvi zahteve za oprostitev plačila upravne takse. Že drugostopenjski organ je v svoji odločbi navedel, da je bila tožnica s pozivom prvostopenjskega organa z dne 13. 11. 2018 na pravilen način in jasno, z natančnimi pojasnili in napotili organa, pozvana k dopolnitvi zahteve in presodil, da prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati kršitve 7. člena ZUP. S to presojo se v celoti strinja tudi sodišče, saj enako sodi, da je organ dolžno skrbnost izkazal, saj je tožnico ob jasno in pregledno navedenih podatkih in dokazilih, ki jih mora tožnica predložiti, tudi seznanil z relevantno pravno podlago (23. in 25. člen ZUT). Pri tem sodišče še dodaja, da tožnica niti ne trdi, da bi bil poziv z dne 13. 11. 2018 v čem nejasen ali nerazumljiv, in tudi ne navaja razlogov, zakaj mu ni v celoti sledila, vse to pa celo ob tem, ko iz poziva izhaja tudi opozorilo na pravne posledice za primer, da zahteve ne bi dopolnila v skladu z vsebino poziva, in sicer da bo njena zahteva za oprostitev zavrnjena.

11. Neutemeljene pa so po presoji sodišča tudi tožničine tožbene navedbe, da ji je organ brez podlage pogojeval pravico do pravnega sredstva s plačilom upravne takse. Ustava v 25. členu ne zagotavlja pravice do pravnega sredstva absolutno, brez vseh omejitev, kot zmotno meni tožnica. V primeru, ko je Ustavno sodišče ocenjevalo ustavnost taks in nadomestil kot plačil za opravljene storitve, je npr. presodilo, da morata med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje ter da bi le ob nespoštovanju navedenih kriterijev lahko šlo za poseg v 25. člen Ustave, in dalje, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev (odločba št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006, 29. točka obrazložitve). V primeru, ko je Ustavno sodišče presojalo ustavnost Zakona o sodnih taksah, pa je v odločbi razlogovalo, da tako pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave kot tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave zakonodajalcu prepovedujeta postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno dejansko in učinkovito izvrševanje, dalje, da je odsev te prepovedi ustavnopravna dolžnost zakonodajalca, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev ter da je ta institut v funkciji učinkovitega izvrševanja pravice do sodnega varstva in pravice do pritožbe (odločba I-U-191/14 z dne 12. 2. 2015, 11. točka obrazložitve). Da bi zakonodajalec z določitvijo takse za pritožbo v višini 18,10 EUR prekoračil polje razumne določitve višine takse, pa tožnica niti ne zatrjuje, medtem ko pa se je instituta oprostitve plačila takse tudi poslužila (čeprav neuspešno, kar pa v obravnavanem kontekstu ni pomembno). Sodišče ob povedanem še dodaja, da tožnica kot taksna zavezanka (4. člen ZUT) ne more z uspehom zatrjevati kršitve 14. in 22. člena Ustave, ob sklicevanju se na to, da okoliščina plačila oziroma neplačila upravne takse ne more biti razlog za razlikovanje in različno obravnavo vložnikov pravnih sredstev.

12. Kolikor pa se tožnica sklicuje tudi na 13. člen EKČP, ob tem ne izkaže, da bi bila s to določbo zagotovljena širša raven varstva pravice do pravnega sredstva, kot jo zagotavlja Ustava. Na 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah pa se tožnica v obravnavani zadevi ne more sklicevati, ker ne gre za izvajanje prava Evropske unije.

13. Sodišče dodaja, da tožbenih navedb v začetnem delu tožbe, ki jih tožnica naslovi kot pravne temelje in v tem okviru našteva posamezne določbe Ustave, nekaterih zakonov in EKČP, dalje, odločbe Ustavnega sodišča ter sodne odločbe rednih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice, kot nerazumljivih po vsebini ni presojalo, saj tožnica v zvezi s posameznim predpisom oziroma odločbo ne navaja in razloži, v kakšni zvezi z izpodbijanim sklepom se na predpis ali odločbo sklicuje.

14. Sodišče ugotavlja, da tožnica izpodbija sklep z dne 18. 1. 2019 v celoti, torej tudi v 2. točki izreka, s katero je organ zavrnil tožničin ugovor zoper plačilni nalog za takso za pritožbo. Vendar navedb v zvezi s tem v tožbi ne podaja, zato sodišče ob tem, ko ugotavlja, da ni podan noben ničnostni razlog, pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa v tem delu ni presojalo.

15. Po navedenem je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

16. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, brez glavne obravnave, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. V zadevi so sporna le pravna vprašanja (glede vprašanj, ali Ustava, EKČP in drugi dokumenti zagotavljajo pravico do pravnega sredstva brez omejitev, kot je plačilo takse; ali je bil kršen 7. člen ZUP, s tem ko organ tožnice po prvem pozivu, ki mu ni v celoti sledila, ni pozival ponovno; ali je mogoče ugotavljati, ali je tožnica v slabih premoženjskih razmerah in kot taka oproščena plačila takse, brez upoštevanja določb ZUT o taksnih oprostitvah). Tožnica v tožbi tudi ni podala dokaznih predlogov, niti ni zahtevala izvedbe glavne obravnave.

1 O tej tožničini pritožbi je drugostopenjski organ odločil z odločbo št. 3532-123/2018/3 z dne 26. 3. 2017. 2 Tako Janez Čebulj v Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 117