Jedro

Kot je pravilno pojasnila toženka, določba 6. člena ZDoh-2 ne zahteva, da je izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja, temveč zadošča za izpolnitev tega pogoja formalna prijava, kar je v obravnavanem primeru izpolnjena in to ni sporno. Ob takem stanju stvari pa dokazovanje dejanskega prebivanja v Republiki Avstriji v spornem času za odločitev glede določitve statusa rezidenta po 1. točki 6. člena ZDoh-2 ni pomembno in se sodišče do tega ne opredeljuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano določbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku zavrnila zahtevek z dne 15. 11. 2019 za določitev statusa nerezidenta Slovenija skladno z Zakonom o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) za obdobje od 2. 7. 2018 do 13. 5. 2019, za obdobje od 14. 5. 2019 do spremembe dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status, pa zahtevku ugodila (točka 1 izreka). Tožnik se v skladu z ZDoh-2 šteje za rezidenta Slovenije od 2. 7. 2018 do 13. 5. 2019 ter za nerezidenta Slovenije od 14. 5. 2019 do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status (točka 2 izreka). Tožnik trpi stroške postopka. Davčnemu organu posebni stroški niso nastali (točka 3 izreka).

2. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik 2. 7. 2018 odšel iz Slovenije, da prebiva v Avstriji, v nastanitvi, ki jo zagotavlja delodajalec, je zaposlen, socialno zavarovan, ima vozniško dovoljenje in v lasti avtomobil, bančni račun ter je vključen v razne družabne, rekreacijske in druge organizacije v Avstriji. V Sloveniji je ločen, mladoletni sin živi pri bivši ženi, ima v lasti bivališče, ki ga bo imel na razpolago ves čas ter je obdržal slovenski potni list. Po pozivu je pojasnil, da je mladoletni sin A. A. ostal pri materi in da s sinom od decembra 2016 nima nobenih stikov, ter da ga je nazadnje videl v CSD Ljubljana Bežigrad 24. 7. 2017 zaradi poskusa ponovne vzpostavitve stikov, ki ni bil uspešen in da ga je A. A. mama ovadila zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe, ki je bil ovržena. Za sina plačuje preživnino.

3. Davčni organ navaja, da zaradi prepovedi stikov z mladoletnim sinom tožnik nima osebnih interesov ter na podlagi uradnih evidenc in tožnikovih navedb ugotavlja, da je glede na to, da prebiva v tujini, kjer ima urejeno bivališče, zaposlitev in socialno zavarovanje, prenesel središče življenjskih interesov v drugo državo - Avstrijo, ker pa je ob odhodu obdržal stalno prebivališče od 13. 5. 2019 (izpolnjevanje pogoja iz 1. točke 6. člena ZDoh-2) se šteje za nerezidenta Slovenije od 14. 5. 2019 do spremembe okoliščin.

4. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Med drugim zavrne stališče tožnika, da je za odločitev relevantno dejansko prebivanje, pri čemer se sklicuje na stališče sodne prakse, kot jo navaja. Tožniku pa pojasni, da ima v izogib dvojni obdavčitvi dohodka pravico uveljaviti ugodnost, ki jo daje mednarodna pogodba, v okviru ločenega postopka in da se v konkretnem postopku presoje rezidentskega statusa upoštevajo določbe domače zakonodaje, torej ZDoh-2. 5. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V laični tožbi navaja, da je formalno res odjavil stalno bivališče v Republiki Sloveniji 13. 5. 2019, vendar da se dejansko stanje s tem ni prav v ničemer spremenilo. Formalno ima bivališče v Avstriji prijavljeno od 11. 7. 2018 dalje, za kar prilaga dokumente. Formalna odjava stalnega bivališča v Republiki Sloveniji 13. 5. 2019 v ničemer ne spremeni dejstva, da Slovenija vse od 2. 7. 2018 ni več središče njegovih osebnih in ekonomskih interesov. Toženki očita, da vsebinsko izpodbije lastno formalno utemeljitev zavrnitve njegove pritožbe. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči, da Slovenija vse od 2. 7. 2018 dalje ni več središče njegovih osebnih in ekonomskih interesov in da mu pripada nerezidentski status od 2. 7. 2018 dalje.

6. V pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2021 ponovno pojasnjuje svoje argumente in zaključek, da Republika Slovenija vse od 2. 7. 2018 ni več središče njegovih osebnih in ekonomskih interesov. Ponavlja navedbe v tožbi. Med drugim navaja, da je v Innsbrucku stalno zaposlen od 2. 7. 2018 in da od takrat tam tudi stalno prebiva in da ima formalno bivališče v Avstriji prijavljeno od 11. 7. 2018 dalje.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ, ter se nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

10. Utemeljitev izpodbijane odločitve v izpodbijane delu, to je v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožnika za določitev statusa nerezedinta Republike Slovenije za obdobje od 14. 5. 2019, do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo nanj, sloni na pravni podlagi 1. točke 6. člena ZDoh-2, po kateri je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje pogoj, da ima uradno prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. V zadevi ni sporno, da je imel tožnik uradno prijavljeno stalno bivališče v Sloveniji do 13. 5. 2019. Kot je pravilno pojasnila tudi toženka, ta določba ZDoh-2 ne zahteva, da je izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja, temveč zadošča za izpolnitev tega pogoja formalna prijava, kar je v obravnavanem primeru izpolnjena in to ni sporno. Zato kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot toženka zavrača. Ob takem stanju stvari pa dokazovanje dejanskega prebivanja v Republiki Avstriji v spornem času za odločitev glede določitve statusa rezidenta po 1. točka 6. člena ZDoh-2 ni pomembno in se sodišče do tega ne opredeljuje.

11. Stališče, kot ga je podala toženka, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, kot jo pravilno navaja. Očitek tožbe, da je obrazložitev pritožbene odločbe sama v seboj v nasprotju, ker med drugim navaja določbo 2. člena Zakona o stalnem prebivališču (v nadaljevanju ZPPreb-1) ne drži, saj so pravna podlaga za izpodbijano odločitev glede tožnikovega statusa nerezidenta Slovenije od 2. 7. 2018 do 13. 5. 2009, po katerih se tožnik šteje za rezidenta Slovenije, določbe ZDoh-2 in ne določbe ZZPreb-1, konkretno je to določba 1. točke 6. člena ZDoh-2, ki se nanjo davčni organ in toženka pravilno sklicujeta in sta jo pravilno uporabila.

12. Po presoji sodišča je glede na dejansko stanje, ki ni sporno, pravilno uporabljeno materialno pravo, konkretno določba 1. točke 6. člena ZDoh-2. 13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna je uporaba prava, konkretno določbe 1. točke 6. člena ZDoh-2, ki pa je v domeni davčnega organa in sodišča. 14. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi sklepa I U 286/2021-12 z dne 14. 2. 2023 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.