Jedro

Tožnica je nepooblaščeno, brez sodelovanja računovodskega servisa in brez vednosti direktorja toženke sestavila in podpisala bilanco stanja in izkaz poslovnega izida ter ju poslala v obravnavo nadzornemu svetu družbe, ki ju je uporabil za gospodarsko odločanje, pri čemer je bila bilanca stanja v celoti nepravilna. Tožnica je ravnala preko pooblastil, ki jih je imela, v nasprotju z dotedanjo prakso in brez vednosti direktorja, zato je toženka njeno ravnanje utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Glede odločitve v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s točko III. ter V./5 in V./6 izreka sodbe sodišča prve stopnje, se revizija zavrže. II. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici obračunati in izplačati sejnine za seje nadzornega sveta v višini 1.000,00 EUR bruto, premalo plačan dodatek za prisotnost za obdobje januar - junij 2014 v višini 298,22 EUR bruto, premalo plačano bruto razliko v plači od maja 2014 do decembra 2014 v različnih mesečnih zneskih ter zavarovalne premije v pokojninsko zavarovanje za 2014 v višini 3.595,67 EUR. Zavrnilo je tožbene zahtevke glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2014, trajanja delovnega razmerja do 12. 12. 2014 in od 6. 8. 2015 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, obračuna in izplačila nadomestila plače od 12. 12. 2014 do 5. 8. 2015 v višini 4.597,16 EUR bruto mesečno, od 5. 8. 2015 do izdaje sodbe sodišča prve stopnje pa v višini 5.397,16 EUR bruto mesečno, zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zahtevke za obračun in izplačilo odpravnine v višini 64.765,00 EUR bruto, povračila ob razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini 97.148,88 EUR bruto, odškodnine za neizrabljen letni dopust in višek delovnih ur v višini 13.493,70 EUR bruto, božičnice za leto 2014 v višini 1.474,00 EUR bruto ter kar je zahtevala več iz naslova premalo plačanega dodatka za prisotnost ter zavarovalnih premij. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnica upravičena do plačila vtoževanih sejnin za štiri seje nadzornega sveta, katerega članica je bila, saj se je sej udeležila, ter do premalo obračunane in izplačane bruto razlike v plači za čas od maja 2014 do decembra 2014 (v času delovnega razmerja pri toženki), ker je bilo enostransko znižanje plače, ki ga je toženka izvedla maja 2014, nezakonito. Poleg tega je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je ta zakonita, tožničini zahtevki iz tega naslova pa neutemeljeni. Odločilo je tudi, da tožnica ni upravičena do odpravnine v višini 64.765,00 EUR bruto na podlagi 19. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010, ker je ta prenehala veljati pred izdajo izredne odpovedi; božičnice za leto 2014, ker so bili do nje upravičeni zgolj tisti, ki so bili na dan izplačila zaposleni pri toženki, medtem ko je tožnici takrat že prenehalo delovno razmerje ter odškodnine za neizrabljen letni dopust, ker je tožnici delovno razmerje prenehalo po njeni krivdi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo sejnin odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot krajevno in stvarno pristojnemu sodišču. V preostalem delu je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vztraja pri zahtevkih za obračun in izplačilo božičnice in odškodnine za neizrabljen letni dopust. Ne strinja se z obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje, da je novo (znižano) izplačilo plače temeljilo na dejansko opravljenem delu. Ne držijo tudi trditve toženke, da naj bi o njeni plači razpravljal nadzorni svet; slednje bi morala toženka dokazati. Meni, da individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010 ni prenehala veljati, saj ni bila preklicana, ter da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Neresnična je trditev sodišča druge stopnje, da je nepravilno in zavajajoče sestavila bilanco stanja. Navedeno ne izhaja iz mnenja izvedenke A. A. V bilanci stanja ni bil vpisan dobiček. Manjkajoč dobiček je primerljiv z dobičkom, izkazanim v izkazu uspeha in ne predstavlja zavajanja. Sodna izvedenka je glede predvidene izgube v višini 40.000 EUR za oktober 2014 razpolagala s pomanjkljivo dokumentacijo, zato pravilnosti predvidene izgube ni mogla potrditi. O izračunu izgube je podrobneje navajala v pripravljali vlogi z dne 7. 12. 2015 in 6. 6. 2016, vendar sodišče vloge z dne 6. 6. 2016 ni poslalo izvedenki, kar je vzrok, da izvedenka izgube ni mogla potrditi. Bilance stanja in izkaza poslovnega izida tudi ni nepooblaščeno sestavila in podpisala, saj ni imela preklicanega pooblastila v zvezi s samostojnostjo pri delu na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe. Na podlagi sklepa k individualni pogodbi bi lahko računovodske dokumente podpisala sama v imenu direktorja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje B. B., bivšega direktorja, ki bi vedel povedati o obsegu njunega sodelovanja pri izdelavi računovodskih izkazov. Za seje nadzornega sveta je računovodske izkaze sicer res prilagala s podpisom direktorja, vendar ji je velikokrat rekel, naj dokumentacijo podpiše sama. Na sejo nadzornega sveta 24. 11. 2014 direktor ni bil vabljen, saj se je odločalo o njegovi razrešitvi. Tožnica se sprašuje, zakaj bi s sestavo izkazov obremenjevala računovodski servis, saj ni imela preklicanega pooblastila. Priča C. C. iz računovodskega servisa je tudi povedal, da do 18. 11. 2014 niso uspeli izdelati bilance stanje za obdobje do 30. 9. 2014. Upravičena je do odpravnine po 19. členu individualne pogodbe o zaposlitvi, saj ni bila razrešena iz krivdnih razlogov, temveč zaradi šikaniranja.

4. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem pa ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je revizija vedno dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje presega 40.000 EUR, sicer pa le, če jo na pravočasni predlog stranke dopusti sodišče. Poleg tega je na podlagi 2. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) revizija že po zakonu dovoljena v vseh individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja.

6. Tožničine terjatve premalo plačane bruto razlike v plači od maja 2014 do decembra 2014 (do prenehanja delovnega razmerja), odškodnine za neizrabljen letni dopust in božičnice za leto 2014 (tč. III., V./5 in V./6 izreka sodbe sodišča prve stopnje v zvezi s točko II. izreka sodbe sodišča druge stopnje), ne pomenijo spora o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, prav tako ne dosegajo revizijske meje 40.000 EUR, zato revizija glede zahtevkov iz teh naslovov po zakonu ni dovoljena.1 Ker tožnica glede odločitve o teh zahtevkih dopustitve revizije ni posebej predlagala, tudi ni bila dopuščena. Sodišče je zato na podlagi 377. člena v zvezi s 374. členom ZPP glede odločitve o navedenih zahtevkih revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

7. Revizijsko sodišče je odločalo o tožničini reviziji glede zavrnjenega zahtevka v zvezi z (ne)zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in zahtevki, ki so v zvezi s slednjo) ter glede odpravnine v višini 64.765,00 EUR, saj ta presega revizijsko mejo 40.000 EUR. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje priče B. B., bivšega direktorja toženke, ki naj bi vedel povedati o obsegu sodelovanja s tožnico pri izdelavi računovodskih izkazov. B. B. v času očitanih kršitev (konec leta 2014) ni bil več direktor toženke in ni bil z ničemer povezan z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici. Poleg tega je imela tožnica v času mandata B. B. v skladu s takrat veljavno individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010 drugačen obseg pooblastil kot v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ko individualna pogodba ni več veljala), zato obseg sodelovanja tožnice s prejšnjim direktorjem za odločitev v tem sporu ni bistven. Očitana kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedenega zaslišanja priče B. B. zato ni podana.

9. Neutemeljen je ugovor tožnice, da je sodišče zagrešilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010. Sodišče je naveden dokaz upoštevalo, vendar je ugotovilo, da ta pogodba v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več veljala. Neutemeljen je tudi ugovor, da je napačna trditev sodišča druge stopnje, da se jo je toženka želela znebiti že s ponujeno pogodbo z dne 29. 9. 2014, a se tožnica z njo ni strinjala. Slednje je sodišče druge stopnje navedlo zgolj v 3. točki obrazložitve, v kateri povzema tožničine pritožbene navedbe in torej ne gre za ugotovitev sodišča. 10. V zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke A. A. je sodišče druge stopnje sicer res nepravilno zapisalo, da je bila bilanca stanja, ki jo je pripravila tožnica, zavajajoča, vendar slednje ne vpliva na odločitev, saj je v preostalem delu mnenje sodne izvedenke pravilno povzelo. Kot je izpostavila izvedenka, je bila bilanca stanja neuravnotežena in zato nepravilna. Slednje je izvedenka izrecno zapisala, zato so drugačne trditve tožnice neutemeljene. Neutemeljen je tudi ugovor tožnice, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker pripravljalne vloge, v kateri je podala pripombe na mnenje izvedenke, ni posredovalo izvedenki. Sodišče je zaradi podanih pripomb izvedlo zaslišanje izvedenke in s tem tožnici dalo možnost postavitve vprašanj izvedenki in s tem možnost predstavitve svojih pomislekov, ki jih je glede mnenja izrazila v pripravljalni vlogi.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Toženka je 7. 5. 2010 tožnici izdala sklep o imenovanju in določitvi nalog in pooblastil vodje sektorja finančno računovodske službe, iz katerega izhaja, da je bila tožnica za čas do 9. 5. 2014 oziroma do preklica imenovana za vodjo sektorja finančno računovodske službe (1. točka). Sklep je v 3. točki določal, da bo tožnica delovne naloge in pristojnosti, ki so opredeljene s sklepom, izvrševala do preklica ter da sklep v primeru, da ni preklican, avtomatično preneha veljati z dnem, ko direktorju družbe poteče mandat, to je dne 9. 5. 2014. Poleg tega je sklep v 4. točki določal, da se za opravljanje nalog in izvrševanje pristojnosti po tem sklepu s tožnico sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas. V skladu z navedenim je toženka s tožnico sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010 za vodjo sektorja finančno računovodske službe, ki je v drugem členu določala, da je sklenjena za določen čas, za čas imenovanja, ki traja največ do 9. 5. 2014 oziroma do preklica.

13. Neutemeljen je ugovor tožnice, da sta bila individualna pogodba o zaposlitvi in sklep o imenovanju z dne 7. 5. 2010 veljavna ob prenehanju delovnega razmerja decembra 2014, ker pred tem nista bila preklicana. Sklep v 3. točki jasno določa, da (v primeru če ni predčasno preklican) avtomatično preneha veljati 9. 5. 2014. Ker je sklep s potekom časa (9. 5. 2014) prenehal veljati, ni bilo potrebno, da bi ga toženka še posebej preklicala. Glede na to, da je bila individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010 sklenjena na podlagi sklepa z dne 7. 5. 2010 in je veljavnost določala na enak način kot slednji (največ do 9. 5. 2014 oziroma do preklica), revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je tudi ta prenehala veljati s potekom časa 9. 5. 2014. Drugih razlogov, zakaj naj bi sklep in pogodba o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010 veljala tudi po 9. 5. 2014, tožnica ne navaja. Posledično je neutemeljen tudi ugovor tožnice, da je v času podaje izredne odpovedi (novembra oziroma decembra 2014) imela vsa pooblastila in pristojnosti vodje finančno računovodske službe po sklepu oziroma individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010, saj v času izredne odpovedi nista bila več veljavna.

14. Toženka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 12. 2014 tožnici očitala, da je 14. 11. 2014 brez sodelovanja računovodskega servisa sestavila in podpisala izkaz poslovnega izida in bilanco stanja, ki jo je poslala v obravnavo nadzornemu svetu družbe, ta pa jo je uporabil za gospodarsko odločanje. Listine so bile nepravilne in zavajajoče, hkrati pa jih ni podpisal direktor, kot to določa Zakon o gospodarskih družbah.

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katera je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - tožnica je bila po 9. 5. 2014 še naprej v delovnem razmerju pri toženki, vendar brez sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je obseg njenih pooblastil in delovnih nalog dejansko spremenil (zmanjšal), - po juniju 2014 je večji del računovodskih storitev prešel na zunanji računovodski servis, ki je bil med drugim zadolžen za pripravo bilance stanja in izkaz poslovnega izida, s čimer je bila tožnica seznanjena, - tožnica je za sejo nadzornega sveta 24. 11. 2014, ko se je odločalo o direktorjevi razrešitvi, samostojno, brez sodelovanja računovodskega servisa, pripravila bilanco stanja in izkaz poslovnega izida ter ju brez vednosti in podpisa direktorja toženke (zgolj s svojim podpisom) predložila nadzornemu svetu, - pred novembrom 2014 (tudi v času, ko je imela sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi) je tožnica bilanco stanja in izkaz poslovnega izida za seje nadzornega sveta vedno predložila z direktorjevim podpisom in ju ni nikoli podpisala kot edini podpisnik, - izkaz poslovnega izida, ki ga je tožnica pripravila (in ročno popravila), ni bil nepravilen in zavajajoč, bilanca stanja pa je bila neuravnotežena in s tem nepravilna2; takšne se nikoli ne predloži nikomur (npr. nadzornemu svetu). Izgube v višini 40.000,00 EUR, ki jo je za oktober 2014 predvidela tožnica, iz podatkov v spisu ni mogoče potrditi, - tožnica je vedela, da bo nadzorni svet bilanco stanja, ki jo je nepooblaščeno sestavila in podpisala, uporabil v okviru obravnavanja rezultatov poslovanja za obdobje januar - september 2014. 16. Ob upoštevanju navedenih dejanskih izhodišč je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica je nepooblaščeno, brez sodelovanja računovodskega servisa in brez vednosti direktorja toženke sestavila in podpisala bilanco stanja in izkaz poslovnega izida ter ju poslala v obravnavo nadzornemu svetu družbe, ki ju je uporabil za gospodarsko odločanje, pri čemer je bila bilanca stanja v celoti nepravilna. Tožnica je ravnala preko pooblastil, ki jih je imela, v nasprotju z dotedanjo prakso in brez vednosti direktorja, zato je toženka njeno ravnanje utemeljeno opredelila kot hujšo kršitev delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Glede na to, da je tožnica vedela, da ne sme več samostojno sestavljati računovodskih izkazov, je sodišče tudi pravilno zaključilo, da je kršitev storila naklepno.

17. Neutemeljen je ugovor tožnice, da so podatki, ki jih je uporabila, pravilni ter da računovodski servis izkazov ne bi mogel pravočasno sam sestaviti. Bistveno je, da tožnica računovodskih izkazov sploh ne bi smela samostojno sestaviti in jih brez podpisa direktorja posredovati nadzornemu svetu. Kot navaja tudi tožnica v reviziji, je do seje nadzornega sveta 24. 11. 2014 izkaze poslovnega izida iz računovodskega programa izpisovala zgolj na zahtevo direktorja in jih je za seje nadzornega sveta prilagala podpisane s strani direktorja. Dejstvo, da se je na seji 24. 11. 2014 odločalo o njegovi razrešitvi, za odločitev ni bistveno. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnica nadzornemu svetu predložila bilanco stanja, ki je bila nepravilna (manjkal je podatek o dobičku v višini 531.646,00 EUR) ter ročno popravljen izkaz poslovnega izida, prav tako je za oktober 2014 predvidela 40.000 EUR izgube, ki jih sodna izvedenka ni mogla potrditi. Glede na navedeno je ugovor tožnice, da je šlo v predloženih izkazih zgolj za malenkostna odstopanja v dobičku, neutemeljen.

18. Ker je individualna pogodba z dne 7. 5. 2010 dne 9. 5. 2014 prenehala veljati, tožnica pa je še naprej ostala v delovnem razmerju pri toženki, je sodišče tudi pravilno zaključilo, da tožnica ni upravičena do odpravnine po 19. členu, ki je bila predvidena za primer, če tožnici ob prenehanju mandata (9. 5. 2014) preneha delovno razmerje v družbi oziroma če je (pred tem) razrešena iz nekrivdnih razlogov3. 19. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v preostalem (nezavrženem) delu kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Poleg tega je tožnica z zahtevkom za izplačilo razlike v plači za čas delovnega razmerja uspela, zato nima pravnega interesa za vlaganje revizije v tem delu. Kot izhaja iz 3. točke revizije, se tožnica ne strinja z obrazložitvijo 8. točke sodbe sodišča druge stopnje, kot tudi ne nekaterimi trditvami toženke glede višine plače po maju 2014, vendar navedeno (ob upoštevanju, da je bilo tožničinemu zahtevku v tem delu v celoti ugodeno) ne more biti predmet revizijske presoje. 2 V bilanci stanja je manjkal podatek o dobičku v višini 531.646,00 EUR. 3 Individualna pogodba o zaposlitvi z dne 7. 5. 2010 je v 19. členu določala, da je tožnica upravičena do odpravnine v višini 12 bruto plač, prejetih v zadnjem mesecu pred potekom mandata imenovanja na delovno mesto vodje sektorja, če ob poteku mandata ni ponovno imenovana in ji ob prenehanju mandata preneha delovno razmerje v družbi (1. odstavek). Do odpravnine je upravičena, če je razrešena iz nekrivdnih razlogov (2. odstavek). Če ji ob prenehanju mandata ne preneha delovno razmerje v družbi in z družbo sklene pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, v nobenem primeru ni upravičena do odpravnine (3. odstavek).