Jedro

Namen denarne kazni, ki jo predvideva tretji odstavek 226. člena ZIZ, zato ni kaznovanje dolžnika oz. sankcija za zamudo pri izpolnitvi nedenarne obveznosti, kot to zmotno meni upnica, temveč vplivanje na voljo dolžnika, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ustavitev izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja (tj. posredovanje podatkov ZPIZ-u za vpis v matično evidenco upnice in prijave upnice v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ-u od 18. 5. 2024 dalje), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom o izvršbi I 161/2025 z dne 5. 9. 2025, pa zato pomeni tudi ustavitev izvršbe s predlaganim in edinim predvidenim izvršilnim sredstvom za dosego nenadomestnega dejanja, ki ga določa ZIZ v tretjem odstavku 226. člena, to je denarno kaznijo. Z ustavitvijo izvršbe glede nedenarne terjatve, ki jo lahko opravi le dolžnik, je prenehala pravna podlaga za vodenje izvršbe po uradni dolžnosti, s tem pa je odpadel tudi namen denarne kazni kot sredstva prisile za izpolnitev.

Izrek

I.Pritožba dolžnika zoper točko I izreka in del točke II izreka sklepa sodišča prve stopnje (v katerem je odločeno, da se razveljavi sklep Okrajnega sodišča v Lendavi I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 in odločeno, da se denarna kazen v višini 6.000,00 EUR ne izterja), se zavrže.

II.Pritožbi dolžnika zoper del točke II izreka sklepa (v katerem je odločeno, da se odločitev o stroških postopka iz točke III izreka sklepa Okrajnega sodišča v Lendavi I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 vzdrži v veljavi), se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem delu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III.V ostalem se pritožba dolžnika (zoper točko III izreka) in pritožba upnice zavrneta in se v nerazveljavljenem delu točk II in III izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka izvršbo zaradi izterjave nedenarne terjatve1 zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo v tem delu ustavilo, pod točko II izreka je odločilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Lendavi I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 v točkah I in II izreka razveljavi, razen v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške (III. točka izreka tega sklepa) ter odločilo, se denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, ki je bila izrečena z navedenim sklepom, ne izterja. Pod točko III izreka pa je sklenilo, da bo o priglašenih stroških postopka odločalo s posebnim sklepom.

2.Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo po pooblaščencu vložil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pred ustavitvijo postopka zaradi upničinega umika predloga za izvršbo zaradi izterjave nedenarne terjatve, vsebinsko odločiti o njegovih že vloženih pravnih sredstvih, o katerih še ni bilo odločeno. Pri tem izpostavlja, da je zoper sklep z dne 24. 10. 2025, dne 4. 11. 2025 vložil ugovor, prav tako pa je zoper sklep o izvršbi dne 26. 11. 2025 vložil še ugovor po izteku roka in predlog za odlog izvršbe, o katerih sodišče tudi še ni odločilo. Meni, da ima za odločitev o navedenih pravnih sredstvih pravni interes, saj bi morebitna ugoditev ugovoroma pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja oziroma ugotovitev, da je bila denarna kazen v višini 3.000,00 EUR po sklepu z dne 10. 10. 2025 nezakonito izterjana. V pritožbi podaja tudi vsebinsko enake navedbe, s katerimi je izpodbijal sklep opr. št. I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 in zatrjuje, da je svojo nedenarno obveznost po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 32/2024 izpolnil že 8. 10. 2025 oziroma najkasneje 15. 10. 2025, ko je pri ZPIZ vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca in izvedel prijavo v zavarovanje. Meni, da pogoji za izrek in izterjavo denarne kazni niso bili podani. Sklicuje se na 83. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju: ZMEPIZ-1) in poudarja možnost priznanja lastnosti zavarovanca za nazaj, kadar je obstoj delovnega razmerja ugotovljen s pravnomočno sodbo. Dalje navaja, da namen denarne kazni po 33. členu ZIZ ni kaznovanje, temveč prisila k izpolnitvi obveznosti ter zatrjuje, da je z izpolnjevanjem obveznosti pričel nemudoma, zato namen prisile z izrekanjem denarne kazni ni bil podan. Meni tudi, da ne more odgovarjati za trajanje odločanja pristojnih organov po vložitvi zahteve pri ZPIZ. V pritožbi, enako kot že v ugovorih, uveljavlja tudi neustreznost določenega paricijskega roka za plačilo denarne kazni ter zatrjuje kršitev pravice do izjave, ker mu pred izdajo sklepa z dne 10. 10. 2025 ni bila dana možnost, da se izjavi o navedbah upnice oziroma dokaže izpolnitev obveznosti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje o še nerešenih pravnih sredstvih. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3.Zoper točko II izreka sklepa (v delu, v katerem je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o denarni kazni z dne 24. 10. 2025 in odločilo, da se denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, izrečena z navedenim sklepom, ne izterja) ter zoper III. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo po pooblaščenki vložila upnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev o razveljavitvi pravnomočnega sklepa o denarni kazni v višini 6.000,00 EUR nezakonita, saj pomeni nedopusten poseg v pravnomočno odločbo ter kršitev načela pravne varnosti. Meni, da denarna kazen po 226. členu ZIZ ni zgolj sredstvo prisile za bodočo izpolnitev obveznosti, temveč tudi sankcija za dolžnikovo zamudo pri izpolnitvi nedenarne obveznosti v sodno določenem roku, pri čemer obveznost njenega plačila nastane že z iztekom roka za prostovoljno izpolnitev, kasnejša izpolnitev nedenarne obveznosti pa na že nastalo in zapadlo obveznost plačila denarne kazni ne more vplivati. Pri tem se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, zlasti na odločbe VSRS II Ips 65/2021, VSRS II Ips 119/2015 ter VSL IV Ip 736/2024. V pritožbi tudi izpostavlja, da je bil sklep o izterjavi denarne kazni z dne 24. 10. 2025 zakonito izdan, saj dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil, s pravnomočnostjo tega sklepa pa je nastala nova, samostojna in izvršljiva denarna obveznost. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da bi po uradni dolžnosti razveljavilo lasten pravnomočen in izvršljiv sklep. Podan umik predloga se je nanašal izključno na nedenarno terjatev zaradi njene naknadne izpolnitve, ne pa tudi na obveznost plačila denarne kazni, ki predstavlja sankcijo za preteklo zamudo. Sodišču prve stopnje očita, da je z izpodbijano odločitvijo nezakonito enačilo ustavitev izvršbe glede nedenarne terjatve z razveljavitvijo pravnomočno izrečene denarne kazni ter s tem poseglo v pravnomočno odločbo in pravico do sodnega varstva. Dolžnik je skozi postopek zlorabljal procesne institute z namenom zavlačevanja postopka in izogibanja izpolnitvi obveznosti, sodišče prve stopnje pa je s svojo odločitvijo o razveljavitvi sklepa o denarni kazni takšno ravnanje neupravičeno nagradilo. Opozarja, da takšno stališče izvotli namen denarne kazni po 226. členu ZIZ in spodbuja neizpolnjevanje sodnih odločb, saj bi dolžnikom omogočala, da brez posledic ignorirajo sodne odločbe in se sankciji izognejo z naknadno izpolnitvijo obveznosti tik pred izvršbo. V zvezi z dejanskim stanjem upnica v pritožbi navaja, da dolžnik svoje obveznosti, naložene mu z izvršilnim naslovom, ni izpolnil že z vložitvijo zahteve za ugotovitev lastnosti zavarovanca dne 15. 10. 2025, saj ta ne pomeni dejanske prijave v zavarovanje. Vložitev zahteve za ugotovitev lastnosti zavarovanca je zgolj predhodni postopek, ki ne zagotavlja, da bo do prijave dejansko prišlo. Sklicuje se na v postopku že predložene izpise iz ZZZS, ki jasno dokazujejo, da upnica v času izrekanja denarne kazni še ni bil prijavljena v zavarovanje, zato je bil dolžnik v času izreka denarne kazni nesporno v zamudi, sklep o denarni kazni z dne 24. 10. 2025 pa je zakonit in utemeljen. Nadalje upnica v pritožbi izpodbija tudi odločitev o stroških, za katero zatrjuje, da je nepravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo o vseh do tedaj nastalih stroških, vključno s stroški upničinega umika, odločiti že ob ustavitvi postopka. Meni, da so zaradi dolžnikovega zavlačevanja in neutemeljenega ugovarjanja vsi priglašeni upničini stroški postopka potrebni za postopek, zato je na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ v celoti upravičena do njihovega povračila. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točki II in točki III izreka spremeni tako, da sklep o izterjavi denarne kazni z dne 24. 10. 2025 obdrži v celoti v veljavi ter se denarna kazen v višini 6.000,00 EUR izterja po uradni dolžnosti, dolžniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, vključno s stroški pritožbe, ki jih hkrati tudi priglaša.

4.Upnica je v odgovoru na pritožbo dolžnika tej nasprotovala in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da so pritožbene navedbe dolžnika neutemeljene in usmerjene zgolj v zavlačevanje postopka ter izogibanju plačila pravnomočno izrečene denarne kazni. Meni, da dolžnik za obravnavano pritožbo nima pravnega interesa, saj je odločitev o ustavitvi izvršbe glede nedenarne terjatve ter razveljavitvi sklepa I 161/2025 z dne 24. 10. 2025, s katerim je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo plačilo denarne kazni v višini 6.000,00 EUR in dovolilo izvršbo za njeno izterjavo v njegovo korist, medtem ko vprašanje odločanja o njegovem (prepoznem) ugovoru z dne 26. 11. 2025 za ta pritožbeni postopek ni pravno relevantno. Dalje poudarja, da dolžnik in sodišče zmotno razumeta pravno naravo denarne kazni, ki ne predstavlja zgolj sredstva prisile, temveč tudi sankcijo za zamudo, zato kasnejša izpolnitev obveznosti na že nastalo obveznost plačila denarne kazni ne vpliva. Ob tem opozarja še na lastno pritožbo zoper II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Dolžnik je v odgovoru na pritožbo upnice predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Meni, da pritožbene navedbe upnice pomenijo zlorabo pravic, katerih namen je retroaktivno sankcioniranje dolžnika, ne da bi upnica pri tem imela kakršne koli finančne ali druge koristi. Navaja, da je svojo nedenarno obveznost, naloženo z izvršilnim naslovom, pravočasno in pravilno izpolnil že dne 8. 10. 2025 oziroma najkasneje dne 15. 10. 2025, zato je odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi denarne kazni v višini 6.000,00 EUR pravilna. Poudarja, da denarna kazen pri nenadomestnih obveznostih predstavlja edino izvršilno sredstvo, s katerim se dolžnika prisili k izpolnjevanju obveznosti, naložene mu z izvršilnim naslovom, ne pa sankcije za zamudo, kot se zmotno zavzema upnica. Zavrača tudi upničine pritožbene očitke o nedopustnem posegu v pravnomočno odločbo in navaja, da je zoper sklep z dne 24. 10. 2025 dne 3. 11. 2025 (pravilno 4. 11. 2025) vložil ugovor, ter dne 26. 11. 2025 ugovor po izteku roka, o katerih še ni bilo odločeno. Vztraja, da je bila obveznost do upnice v celoti izpolnjena že 15. 10. 2025, zato upnica ni upravičena do stroškov, nastalih z vlaganjem neutemeljenih predlogov za denarno kaznovanje in odgovorov na dolžnikova pravna sredstva. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6.Pritožba upnice je neutemeljena, pritožba dolžnika pa je delno utemeljena, delno neutemeljeno in delno nedovoljena.

Dosedanji potek postopka:

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na upničin predlog za izvršbo dne 5. 9. 2025 izdalo sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - pravnomočne in izvršljive sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru, Zunanji oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 25/2024 z dne 27. 3. 2025, zaradi izterjave denarne in nedenarne terjatve. V nedenarnem delu je bila izvršba dovoljena po 226. členu ZIZ z naložitvijo dolžniku, da v roku osmih dni po prejemu sklepa o izvršbi za upnico ZPIZ-u posreduje podatke za vpis v matično evidenco ter jo za obdobje od 18. 5. 2024 dalje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ-u. Za primer neizpolnitve mu je bila zagrožena denarna kazen v višini 3.000,00 EUR. Sklep o izvršbi je postal pravnomočen dne 26. 9. 2025. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je upnica z vlogo z dne 11. 9. 2025 podala umik izvršbe v delu, ki se nanaša na izterjavo denarne terjatve (točka I. b izreka sklepa o izvršbi), zato je sodišče prve stopnje s sklepom I 161/2025 z dne 16. 9. 2025, ki je postal pravnomočen dne 1. 10. 2025, izvršbo v tem delu ustavilo.

Upnica je z vlogo z dne 9. 10. 2025 (l. št. 54 do 58 spisa) sodišče obvestila, da dolžnik svoje nedenarne obveznosti (tj. posredovanja podatkov ZPIZ-u in prijave v zavarovanje za vpis v matično evidenco) ni izpolnil ter v dokaz predložila izpis iz evidenc Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) z dne 8. 10. 2025, hkrati pa predlagala izrek denarne kazni. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 10. 2025 ugotovilo, da dolžnik nedenarne obveznosti, ki mu je bila naložena s sklepom o izvršbi, ni izpolnil ter zaradi izterjave že izrečene denarne kazni v višini 3.000,00 EUR po uradni dolžnosti dovolilo izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Hkrati je dolžniku naložilo, da v dodatnem osemdnevnem roku izpolni nedenarno obveznost, za primer neizpolnitve pa mu je zagrozilo z novo, višjo denarno kaznijo v višini 6.000,00 EUR, ki jo bo izvršilo po uradni dolžnosti, kot tudi z izdajo novega sklepa, v katerem bo določilo nov rok za izpolnitev in izreklo novo, višjo denarno kazen. Dolžniku je naložilo tudi plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeni sklep je postal pravnomočen dne 22. 10. 2025. Iz spisa nadalje izhaja (l. št. 81), da je dolžnik naloženo mu denarno kazen v višini 3.000,00 EUR na račun sodišča poravnal dne 15. 11. 2025.

Upnica je nato z vlogo z dne 23. 10. 2025 (l. št. 68 do 70 spisa) sodišče ponovno obvestila, da dolžnik kljub izrečeni denarni kazni svoje nedenarne obveznosti ni izpolnil ter v dokaz predložila izpis iz evidence ZZZS z dne 22. 10. 2025, hkrati pa predlagala izrek višje denarne kazni. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 24. 10. 2025 ponovno ugotovilo, da dolžnik nedenarne obveznosti, ki mu je bila naložena s sklepom o izvršbi, ni izpolnil, ter zaradi že zaostrene izrečene denarne kazni v višini 6.000,00 EUR, po uradni dolžnosti dovolilo izvršbo na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Obenem je dolžniku naložilo izpolnitev nedenarne obveznosti v dodatnem osemdnevnem roku ter mu za primer neizpolnitve izreklo novo denarno kazen v višini 18.000,00 EUR, ki jo bo izvršilo po uradni dolžnosti ter določilo izdajo novega sklepa in novega roka za izpolnitev. Dolžniku je v točki III izreka sklepa naložilo tudi povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov upnici v višini 223,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dolžnik je zoper navedeni sklep dne 4. 11. 2025 vložil ugovor, v katerem je zatrjeval, da je terjatev prenehala zaradi izpolnitve nedenarne obveznosti po sodbi Delovnega sodišča v Mariboru, Zunanji oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 32/2024 z dne 27. 3. 2025. V zvezi s tem je zatrjeval, da je dne 8. 10. 2025 pri ZPIZ vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca za obdobje od 18. 4. 2025 dalje. Hkrati je ugovarjal dolžini izpolnitvenega roka za plačilo denarne kazni ter se skliceval na četrti odstavek 33. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika skladno z določbo 57. člena ZIZ vročilo upnici v odgovor, ta pa je z vlogo z dne 19. 11. 2025 nanj odgovorila ter predlagala njegovo zavrnitev ter sodišču predložila izpis iz evidence ZZZS z dne 17. 11. 2025, s katerim je izkazovala, da dolžnik naložene nedenarne obveznosti po izvršilnem naslovu ni izpolnil.

Dne 26. 11. 2025 je dolžnik zoper sklep o izvršbi z dne 5. 9. 2025 vložil še ugovor po izteku roka in predlog za odlog izvršbe, v katerem je delno ponovil predhodne navedbe iz ugovora z dne 4. 11. 2025 ter zatrjeval, da je svojo obveznost izpolnil najkasneje dne 15. 10. 2025 z vložitvijo zahteve za ugotovitev lastnosti zavarovanca, s čimer naj bi začel postopek vključitve upnice v sistem zavarovanja. V dokaz je predložil zahtevo z dne 8. 10. 2025 in potrdilo o oddaji e-vloge z dne 15. 10. 2025. Upnica je nato z vlogo z dne 19. 12. 2025 sodišče obvestila, da je dolžnik svojo nedenarno obveznost izpolnil, predlagala umik izvršbe ter priglasila stroške. Sodišče prve stopnje je dne 18. 3. 2026 nato izdalo izpodbijani sklep, o dolžnikovih ugovorih pa še ni odločilo.

K pritožbi dolžnika:

Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik nima pravnega interesa zanjo. Osnovna predpostavka vsake pritožbe je torej pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo ali povedano drugače, če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v točki I izreka izvršbo glede nedenarne terjatve zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo, ustavilo na podlagi določbe 43. člena ZIZ, kar pomeni, da se izvršba v tem delu več ne bo opravljala. Hkrati je na podlagi drugega odstavka 76. člena ZIZ razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Lendavi I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 v točkah I in II izreka2 in sklenilo, da se denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, ki je bila izrečena z navedenim sklepom, ne izterja (del točke II izreka). Takšna odločitev je dolžniku nedvomno v korist in bolj ugodne rešitve zase ne more doseči oziroma svojega pravnega položaja v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati. Pravni red mu iz tega razloga ne priznava pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper točko I izreka in tisti del točke II izreka, v katerem je bil razveljavljen sklep I 161/2025 z dne 24. 10. 2025.

Umik izvršilnega predloga pomeni konec procesno pravnega razmerja, ki nastopi s trenutkom, ko upnik poda izjavo o umiku in je tak sklep sodišča prve stopnje, izdan na podlagi določbe 43. člena ZIZ, le deklaratorne narave.3 Ker sta uvedba in tek izvršilnega postopka v izključni dispoziciji upnika, lahko upnik predlog za izvršbo kadarkoli med postopkom delno ali v celoti umakne, ne da bi za to potreboval soglasje dolžnika (prvi odstavek 43. člena ZIZ), pri čemer mu razlogov za umik ni treba navajati. V skladu s tretjim odstavkom 43. člena ZIZ pa je sodišče dolžno takšnemu (delnemu) umiku slediti in izvršilni postopek v ustreznem delu ustaviti in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja.

Ustavitev izvršbe zaradi izterjave nedenarne terjatve v obravnavani zadevi pomeni le prenehanje opravljanja neposrednih dejanj izvršbe, za katera zaradi umika ni več podlage in je ne gre enačiti s koncem izvršilnega postopka. Izvršilni postopek se konča šele takrat, ko stranke in drugi udeleženci ne morejo več opravljati procesnih dejanj. To pa pomeni, da sklep o ustavitvi izvršbe zaradi izterjave nedenarne terjatve sam po sebi ne pomeni ovire za odločitev o vloženih pravnih sredstvih dolžnika, kot smiselno zmotno meni dolžnik v pritožbi. Če sodišče še ni odločilo o predhodno vloženih pravnih sredstvih, se postopek konča šele potem, ko je pravnomočno odločeno o pravnih sredstvih, ki so bila vložena do trenutka ustavitve izvršbe,4 in ko stranke v postopku ne morejo več opravljati procesnih dejanj.5

To pa pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju ne glede na izdano odločitev o ustavitvi izvršbe zaradi izterjave nedenarne terjatve (točka I izreka) in razveljavitvi sklepa z dne 24. 10. 2025 v točkah I in II izreka (del točke II izreka izpodbijanega sklepa) odločiti tudi o dolžnikovih ugovorih, kot to utemeljeno izpostavlja že dolžnik v pritožbi. Ali bo o ugovorih odločilo vsebinsko ali bo izdalo zgolj procesni sklep o zavrženju ugovorov, pa je odvisno od obstoja dolžnikovega pravnega interesa, torej od vprašanja, ali bi si dolžnik z morebitnim uspehom v ugovornem postopku lahko izboljšal svoj pravni položaj. Izdani sklep o ustavitvi izvršbe zaradi izterjave nedenarne terjatve zato ne pomeni ovire za odločanje o vloženem ugovoru dolžnika zoper sklep I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 in vloženem ugovoru po izteku roka zoper sklep o izvršbi I 161/2025 z dne 5. 9. 2025.

Ker torej odločitev o ustavitvi izvršbe glede nedenarne terjatve ne preprečuje (meritornega) odločanja o dolžnikovih ugovorih, pravni učinki sklepa o ustavitvi izvršbe zaradi izterjave nedenarne terjatve in pravni učinki razveljavitve sklepa I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 6 (tj. prenehanje opravljanja neposrednih dejanj izvršbe), pa so dolžniku v korist in zase ugodnejše rešitve zadeve z obravnavano pritožbo ne more doseči, dolžnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano točko I izreka sklepa in tisti del točke II izreka sklepa sodišča prve stopnje, v katerem je odločeno, da se v točkah I in II izreka razveljavi sklep Okrajnega sodišča v Lendavi I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 in odločeno, da se denarna kazen v višini 6.000,00 EUR ne izterja. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo dolžnika v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (1. točka 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

Sodišče druge stopnje se do preostalih pritožbenih navedb dolžnika, s katerimi ta vsebinsko utemeljuje svoj ugovor po izteku roka, ne opredeljuje, saj na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati.

Po pregledu zadeve pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka, v katerem je odločeno, da se sklep I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 glede odločitve o stroških postopka (III. točka izreka navedenega sklepa) vzdrži v veljavi, preuranjena, na kar smiselno pravilno opozarja pritožba. Iz podatkov spisa izhaja, da je upnica z vlogo z dne 23. 10. 2025 sodišče obvestila, da dolžnik kljub izrečeni denarni kazni svoje nedenarne obveznosti ni izpolnil ter predlagala izrek višje denarne kazni, hkrati pa priglasila odvetniške stroške za sestavo navedene vloge. Sodišče prve stopnje je nato s sklepom z dne 24. 10. 2025 v točki I izreka, ob upoštevanju že izrečene denarne kazni v višini 6.000,00 EUR (po sklepu I 161/2025 z dne 10. 10. 2025), po uradni dolžnosti dovolilo izvršbo za izterjavo denarne kazni v višini 6.000,00 EUR na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. V II. točki izreka je dolžniku naložilo izpolnitev nedenarne obveznosti v dodatnem osemdnevnem roku ter mu za primer neizpolnitve izreklo novo denarno kazen v višini 18.000,00 EUR, katere izterjava se opravi po uradni dolžnosti, obenem pa določilo izdajo novega sklepa in nov rok za izpolnitev. V III. točki izreka pa je dolžniku naložilo tudi povrnitev nadaljnjih izvršilnih stroškov upnici v višini 223,99 EUR,7 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje. Dolžnik je zoper navedeni sklep dne 4. 11. 2025 vložil pravočasen ugovor, v katerem je zatrjeval, da je naloženo nedenarno obveznost izpolnil že dne 8. 10. 2025 oziroma najpozneje dne 15. 10. 2025, ko je pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. O tem ugovoru sodišče prve stopnje do izdaje izpodbijanega sklepa še ni odločilo. Ker presoja sodišča o tem, ali so bili priglašeni stroški upnice za vlogo z dne 23. 10. 2025 v tisti fazi postopka potrebni za izvršbo, neposredno odvisna od odločitve o utemeljenosti dolžnikovega ugovora zoper sklep z dne 24. 10. 2025, o katerem še ni bilo odločeno, sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijanega sklepa še ni imelo podlage za odločitev o tem, ali so bili stroški upnice za vlogo z dne 23. 10. 2025, za postopek potrebni ali ne. V skladu s petim odstavkom 38. člena ZIZ je namreč dolžnik dolžan upniku povrniti le tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo.

Sodišče prve stopnje je zato preuranjeno odločilo, da se sklep z dne 24. 10. 2025 v delu, ki se nanaša na stroške postopka, vzdrži v veljavi. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi dolžnika ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu II. točke izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej sprejeti odločitev o vloženih pravnih sredstvih dolžnika, nato pa, ob upoštevanju uspeha strank, ponovno presoditi, ali so bili stroški upnice za vlogo z dne 23. 10. 2025, s katero je sodišču predlagala izrek poostrene denarne kazni, potrebni za izvršilni postopek.

Dolžnik stroškovne odločitve (točko III izreka sklepa), s katero je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka pridržalo za poseben sklep, ni konkretizirano grajal, zaradi česar je sodišče druge stopnje v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP ter 15. členom ZIZ), ki pa nepravilnosti ni pokazal. Odločitev o pridržanju odločitve o stroških postopka za poseben sklep je glede na naravo izvršilnega postopka in fazo v kateri se nahaja postopek, materialnopravno pravilna (osmi odstavek 38. člena ZIZ). Ob upoštevanju dejstva, da si dolžnik v pritožbi tudi sam prizadeva za odločitev o vloženih ugovorih, o katerih še ni bilo odločeno, pa tudi po oceni sodišča druge stopnje v tej fazi postopka še ni bilo mogoče celovito presoditi uspeha strank. V okviru izdaje posebnega sklepa o stroških pa bo moralo sodišče prve stopnje najprej opraviti presojo utemeljenosti dolžnikovih ugovorov, nato pa ob upoštevanju kriterija potrebnosti stroškov za izvršbo odločiti, kdo nosi stroške ugovornega postopka. Ker izpodbijana odločitev tudi sicer ne posega v pravice dolžnika, je sodišče druge stopnje pritožbo dolžnika v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijani III. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi upnice:

Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je pritožbeno stališče upnice o tem, da naj bi bil sklep o denarni kazni z dne 24. 10. 2025 že pravnomočen, zmotno. Kot je bilo v obrazložitvi tega sklepa že večkrat pojasnjeno, je dolžnik zoper sklep z dne 24. 10. 2025 dne 4. 11. 2025 vložil pravočasen ugovor, o katerem sodišče prve stopnje glede na podatke spisa še ni odločilo. Ker vložitev ugovora v izvršilnem postopku preprečuje nastop pravnomočnosti sklepa in ker sodišče prve stopnje o ugovoru dolžnika do trenutka izdaje izpodbijanega sklepa še ni odločilo, sklep o denarni kazni z dne 24. 10. 2025 še ni mogel postati pravnomočen. Glede na navedeno so vsi pritožbeni očitki o nedopustnem posegu v pravnomočno odločbo, kršitvi načela pravne varnosti ter o tem, da sodišče ni imelo podlage za razveljavitev lastne pravnomočne odločitve, brezpredmetni in neutemeljeni.

ZIZ v razdelku, v katerem ureja izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve, posebej ureja prisilno izvršitev storitvenih, dopustitvenih in opustitvenih obveznosti (224. do 229. člen ZIZ), pri čemer prve ("obveznost kaj storiti") deli na nadomestne (dejanja, ki jih lahko opravi tudi kdo drug, 225. člen ZIZ) in nenadomestne storitve (dejanja, ki jih more opraviti le dolžnik, 226. člen ZIZ). Dejanje, ki ga lahko stori le dolžnik, je tako tesno vezano na osebo dolžnika, da za upnika izpolnitev, ki bi jo opravil kdo drug, nima pomena ali pa sploh ni mogoča. Dosego takšnih dejanj je od dolžnika mogoče le izsiliti oziroma ga z izrekom denarnih kazni posredno prisiliti, da ta dejanja izvrši. Gre torej za izvršbo z uporabo posredne sile, denarna kazen pa je (edino) izvršilno sredstvo, s katerim naj se dolžnika prisili, da bo izvršil obveznost iz izvršilnega naslova, ki je v dejanju, ki ga lahko opravi le on sam. Drugih sredstev, s katerimi bi se dolžnika prisililo k izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova, ni na voljo. Denarno kazen, s katero naj sodišče prisili k izvršitvi nenadomestnega dejanja, sodišče izreče v sklepu o izvršbi (izdanem na podlagi izvršilnega naslova, ki dolžniku nalaga izvršitev nenadomestnega dejanja), v katerem mu določi tudi rok za izpolnitev obveznosti. Če dolžnik v roku, ki mu je za to določen v sklepu o izvršbi za izterjavo nedenarne obveznosti po 226. členu ZIZ, slednje ne izpolni, sodišče izrečeno denarno kazen po četrtem odstavku te določbe izterja po uradni dolžnosti. Ta sklep je izvršilni naslov za izvršbo po uradni dolžnosti po četrtem odstavku 226. člena ZIZ.

Izterjava denarne kazni po uradni dolžnosti pa predstavlja pridružen, adhezijski postopek, ki sodi v širši kontekst izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja, istočasno pa sodišče po 226. členu ZIZ dolžniku določi nov rok za izpolnitev in mu za primer neizpolnitve izreče novo, višjo denarno kazen. Tej fazi postopka se dolžnik lahko izogne z izpolnitvijo svoje nedenarne obveznosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zaradi upničinega umika predloga za izvršbo zaradi izterjave nedenarne terjatve (tj. za upnico posredovati ZPIZ podatke za vpis v matično evidenco in jo za obdobje od 18. 5. 2024 dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ) izvršbo v tem obsegu ustavilo (točka I izreka sklepa - ta del ni predmet pritožbene presoje) ter razveljavilo že izdani sklep o denarni kazni Okrajnega sodišča v Lendavi I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 v točkah I in II in odločilo, da se denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, ki je bila izrečena z navedenim sklepom, ne izterja (del točke II izreka sklepa).

Upnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da v obravnavanem primeru ni nobene podlage za razveljavitev sklepa o denarni kazni z dne 24. 10. 2025, četudi je bila izvršba zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja, na podlagi umika, v tem obsegu ustavljena. V sodni praksi je enotno stališče,

da namen denarne kazni ni kaznovanje dolžnika. Ustavno sodišče je že v odločbi U-I-339/98 zapisalo, da je pri nenadomestnih izpolnitvah denarna kazen edino sredstvo, s katerim lahko sodišče dolžnika prisili, da upošteva odrejeno obveznost. Denarna kazen pa je namenjena zagotovitvi spoštovanja sodne odločbe in učinkovite uresničitve upnikove pravice do sodnega varstva.

Denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 24. 10. 2025 naložilo dolžniku in dovolilo njeno izterjavo, tako predstavlja edino izvršilno sredstvo, s katero sodišče dolžnika lahko prisili, da izpolni svojo obveznost. Namen denarne kazni, ki jo predvideva tretji odstavek 226. člena ZIZ, zato ni kaznovanje dolžnika oz. sankcija za zamudo pri izpolnitvi nedenarne obveznosti, kot to zmotno meni upnica, temveč vplivanje na voljo dolžnika, da bo zaradi zagrožene denarne kazni izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Ustavitev izvršbe zaradi izpolnitve nenadomestnega dejanja (tj. posredovanje podatkov ZPIZ-u za vpis v matično evidenco upnice in prijave upnice v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ-u od 18. 5. 2024 dalje), ki jo je sodišče prve stopnje dovolilo s sklepom o izvršbi I 161/2025 z dne 5. 9. 2025, pa zato pomeni tudi ustavitev izvršbe s predlaganim in edinim predvidenim izvršilnim sredstvom za dosego nenadomestnega dejanja, ki ga določa ZIZ v tretjem odstavku 226. člena, to je denarno kaznijo. Z ustavitvijo izvršbe glede nedenarne terjatve, ki jo lahko opravi le dolžnik, je prenehala pravna podlaga za vodenje izvršbe po uradni dolžnosti, s tem pa je odpadel tudi namen denarne kazni kot sredstva prisile za izpolnitev. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je že izdani sklep o denarni kazni z dne 24. 10. 2025 v točkah I in II izreka na podlagi drugega odstavka 76. člena ZIZ razveljavilo ter odločilo, da se denarna kazen ne izterja, saj se zaradi ustavitve izvršbe v takšnih primerih razveljavilo tudi opravljena izvršilna dejanja. Kot že navedeno, je pri izvršbi za opravo nenadomestnega dejanja izvršilno dejanje tudi izrečena denarna kazen, ki jo je potrebno, če so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 76. člena ZIZ, razveljaviti.

Ker je zagrožena denarna kazen očitno vplivala na voljo dolžnika, saj je upnica sodišče z vlogo z dne 19. 12. 2025 tudi sama obvestila, da je dolžnik izpolnil s sklepom o izvršbi naloženo mu nedenarno obveznost in predlagala umik izvršbe, je bil s tem namreč v celoti dosežen namen, zaradi katerega je bila izvršba dovoljena, zato tudi niso več podane okoliščine, ki bi opravičevale izterjavo denarne kazni. Zato sodišče druge stopnje pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje o razveljavitvi sklepa o denarni kazni Okrajnega sodišča v Lendavi I 161/2025 z dne 24. 10. 2025 v točkah I in II in odločitvi, da se denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, ki je bila izrečena z navedenim sklepom, ne izterja.

Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da če bi sodišče sledilo naziranju upnice in kljub ustavitvi izvršbe zaradi izterjave nedenarne terjatve zaradi dolžnikove izpolnitve nenadomestne obveznosti, nadaljevalo z izterjavo denarne kazni po sklepu z dne 24. 10. 2025, bi se primarni namen denarne kazni spremenil, saj bi se denarna kazen kot sredstvo izvršbe pri nenadomestni izpolnitvi spremenila v kaznovanje dolžnika. Temu pa ni namenjen institut denarne kazni.

Na navedeno stališče tudi ne vplivata odločitvi v zadevah VSL Sklep IV Ip 736/2024 in VSRS Sklep II Ips 65/2021 z dne 15. 9. 2021, na katere se sklicuje pritožba, saj je sodišče v teh primerih obravnavalo drugačno dejansko stanje, ki ni primerljivo z obravnavano zadevo. Tudi sicer pa iz obeh odločb jasno izhaja, da je denarna kazen po 226. členu ZIZ edino izvršilno sredstvo, ki sili dolžnika k izpolnitvi obveznosti iz izvršilnega naslova, ki je v dejanju, ki ga lahko opravi le on.

Pritožbene navedbe upnice o tem, da vložitev zahteve na ZPIZ z dne 15. 10. 2025 ne pomeni dejanske izpolnitve obveznosti iz izvršilnega naslova, kot tudi navedb o tem, da je bil dolžnik v času izdaje sklepa o denarni kazni z dne 24. 10. 2025 nesporno v zamudi pri izpolnitvi svoje nedenarne obveznosti, niso pravno odločilne za pritožbeno presojo izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ), zato se do tega sodišče druge stopnje ni posebej opredeljevalo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje o vseh do tedaj nastalih stroških, vključno s stroški upničinega umika predloga za izvršbo, odločiti že ob izdaji sklepa o ustavitvi izvršbe, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločanje o stroških postopka pridržalo za poseben sklep, skladna z določbami 38. člena ZIZ in sedmega odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Iz določb osmega in devetega odstavka 38. člena ZIZ, ki urejata priglasitev in odločanje o izvršilnih stroških po ustavitvi postopka, izrecno izhaja, da lahko stranke tudi po ustavitvi izvršilnega postopka opravljajo posamezna procesna dejanja, sodišče pa vsebinsko odloča tudi po ustavitvi izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje zato o stroških ugovornega postopka, vključno s stroški upničinega umika predloga za izvršbo, ni moglo odločiti že ob izdaji sklepa o ustavitvi izvršbe, saj o vloženih pravnih sredstvih dolžnika, ki so za odločitev o stroških bistvenega pomena, še ni bilo odločeno. V tej fazi postopka tako še ni mogoče dokončno presoditi utemeljenosti stroškovne odločitve. Od odločitve o utemeljenosti dolžnikovih ugovorov pa je odvisna tudi odločitev o stroških ugovornega postopka, saj bo šele na tej podlagi mogoče celovito presoditi uspeh strank ter ob upoštevanju kriterija potrebnosti stroškov za izvršbo odločiti, katera stranka nosi stroške ugovornega postopka, vključno s stroški upničinega umika predloga za izvršbo.

Po obrazloženem, in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu točke II izreka (v katerem je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o denarni kazni z dne 24. 10. 2025 v točkah I in II izreka in odločilo, da se denarna kazen v višini 6.000,00 EUR, izrečena z navedenim sklepom ne izterja) in točki III izreka sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede stroškov pritožbenega postopka: