Jedro

Z obnovo upravnega postopka ni dopustno uveljavljati napačne uporabe materialnega prava.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 2.8.2004, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Upravne enote Koper z dne 11.6.2004. Z njo je bil zavrnjen tožnikov predlog za obnovo postopka iz razloga iz 4. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 - ZUS in 52/02), končanega z odločbo Skupščine Občine K., Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve z dne 27.5.1974. S to odločbo je bilo ugotovljeno, da so nepremičnine last A.A., Ž., sestoječe iz parc. št..., vpisanih pri vl. št. ... k.o. ...., prešle kot nacionalizirane v družbeno lastnino (1. točka izreka) ter da se pri njih vknjiži družbena lastnina v uporabi Občine Koper (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugotovitvena odločba o nacionalizaciji tožnikovega nepremičnega premoženja je bila izdana na podlagi 7. a člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46, 35/48 in 63/48 - obvezna razlaga v nadaljevanju ZNZGP), ker se je tožnik kot jugoslovanski državljan dne 12.8.1962 izselil iz države in prestopil v tuje državljanstvo, ne pa zato ker naj bi ne bil ob nacionalizaciji jugoslovanski državljan. S poznejšo odločbo (odločba Upravne enote Koper z dne 23.4.2003), s katero tožnik dokazuje obstoj obnovitvenega razloga iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP, pa se vprašanje tožnikovega jugoslovanskega državljanstva ob nacionalizaciji ne rešuje nič drugače - v obeh odločbah se ugotavlja, da je bil ob nacionalizaciji jugoslovanski državljan. Zato odločba z dne 23.4.2003 ne predstavlja drugače rešenega predhodnega vprašanja (jugoslovanskega državljanstva ob nacionalizaciji) in je presoja tožene stranke oziroma upravnega organa prve stopnje o neizkazanosti zatrjevanega obnovitvenega razloga pravilna in zakonita. Tožnikovi ugovori o nepravilni uporabi materialnega prava (7. a člena ZNZGP glede na obvezno razlago 3. člena istega zakona) v odločbi o nacionalizaciji na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati, ker po ZUP zmotna uporaba materialnega prava ni razlog za obnovo postopka.

Tožnik v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da uveljavljani obnovitveni razlog naj ne bi bil verjetno izkazan, ker da se v obeh odločbah glede njegovega jugoslovanskega državljanstva ob nacionalizaciji ugotavlja enako, torej, da je bil ob nacionalizaciji jugoslovanski državljan. Toda iz odločbe o nacionalizaciji izhaja, da se mu premoženje nacionalizira kot tujemu državljanu, iz poznejše odločbe o ugotovitvi njegovega državljanstva (odločba z dne 23.4.2003) pa, da je imel jugoslovansko državljanstvo vse do 3.4.1977, ko je bil izbrisan iz državljanske knjige. Torej je bila odločitev o njegovem državljanstvu kot predhodnem vprašanju v postopku nacionalizacije drugačna. Sodišče prve stopnje je pri svojem odločanju očitno zmotno uporabilo materialno pravo, ter prezrlo obvezno razlago 4. odstavka 3. člena ZNZGP.

Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v 1. odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1. V 2. odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člena ZUS-1). Po 1. odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko 1. odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se je gibal tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev (tako upravnega organa prve stopnje kot tožene stranke) o verjetni izkazanosti okoliščine, na katero se opira tožnikov predlog za obnovo postopka nacionalizacije, končanega z odločbo Skupščine Občine Koper, Oddelka za urbanizem, komunalne in gradbene zadeve z dne 27.5.1974. Z navedbami, da naj bi bilo vprašanje njegovega jugoslovanskega državljanstva ob nacionalizaciji s poznejšo odločbo Upravne enote Koper z dne 23.4.2003, rešeno drugače kot z odločbo o nacionalizaciji, uveljavlja tožnik obnovitveni razlog iz 4. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Po navedeni zakonski določbi se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku), obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Odločba o nacionalizaciji (odločba z dne 27.5.1974), je bila izdana na podlagi 3. odstavka 7. a člena ZNZGP, po kateri je jugoslovanski državljan, ki je prestopil v tuje državljanstvo, izgubil lastninsko pravico na nepremičninah v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, ki so prešle v državno last. Iz podatkov upravnih spisov kot odločbe o nacionalizaciji nedvoumno izhaja, da je bila ta izdana zato, ker se je tožnik dne 12.8.1962 kot jugoslovanski državljan izselil iz države in prestopil v tuje državljanstvo; torej ne iz razloga kot zmotno navaja tožnik, da naj bi ne bil jugoslovanski državljan. Glede samega jugoslovanskega državljanstva ob nacionalizaciji njegovih nepremičnin, ta odločba ne ugotavlja nič drugače kot poznejša odločba (odločba z dne 23.4.2003), s katero tožnik utemeljuje verjetno izkazanost zatrjevanega obnovitvenega razloga. Iz njene obrazložitve je namreč razvidno, da je bil tožnik vse do izbrisa iz državljanske knjige v letu 1977, torej tudi ob nacionalizaciji njegovega nepremičnega premoženja, jugoslovanski državljan. Zaključek sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, da temeljita obe upravni odločbi na enak (isti) dejanski ugotovitvi o tožnikovem jugoslovanskem državljanstvu ob nacionalizaciji, je zato po presoji vrhovnega sodišča pravilna. Zato je sodišče prve stopnje (tako kot že tožena stranka pred njim) pravilno presodilo, da zatrjevani obnovitveni razlog ni verjetno izkazan ter da je bil tožnikov predlog za obnovo postopka nacionalizacije pravilno in utemeljeno zavrnjen.

Obnova postopka ni pravno sredstvo za presojo, ali je bila odločba o nacionalizaciji izdana zaradi napačne uporabe materialnega prava. Odpravo takih nepravilnosti je bilo tudi v času izdaje odločbe o nacionalizaciji mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper navedeno odločbo do njene pravnomočnosti. Če te nepravilnosti niso bile odpravljene in če tudi organ zaradi poteka določenega roka ne more s kakšnim izrednim pravnim sredstvom odločbe spremeniti, razveljaviti ali odpraviti, so vse nezakonitosti (razen tistih, ki imajo po zakonu za posledico ničnost odločbe) sanirane, pravni red pa daje takšni odločbi vrednost pravno povsem pravilne in zakonite odločbe. Zato tožnikovi ugovori v zvezi z nepravilno uporabo materialnega prava - 7. a člena ZNZGP glede na obvezno razlago 3. a člena istega zakona - na odločitev v zadevi ne vplivajo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.