Jedro

Namen sodne takse je plačilo konkretne storitve. V tem se takse razlikujejo od davkov, za katere je značilno, da njihov vplačnik ne prejme protidajatve, ki bi predstavljala posebno storitev. S sodno takso stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, mora obstajati obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje štelo vlogo, ki vsebuje napoved pritožbe, za umaknjeno.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-10 z dne 9. 2. 2010 prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Glede očitane neustavnosti določb ZPP Pritožnik vsebinsko ne očita nepravilne uporabe zakona (ZST-1 in ZPP), niti ne očita nepravilne ugotovljenega dejanskega stanja ali kakšne kršitve postopka. V pritožbi izpostavlja neustavnost določb ZPP, smiselno določbe 105.a člena ZPP.

Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustava RS). Če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče je na podlagi teh določb obravnavalo argumente pritožbe in presodilo, da za pritožnika sporna ureditev ZPP ni v neskladju z Ustavo.

Ustava RS zagotavlja pravico do sodnega varstva (23. člen). Človekove pravice in temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave in so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (1. in 3. odstavek 15. člena Ustave RS). Podlaga za omejitev pravice do sodnega varstva z zahtevo po plačilu sodne takse je v določbi o financiranju države v 146. členu Ustave RS (tako Ustavno sodišče v odločbi U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998). Pritožbeno sodišče je zato presojalo, ali je v zvezi z izpodbijano določbo podana takšna nesorazmernost zakonodajalčevega posega, da upravičuje oceno njene neustavnosti in posledično vložitev zahteve za ustavno presojo določb. Ustavno sodišče je že večkrat presojalo ureditev sodnih taks. Poudarilo je, da je namen takse plačilo konkretne storitve. V tem se takse razlikujejo od davkov, za katere je značilno, da njihov vplačnik ne prejme protidajatve, ki bi predstavljala posebno storitev. S sodno takso stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča (odločba U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998). Ustavno sodišče pa je tudi že odločilo, da morata med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje (odločba U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006).

Iz odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998 izhaja, da je treba upoštevati, da 23. člen Ustave RS ne zahteva, da država zagotovi brezplačno sodno varstvo. Ustavni zahtevi po socialni državi (2. člen Ustave RS) in enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave RS) terjata, da država tudi revnim strankam omogoči sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Tem ustavnim pogojem je zadoščeno.

Že po Zakonu o sodnih taksah (Ur. l. SRS, št. 1/90 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST) je v določenih primerih, ki jih je zakonodajalec z ZST-G še razširil, predvidena oprostitev plačila sodnih taks. Poleg tega je uzakonjen poseben institut oprostitve plačila sodnih taks za primere, ko bi posameznik sicer moral plačati sodno takso, pa bi se s tem občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja sam ali njegovi družinski člani (13. člen ZST).

V ZST je v določenih primerih predvidena oprostitev plačila sodnih taks. Poleg tega je uzakonjen poseben institut oprostitve plačila sodnih taks za primere, ko bi posameznik sicer moral plačati sodno takso, pa bi se s tem občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja sam ali njegovi družinski člani (13. člen ZST v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003, v kateri je izreklo, da mora ugodnost oprostitve plačila sodnih taks za vložitev tožbe veljati tudi za podjetnika posameznika in pravne osebe). Zakonodajalec je natančno predvidel, kako je mogoče ugotavljati, ali posameznik izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev ali ne, ker bi bile drugače mogoče zlorabe te pravice. S tem je zakonodajalec sledil načelu enakosti, ki od njega zahteva, da enake pravne primere obravnava pravno enako, različne pa različno in da pri tem ne ravna arbitrarno. Zakonodajalec je z institutom oprostitve plačila sodnih taks v bistvu vzpostavil načelo enakosti med premožnejšimi in manj premožnimi osebami. Če tega instituta ne bi predvidel, bi mu bilo mogoče očitati diskriminacijo in ravnanje v nasprotju z zahtevo po socialni državi. Tako pa ta očitek predlagatelja ni utemeljen (povzeto po odločbi Ustavnega sodišča opr. št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998).

Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, upoštevaje vrednost spora 14.462,20 EUR in sodno takso v višini 289,24 EUR, tako tehtanje posega v pravico do sodnega varstva z legitimnim ciljem financiranja delovanja sodne oblasti pokaže, da ne gre za nesorazmeren poseg, ki bi nasprotoval načelu pravne države (2. člen Ustave RS).

Pritožbeno sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje sodno takso za pritožbo sicer pravilno izračunalo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo. Določba 39. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008, v nadaljevanju ZST-1) se glasi: Takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo zakona, se do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanjih predpisih. A contrario, za postopke, ki so začeli teči po uveljavitvi »novega« zakona (ZST-1), se uporablja »novi« zakon. V obrazložitvi predloga ZST-1 (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 7/2008 z dne 14. 1. 2008) je navedeno, da se po določbi 39. člena takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo novega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po prejšnjem predpisu (Zakon o sodnih taksah, Ur. l. SRS, št. 1/90 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZST). To je utemeljeno s tem, da predlog zakona določa takse na povsem drugačen način kot prejšnji zakon, zato je najprimerneje, da se v istem postopku takse plačujejo le po enem predpisu in ne deloma po prejšnjem in deloma po novem zakonu. Materialno podlago za izračun sodne takse za napoved pritožbe tako predstavlja 1. odstavek Tarifne številke 3 Taksne tarife ZST.

Glede oprostitve plačila sodnih taks Prvi odstavek 105.a člena ZPP taksativno našteva vloge, za katere je plačilo sodne takse pogoj za sodno varstvo, v 2. odstavku določa rok in način plačila takse, v 3. pa posledice, če taksa na ta način ni plačana (fikcija umika vloge). Novela ZPP-D torej predpisuje poseben postopek za plačilo takse, kadar le-ta ob vložitvi pritožbe ni plačana. Navedeno določilo pa ne posega v določbe ZST, ki povedo, kdaj nastane taksna obveznost in za katere vloge taksna oprostitev učinkuje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je taksna obveznost za pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2010 nastala ob njeni vložitvi (2. odstavek 4. člena ZST). In ker po določbi 1. odstavka 14. člena ZST sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev plačila sodnih taks, in velja za vse vloge in dejanja, za katera je po 4. in 5. členu ZST nastala obveznost tega dne ali pozneje, tožnik po presoji pritožbenega sodišča s predlogom za oprostitev plačila sodnih taks, vloženim pozneje, to je že po vložitvi pritožbe, ne more uspeti.

Iz zgoraj navedenih razlogov pritožba tožeče stranke torej ni utemeljena. Ker postopek niti izpodbijani sklep nista obremenjena z zatrjevanimi kršitvami, kakor tudi ne s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, je sodišče druge stopnje v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih tožeča stranka ni priglasila.