Jedro

Tožeča stranka uveljavlja izpraznitveni zahtevek proti toženki, ki je ostala v stanovanju po smrti njenega najemnika leta 1992, ki je imel sklenjeno najemno pogodbo že po novem zakonu (2. točka prvega odstavka 159. člena SZ in arg. a contrario iz drugega odstavka tega člena). Tožeča stranka je v tožbi navedla VSP 500.000,00 SIT. Na zahtevo tožene stranke, naj tožeča stranka pojasni ocenitev te vrednosti, je ta s pripravljalno vlogo z dne 7.4.1998 popravila VSP na 66.373,00 SIT, kar je višina enoletne najemnine za sporno stanovanje. Na prvem (in edinem) naroku za glavno obravnavo se tožena stranka ni uprla tej novi navedbi VSP, tako da bi opozorila sodišče na prenizko vrednost in da bi moralo zato to opraviti postopek po tretjem odstavku 40. člena ZPP/77.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka izprazniti 2-sobno stanovanje v II. nadstropju objekta Ljubljani, se iz njega izseliti ter ga "praznega oseb in stvari" izročiti drugi tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo.

Proti tej sodbi je vložila toženka revizijo, s katero uveljavlja razlog nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga, naj se sodba spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa naj se razveljavita obe sodbi.

Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo predlagala, naj jo sodišče zavrže kot nedovoljeno, ker vrednost spornega predmeta (VSP), ki ju je tožnik popravil v pripravljalni vlogi na zahtevo tožene stranke, ne dosega zahtevane vrednosti.

Državno tožilstvo RS se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Po Zakonu o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 s spremembami in dopolnitvami do št. 27/90 - ZPP/77), ki ga je treba uporabiti v tej zadevi po prvem odstavku 498. člena zdaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99) ni revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na izročitev stvari, če VSP ne presega 80.000,00 SIT (drugi odstavek 382. člena ZPP/77 v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Ur. list RS, št. 55/92). Ta pravda pomeni premoženjskopravni spor, ker gre za razmerje, kakršno ureja Stanovanjski zakon (Ur. list RS, št. 18/91-I in 21/94 - SZ), ki ne pozna več stanovanjske torej nepremoženjske pravice, ki jo je sicer urejala prejšnja zakonodaja. Tožeča stranka namreč uveljavlja izpraznitveni zahtevek proti toženki, ki je ostala v stanovanju po smrti njenega najemnika leta 1992, ki je imel sklenjeno najemno pogodbo že po novem zakonu (2. točka prvega odstavka 159. člena SZ in arg. a contrario iz drugega odstavka tega člena). Tožeča stranka je v tožbi navedla VSP 500.000,00 SIT. Na zahtevo tožene stranke, naj tožeča stranka pojasni ocenitev te vrednosti, je ta s pripravljalno vlogo z dne 7.4.1998 popravila VSP na 66.373,00 SIT, kar je višina enoletne najemnine za sporno stanovanje. Na prvem (in edinem) naroku za glavno obravnavo se tožena stranka ni uprla tej novi navedbi VSP, tako da bi opozorila sodišče na prenizko vrednost in da bi moralo zato to opraviti postopek po tretjem odstavku 40. člena ZPP/77. Nasprotno, novo vrednost je sama navedla v stroškovniku, ki ga je vložila na naroku, in pozneje v pritožbi in reviziji.

Ker tako VSP ne presega prej omenjenega zneska, je moralo sodišče revizijo kot neutemeljeno zavreči (drugi odstavek 389. člena in 392. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z izrekom o zavrženju revizije (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP/77). Tožeči stranki pa njenih revizijskih stroškov ni mogoče prisoditi, ker z odgovorom na revizijo ni pripomogla k njeni rešitvi, kar pomeni, da njenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih, saj je mogoče priznati le takšne (prvi odstavek 155. člena ZPP/77).