Jedro

Odgovornost za kršitev delovne obveznosti glede na prvi odstavek 54. člena ZTPDR ni objektivne narave, temveč predpostavlja krivdo delavca, katero mora ugotoviti in v disciplinski odločbi tudi utemeljiti že sam delodajalec.

Nedoseganje plana še ne zadošča za disciplinsko odgovornost, temveč bi morala tožena stranka poleg obstoja kršitve dokazati tudi, da je bilo nedoseganje plana posledica krivdnega ravnanja tožeče stranke.

Dokazno breme o krivdi delavca je na strani delodajalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerima je bil tožeči stranki zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V posledici takšne odločitve je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo regresov za letni dopust v višini 2.324,39 EUR (prej 557.017,00 SIT) je s sklepom v tem delu postopek ustavilo. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila znake kršitve delovne obveznosti iz 3. točke 24. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik), t. j. nedoseganje pričakovanih rezultatov dela tri mesece zaporedoma (marec, april in maj 2002), čeprav bi jih objektivno lahko dosegla. S podpisom pogodbe o zaposlitvi in priloge je tožeča stranka pristala na določen mesečni obseg dela. Delovne obveznosti je kršila iz hude malomarnosti, saj bi se morala zavedati, da ji zaradi nedoseganja plana v treh zaporednih mesecih lahko preneha delovno razmerje. Čeprav v istem časovnem obdobju nihče od treh primerljivih komercialistov plana ni dosegel, v obravnavani zadevi ni mogoče upoštevati določila 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd – Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji). To določilo se namreč ne nanaša na delovne obveznosti oziroma njihovo kršitev, temveč na določitev mesečne plače delavca, kar ni predmet tega spora.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom ugodilo. Ocenilo je, da tožeči stranki ni dokazana krivda za očitano kršitev. Disciplinsko bi bila odgovorna le, če bi se ugotovilo, da nečesa, kar bi morala, iz malomarnosti ni naredila, posledica pa bi bilo nedoseganje plana.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Drugostopenjsko sodišče je namreč prezrlo napotke, ki jih je dalo v prvem razveljavitvenem sklepu (Pdp 331/2004-2 z dne 16.4.2006) glede ugotovitve ustreznosti planov prodaje za tožečo stranko v primerjavi z ostalimi komercialisti in o obstoju krivdnega ravnanja. V spisu se nahaja plan za leto 2002, ki sta ga primerljiva delavca B. K. in M. P. presegla. Za leto 2002 je bil plan prodaje postavljen nižje kot v prejšnjem letu, a se tožeča stranka ni niti potrudila, da bi ga dosegla. Napačno je stališče, da je potrebno uporabiti določilo 43. člena SKPgd, ki opredeljuje plače in plačne sestavine. Osnovna plača tožeče stranke ni bila vezana na vnaprej določene delovne rezultate, kljub nedoseganju plana pa ji je bila izplačana celotna osnovna plača. S podpisom pogodbe o zaposlitvi (in priloge 1) je sprejela odgovornost za izpolnitev mesečnega plana prodaje. Tožeča stranka ni predložila v spis poročil, ki so jih morali delavci voditi. Iz njih bi bilo razvidno, koliko obiskov je dejansko opravila ter bi se ugotovila njena neaktivnost. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

V obravnavanem izrednem pravnem sredstvu, ki je vloženo iz vseh revizijskih razlogov, tožena stranka ni izrecno opredelila, katera bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana. Iz revizijskih navedb, da je drugostopenjsko sodišče prezrlo napotke iz predhodno izdanega razveljavitvenega sklepa, zaradi česar naj bi izpodbijana sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, pa smiselno izhaja, da uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšen očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni bilo vezano na stališča, ki jih je zavzelo v predhodno izdanem razveljavitvenem sklepu (Pdp 331/2004-2 z dne 16.4.2006), temveč je bilo ob upoštevanju 350. člena ZPP dolžno presoditi le zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, ki je bila sprejeta na podlagi ponovljenega postopka. Ker je pritožbeno sodišče navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so narekovala spremembo prvostopenjske odločbe, je izpodbijano sodbo v nasprotju z revizijskim zatrjevanjem mogoče preizkusiti. Sploh pa drugostopenjska sodba v celoti temelji na ugotovitvi, da tožeči stranki krivda ni dokazana, zato vprašanje (ne)upoštevanja napotil iz sklepa Pdp 331/2004-2 glede ustreznosti planov prodaje tožeče stranke v primerjavi z ostalimi komercialisti, za sprejem pravilne odločitve niti ni pomembno. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Delavec ki po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti, ali ki ne upošteva sklepov, sprejetih v organizaciji, oziroma tistega, kar je odločil delodajalec, krši delovno obveznost (prvi odstavek 54. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja – ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/1989 in 40/1990, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis). Tožena stranka je v svojem splošnem aktu (3. točka 24. člena Pravilnika) za nedoseganje pričakovanih rezultatov dela tri mesece zaporedoma, čeprav bi jih delavec objektivno lahko dosegel, v skladu s tretjim odstavkom 58. člena ZTPDR predpisala obvezen izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Revizijski očitek, da sodišče ne bi smelo uporabiti določila 43. člena SKPgd, ni na mestu. Predmet revizijskega preizkusa je odločba sodišča druge stopnje (371. člen ZPP), ki citiranega določila SKPgd sploh ne omenja kot podlago za sprejem odločitve (sodišče prve stopnje je uporabo tega določila v obravnavani zadevi celo izrecno izključilo). Izpodbijana odločitev zaradi ugotovitve o neobstoju krivde tožeče stranke materialnopravno v celoti temelji na določilu 54. člena ZTPDR o krivdni odgovornosti delavca za kršitev delovnih obveznosti.

Odgovornost za kršitev delovne obveznosti glede na besedilo prvega odstavka 54. člena ZTPDR ni objektivne narave, temveč predpostavlja krivdo delavca, katero mora ugotoviti in v disciplinski odločbi tudi utemeljiti že sam delodajalec. Vrhovno sodišče zato soglaša z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da nedoseganje plana še ne zadošča za disciplinsko odgovornost, temveč bi morala tožena stranka poleg obstoja kršitve dokazati tudi, da je bilo nedoseganje plana posledica krivdnega ravnanja tožeče stranke.

Na revizijskem zatrjevanju, da je s podpisom pogodbe o zaposlitvi (in priloge 1) tožeča stranka sprejela odgovornost za izpolnitev mesečnega plana prodaje, ni mogoče utemeljiti njene krivde za nedoseganje plana, prav tako pa sodišče druge stopnje utemeljeno ni štelo kot dokaz hude malomarnosti zgolj zavedanje tožeče stranke, da s tremi prodanimi stroji ni dosegla mesečnega plana prodaje šestih strojev. Ob upoštevanju drugostopenjske dejanske ugotovitve, da tožena stranka v disciplinskem postopku ni ugotovila ter pred sodiščem tudi ne zatrjevala, v čem konkretno naj bi bila podana malomarnost tožeče stranke, da je prodala premalo fotokopirnih strojev mesečno, je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da tožeči stranki krivda ni dokazana in zato utemeljeno razveljavilo izpodbijana disciplinska sklepa ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Revizija neutemeljeno navaja, da tožeča stranka v spis ni predložila poročil, iz katerih bi bilo razvidno, koliko obiskov pri strankah je dejansko opravila in s katerimi bi se dokazalo, da plan ni bil dosežen zaradi njene neaktivnosti. Dokazno breme o krivdi tožeče stranke je na strani delodajalca, poleg tega pa omenjenih revizijskih navedb ni mogoče upoštevati, ker izpodbijajo drugostopenjsko dokazno oceno o neobstoju krivde in tako predstavljajo uveljavljanje v reviziji nedovoljenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker v skladu z vsem obrazloženim v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).