Jedro

Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. I Up 369/2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.

Tako tožena stranka kot sodišče sta pojasnila tudi, da nevarnost takih sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja iz nobenega relevantnega poročila o stanju v Republiki Hrvaški. Zato jima ni mogoče očitati, da navedene pravno pomembne okoliščine iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III sploh ne bi upoštevala.

Izpodbijana odločitev torej ne temelji na stališču, da tožena stranka ni dolžna sama ugotavljati, ali bi bil pritožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen resnični nevarnosti takega ravnanja, temveč na ugotovitvi, da take sistemske pomanjkljivosti iz dokumentov ustreznih institucij ne izhajajo, tožnik pa z navedbami v postopku tudi ni izkazal nasprotno.

Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Uredbe Dublin III, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo (I. točka izreka) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke št. 2142-738/2016/9 (1313-07) z dne 14. 6. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi b) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) sklenila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito pristojna Republika Hrvaška, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da obstaja utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki bi tako odločitev preprečevale (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Sodišče pojasnjuje, da objektivno dejstvo o takih pomanjkljivostih ne izhaja iz dokumentov ustreznih inštitucij in organov, tega tudi tožnik ni zatrjeval. Pavšalno zatrjevanih tožbenih trditev o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in pogoji za sprejem prosilcev, pa sodišče ni štelo za dokazane. Glede na to, da je tožnik na osebnem razgovoru, na vprašanje o ravnanju z njim v Republiki Hrvaški odgovoril, da je bilo vse v redu, da so bile razmere normalne in da ni imel slabih izkušenj, je sodišče prve stopnje tožbene trditve o kršitvah človekovih pravic štelo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1. Glede prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški, ki bi v tožnikovem primeru lahko predstavljala nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, se sodišče sklicuje na obrazložitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) in pojasnjuje, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi glede spoštovanja načela nevračanja) in se zato vse države članice štejejo kot varne države za državljane tretjih držav. Glede na tožbene navedbe o sklicevanju tožene stranke na neveljaven hrvaški zakon, je sodišče prve stopnje pojasnilo še, da je v Republiki Hrvaški z novim zakonom o azilu prosilcem zagotovljena brezplačna pravna pomoč in medicinska oskrba, ki je je bil tožnik na Hrvaškem že deležen.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper sodbo, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je že v osebnem razgovoru povedal, da ne želi, da bi ga vrnili na Hrvaško, ker tam nima prihodnosti. Trdi, da ne tožena stranka ne sodišče nista opravila pregleda dejanskega in pravnega stanja v Republiki Hrvaški, saj se je tožena stranka sklicevala na neveljavni zakon, sklepanje sodišča v zvezi s hrvaško zakonodajo pa naj bi bilo napačno. Sklicuje se na poročilo AIDA (Asylum information database), iz katerega naj bi izhajalo, da je možnost za priznanje pravice do azila izredno zmanjšana, ker se pravno svetovanje ne izvaja, pravne pomoči pa da je deležno le manjše število prosilcev. Iz istega poročila naj bi izhajalo, da je tudi medicinska oskrba na Hrvaškem omejena. Dejstvo, da je bil že deležen medicinske oskrbe, naj ne bi pomenilo, da je stanje urejeno in da ne bi imel težav z dostopom do zdravstvene oskrbe, če ne bi šlo za nujno zadevo. Meni, da obstaja velika verjetnost, da ga bodo vrnili v Libijo, katere državljan je. V zvezi s tem se sklicuje na izjave hrvaškega notranjega ministra prejšnje vlade, da državljani afriških držav ne morejo pridobiti mednarodne zaščite. Nova vlada pa naj bi imela glede beguncev še ostrejša stališča. Meni, da obstaja dolžnost države članice, da opravi pregled pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero namerava prosilca poslati in se v zvezi s tem sklicuje na sodbi Sodišče EU v zadevi Ghezelbash (C-36/15 z dne 7. 6. 2016), glede obrnjenega dokaznega bremena pa na sodbi Vrhovnega sodišča I Up 253/2014 z dne 21. 8. 2014 in I Up 60/2015 z dne 18. 6. 2015. Stališče sodišča, da so navedbe glede sistemskih pomanjkljivosti nedovoljena tožbena novota, pa naj bi pomenilo kršitev 27. člena v zvezi z 19. uvodno izjavo Uredbe Dublin III. Toženi stranki očita pomanjkljivosti vodenja osebnega razgovora, saj naj pritožniku ne bi predstavila kriterijev za določitev odgovorne države članice niti njegovih možnosti in pravic v postopku. Pojasnjuje, kaj je glede na vprašanje o osnovni oskrbi na Hrvaškem želel povedati, in ponavlja, da je sistemske pomanjkljivosti dolžna ugotoviti tožena stranka sama. Zatrjuje, da bi bila z njegovo vrnitvijo v Republiko Hrvaško kršena Uredba Dublin III in načelo prepovedi nevračanja, saj naj bi obstajala velika verjetnost, da mu zaradi pomanjkanja pravne pomoči in pristranskega odločanja Republike Hrvaške ne bo priznan niti status begunca niti status subsidiarne zaščite. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa da sodišče pomanjkljivosti samo odpravi ali podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. I Up 369/2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.(1)

7. Obstoj pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je pritožnik sicer zatrjeval, vendar jih tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni uspel utemeljiti. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da pritožnik zmotno razume vsebino oziroma težo sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, ki na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečujejo določitev te države članice kot odgovorne za obravnavo prosilčeve prošnje. Azilni postopek in pogoji za sprejem prosilcev imajo namreč več vidikov, med katerimi so lahko tudi vidiki, ki se nanašajo na bolj ali manj ustrezen način zagotavljanja pravne pomoči prosilcem ali nudenja zdravstvene oskrbe v nenujnih primerih (pritožnik take pomanjkljivosti zatrjuje s sklicevanjem na poročilo AIDA), z vidika navedene določbe Uredbe Dublin III pa so pravno odločilne le take pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s prosilcem za mednarodno zaščito. To pomeni, da se v postopku odločanja po Uredbi Dublin III ne presoja vsaka primernost in ustreznost postopkov posamezne države članice.

8. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Da bi bila domneva, na kateri temelji Uredba Dublin III, neizpodbojna, v zvezi s čimer se pritožnik v pritožbi sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, pa sodišče v izpodbijani sodbi ne trdi. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta se namreč v svojem postopku seznanila z opisom razmer v Republiki Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih objektih za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito s strani UNHCR, ki je opisal razmere kot dobre (poročilo je pridobila tožena stranka 21. 5. 2015). Tako tožena stranka kot sodišče sta pojasnila tudi, da nevarnost takih sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja iz nobenega relevantnega poročila o stanju v Republiki Hrvaški. Zato jima ni mogoče očitati, da navedene pravno pomembne okoliščine iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III sploh ne bi upoštevala. Po navedenem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbene trditve, da tožena stranka ni opravila pregleda dejanskega in pravnega stanja.

9. Drugi relevantni dokazi, na podlagi katerih bi lahko sodišče ugotovilo, da bi bile v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti v postopkih s prosilci za mednarodno zaščito (npr. poročila organov EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen), ki bi se nanašali na obdobje po izdaji prej omenjenega poročila UNHCR, pa v postopku niso bili predloženi in tudi Vrhovnemu sodišču niso poznani. Glede na to, da take sistemske pomanjkljivosti tudi iz pritožnikovih preteklih izkušenj v Republiki Hrvaški (v osebnem razgovoru je navajal, da so bile razmere normalne in da ni imel slabih izkušenj, iz odločbe upravnega organa pa izhaja, da je pritožnik v Republiki Hrvaški bival dvakrat, da je prvič bival okoli leto dni, v tem času pa mu je bila nudena tudi bolnišnična oskrba in nato nastanitev v azilnem domu) ne izhajajo, je utemeljeno tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru niso izkazane okoliščine, ki bi lahko bile podlaga za domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s pritožnikom.

10. Prav tako ni utemeljen pritožnikov očitek, da se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do načela nevračanja. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik v postopku izdaje upravnega akta ni dokazoval, da ga bo Republika Hrvaška vrnila izvorni državi, v osebnem razgovoru je povedal le, da v Republiki Hrvaški ne mara živeti in da tam nima prihodnosti. O tem, da se v postopkih mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški ne bi spoštovalo načelo nevračanja, kot zatrjuje pritožnik, pa ni splošno znanih informacij, prav tako so njegova zatrjevanja glede tega pavšalna. Zato na drugačno stališče ne more vplivati pritožnikovo sklicevanje na izjavo bivšega notranjega ministra in njegove posplošene trditve o odklonilnih stališčih hrvaške vlade do beguncev. Nenazadnje iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožnik na osebnem razgovoru sam povedal, da je tako zaščito v Republiki Hrvaški že dobil. 11. Izpodbijana odločitev torej ne temelji na stališču, da tožena stranka ni dolžna sama ugotavljati, ali bi bil pritožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen resnični nevarnosti takega ravnanja, temveč na ugotovitvi, da take sistemske pomanjkljivosti iz dokumentov ustreznih institucij ne izhajajo, tožnik pa z navedbami v postopku tudi ni izkazal nasprotno. Zato tudi pritožbene navedbe o dokaznem bremenu ne utemeljujejo očitkov o napačni uporabi določb Uredbe Dublin III in s tem kršitev 27. člena v zvezi z 19. uvodno izjavo te uredbe, 47. člena Listine ter očitka o odstopu od sodne prakse.

12. Tožbene navedbe glede sistemskih pomanjkljivosti pa je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so informacije, na katere se je skliceval v tožbi, obstajale že v času odločanja organa tožene stranke, tožnik pa ni navedel upravičenega razloga, zakaj jih ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Treba je tudi upoštevati, da je imel pritožnik v postopku zagotovljeno pravno pomoč, zato ni opravičljivega razloga, zakaj določenih navedb iz posameznih prispevkov ni uveljavljal že prej.

13. V zvezi z očitki pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje spregledati zakonske določbe o prekluziji navajanja novih dejstev in dokazov, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Uredbe Dublin III, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu. V upravnem sporu navedeno omejitev vzpostavlja 52. člen ZUS-1, ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov v procesnem smislu pomeni način izvrševanja pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi, ki brez vzpostavitve navedenih omejitev sploh ne bi bila mogoča,(2) s tem pa tudi ne varstvo ustavnih in zakonskih pravic, ki jih je v postopku treba varovati. Navedene določbe 52. člena ZUS-1 pa ni mogoče razlagati tako, kot to predlaga pritožnik, saj bi s tem presegli njene jasne jezikovne omejitve.

14. Vrhovno sodišče sicer soglaša s pritožnikovimi stališči glede namena in vsebine osebnega razgovora, ki mora biti opravljen v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III, pritožbena trditev, da tožena stranka pritožniku ni predstavila kriterijev za določitev odgovorne države članice, pa je nedovoljena pritožbena novota. Tudi v pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Tega ugovora pa pritožnik v tožbi ni navajal niti po vsebini, saj so se vse tožbene navedbe, vključno z očitki o nepravilnosti osebnega razgovora, nanašale izključno na vprašanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v Republiki Hrvaški in ne na vprašanje pravilnosti uporabe merila za določitev odgovorne države članice. Pritožnik pa v pritožbi ne navaja, da v tožbi pomanjkljivosti razgovora z vidika kriterijev za določitev odgovorne države članice ne bi mogel navajati.

15. V preostalem delu pa je pritožbeni očitek o nepravilnem vodenju razgovora neutemeljen. Kršitve pravice do obveščenosti iz 4. člena in zahtev za osebni razgovor iz 5. člena Uredbe Dublin III namreč ni mogoče utemeljiti s posplošenim zatrjevanjem, da je bil razgovor opravljen zgolj formalno in da pritožnik ni razumel namena postavljenih vprašanj. Iz zapisnika osebnega razgovora, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je razvidno, da je bilo prosilcu pojasnjeno, da je treba v postopku preveriti, ali bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ogrožen, oziroma ali misli, da v tej državi obstajajo take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja. Sodišče prve stopnje pa poudarja, da je bilo pritožniku na osebnem razgovoru izrecno zastavljeno vprašanje, ali so v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, na katerega je odgovoril, da ne, da je bilo vse v redu, da so bile razmere normalne in da ni imel slabih izkušenj. Ti odgovori sicer res sami po sebi ne pomenijo, da v državi članici ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih prosilca ni dovoljeno vrniti v to državo, vendar izpodbijana odločitev, kot je bilo že prej pojasnjeno, ne temelji na takem stališču. 16. Ker po navedenem niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

(1) Primerjaj VSRS sodba I Up 41/2015. (2) O tem že sklep Vrhovnega sodišča X Ips 453/2014 z dne 20. 1. 2016.