Jedro

Zaradi preloma zgornjega dela desne koželjnice ima tožnik kot trajno posledico omejenost gibov obračanja dlani navznoter in navzven, sicer pa ima popolno gibljivost zapestja, tudi formiranje pesti je normalno, groba mišična moč pa neokrnjena. Navedene omejitve torej niso tako hude in usodne, kot to poskuša prikazati revizija, pri tožniku pa so povzročile predvsem prenehanje ukvarjanja s tistimi športi, pri katerih pride navedena omejitev do izraza. Glede na navedeno je tudi odškodnina za to obliko škode v znesku 1.000.000,00 SIT primerna. Revizijska trditev o ustaljeni sodni praksi, po kateri naj bi se za vsak ugotovljen odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodil določen znesek, ne drži. Takšen način "tarifiranja" odškodnin bi zanikal obstoj zakonsko določenih meril za njihovo odmero oziroma individualizacijo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki denarno odškodnino za negmotno škodo v znesku 1.300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Za telesne bolečine mu je prisodilo 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00 SIT in za strah 100.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek za navedene oblike negmotne škode in v celoti zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odmerilo odškodnino za strah na znesek 200.000,00 SIT in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na znesek 1.000.000,00 SIT. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da prisodi tožniku še odškodnino v znesku 3.100.000,00 SIT (?). V reviziji navaja, da pri odmeri odškodnine za telesne bolečine niso prišla do izraza ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na tožnikovo bolečinsko obdobje in na zelo neprijetne neugodnosti, ki jih je moral tožnik prestajati v času dolgotrajnega zdravljenja. V nadaljevanju revizije ta dejstva obširno navaja in še poudarja, da je prišlo pri tožniku do znatnih komplikacij pri zdravljenju, kar je bolečinsko obdobje intenziviralo in podaljšalo in privedlo do številnih zdravniških posegov in dolgotrajnih terapij, ki predstavljajo za osemletnega otroka veliko neugodnost. Sodišči tudi nista pravilno vrednotili intenziteto in dolgotrajnost prestanega strahu. Poleg tega, da se je tožnik hudo prestrašil pri samem škodnem dogodku, je prestajal tudi znaten in dolgotrajen sekundarni strah zaradi komplikacij tekom dolgotrajnega zdravljenja. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišči nista ustrezno vrednotili dejstva, da gre pri osemletnem tožniku za 15% zmanjšanje življenjske aktivnosti, da se stanje roke ne bo popravilo, ampak poslabšalo, in da je tožnik omejen v številnih aktivnostih, s katerimi se ukvarjajo mladostniki. Posledice tožnikovih poškodb so trajne, zato jih bo tožnik, ki je otrok, dolgo prestajal. Ustalila se je sodna praksa, po kateri se prisoja oškodovancem za vsak odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti od 80.000,00 SIT do 100.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je bila odmera denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je utrpel oziroma jo trpi kot posledico poškodb (prelom zgornjega dela desne koželjnice, ohromelost desnega radialnega živca), zadobljenih pri padcu na poledeneli poti.

Revizija očita sodiščema prve in druge stopnje nepravilno vrednotenje ugotovljene tožnikove škode. Pravilno vrednotenje ugotovljene škode je enako pravnemu standardu "pravične denarne odškodnine". Ugotovljenemu obsegu škode namreč ni mogoče določiti natančnega denarnega ekvivalenta. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah nimajo cene. Zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega standarda, ki izhajajo iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Tako je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje.

Iz revizijskega preizkusa odmere odškodnine po navedenih kriterijih in ob upoštevanju dejstev, ki predstavljajo dejansko podlago izpodbijane odločitve (dejanska podlaga ne more biti predmet revizijskega preizkusa - 3. odstavek 385. člena ZPP) izhaja, da je bilo z izpodbijano sodbo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Tako so bile pri odmeri odškodnine za telesne bolečine v znesku 700.000,00 SIT upoštevane vse konkretne okoliščine na tožnikovi strani, ki vplivajo na odmero odškodnine in izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja - tako intenzivnost in trajanje prestanih telesnih bolečin, kot tudi bodočih. Upoštevane pa so bile tudi vse, v reviziji zatrjevane nevšečnosti med zdravljenjem ter dolgotrajna in intenzivna terapija.

Izpodbijana odločitev je dala tudi pravilen pomen intenzivnosti in trajanju strahu, ki ga je utrpel tožnik. Predpostavke za prisojo te oblike negmotne škode so podane le, če je intenziven strah trajal dalj časa, kakor tudi takrat, kadar je bil strah sicer intenziven toda kratkotrajen, vendar pa je pri oškodovancu povzročil za dalj časa porušeno duševno ravnovesje. Te predpostavke so bile pri odmeri odškodnine v znesku 200.000,00 SIT pravilno upoštevane. Pri tem je bil v izpodbijani sodbi pravilno izpostavljen predvsem tožnikov enoletni strah za izid zdravljenja (sekundarni strah), ki se je večkrat zapletlo in pa potrebnost številnih fizioterapij, kar je poglabljalo tožnikovo zaskrbljenost glede ozdravitve roke.

Namen odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je v zadoščenju, ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju ne more več opravljati ali pa jih opravlja s povečanimi napori in zaradi tega duševno trpi. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje si je tožnik poškodbo živca desne roke uspešno pozdravil, manjša posledica te poškodbe se izraža le na mezincu roke. Zaradi preloma zgornjega dela desne koželjnice pa ima kot trajno posledico omejenost gibov obračanja dlani navznoter in navzven, sicer pa ima popolno gibljivost zapestja, tudi formiranje pesti je normalno, groba mišična moč pa neokrnjena. Navedene omejitve torej niso tako hude in usodne, kot to poskuša prikazati revizija, pri tožniku pa so povzročile predvsem prenehanje ukvarjanja s tistimi športi, pri katerih pride navedena omejitev do izraza. Glede na navedeno je tudi odškodnina za to obliko škode v znesku 1.000.000,00 SIT primerna. Revizijska trditev o ustaljeni sodni praksi, po kateri naj bi se za vsak ugotovljen odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodil določen znesek, ne drži. Takšen način "tarifiranja" odškodnin bi zanikal obstoj zakonsko določenih meril za njihovo odmero oziroma individualizacijo.

Na koncu je treba še poudariti, da tudi umestitev dosojene odškodnine za vse navedene oblike negmotne škode v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje in primerjava z odškodninami za enako škodo izkazuje njeno primernost. Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako pa tudi ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).