Jedro

V konkretnem primeru ni bilo pravne podlage za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v letu 2011, saj je potreba po opravljanju tožnikovega dela (direktorja) pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehala že v letu 2004 (ne šele v letu 2011, potem ko ga je tožena stranka zaradi nezakonite predhodne odpovedi reintegrirala v delovno razmerje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnih razlogov za delovno mesto direktorja tožene stranke, ki jo je 10. 6. 2011 izdal direktor F.P., nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da je tožnik še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja z dne 1. 11. 2001 (II. točka izreka); toženi stranki pa je naložilo, da je dolžna tožniku poravnati stroške postopka v znesku 348,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči 15 dan po prejemu sodbe, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenih razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je bil tožnik zaposlen pri njej od leta 2004, ko mu je potekel mandat direktorja, do izredne odpovedi pogodbe v letu 2008. Ker je bila takšna odpoved kasneje s pravnomočno sodbo razveljavljena, ga ni mogla več zaposliti na mesto direktorja in tudi ne na drugo ustrezno delovno mesto. Meni, da je razlog za odpoved pogodbe nastal z dnem, ko je morala tožnika po pravnomočni sodbi vrniti nazaj na delo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) jasno opredeljuje roke, v katerih je potrebno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, da je odpoved zakonita. V njegovem primeru je razlog za odpoved pogodbe nastal že v letu 2004. Tožena stranka ni imela nobene podlage, da mu je odpovedala pogodbo kasneje v letu 2011. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

V tem sporu gre za presojo utemeljenosti poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika in če je bila odpoved podana v predpisanem zakonskem roku iz določbe 6. odstavka 88. člena ZDR. Bistveno za opredelitev poslovnega razloga je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je pogodbo o zaposlitvi mogoče odpovedati delavcu le v primeru, če je odpovedni razlog resen in utemeljen, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožnik opravljal pri toženi stranki delo direktorja družbe po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 11. 2001 dalje do aprila 2004, ko so mu bila odvzeta pooblastila za zastopanje družbe, vendar je v nadaljevanju ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki do leta 2008, ko mu je izredno odpovedala pogodbo. V tej zvezi je sedanji direktor Peternel izpovedal, da se tožniku po odvzemu pooblastil direktorja ni v ničemer spremenila pogodba o zaposlitvi in je priznal, da na spremembo tožnikove pogodbe takrat niso bili pozorni.

Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da v konkretnem primeru ni bilo dejanske in pravne podlage za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2011, saj je potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz te pogodbe prenehala že v letu 2004 in ne v letu 2011, ko je morala tožena stranka po pravnomočni sodbi zaradi nezakonite izredne odpovedi reintegrirati tožnika in mu vzpostaviti delovno razmerje. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja po izteku predpisanih rokov iz določbe 6. odstavka 88. člena ZDR. Poleg tega pa tožena stranka tudi ni ugotovila razloga iz določbe 2. odstavka 88. člena ZDR (iz pisne odpovedi z dne 10. 6. 2011 ni razviden), to je takšnega resnega in utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med njo in tožnikom.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti pritožba, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).