Jedro

Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja ni dovoljena takrat, kadar bi zajela dvoje ali več kaznivih dejanj, ki pomenijo napad na osebo ali osebnostne vrednote, ker bi to pomenilo depersonalizacijo človekovih temeljnih pravic in svoboščin v kazenskem pravu. V takih primerih je izjemoma mogoče ugotoviti obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja, vendar le, ko so posamezna dejanja storjena na škodo istega oškodovanca, še posebej, če so bila ponovljena znotraj nekega širšega časovnega obdobja brez možnosti natančne opredelitve izvršitve za vsako dejanje posebej.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 1.000,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem spoznalo V.S. za krivega storitve treh kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ. Za vsa dejanja mu je izreklo na podlagi 47. člena KZ enotno kazen štiri leta zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora oziroma čas, ko mu je bila v zvezi s to kazensko zadevo odvzeta prostost. Višje sodišče je pritožbi zagovornice obtoženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovance na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, sicer je pritožbo zagovornice ter pritožbi okrožne državne tožilke in obtoženega V.S. zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Med drugim namreč navaja, da ne drži trditev v zahtevi, da je sodišče oprlo sodbo na izjave oškodovancev dane policiji v predkazenskem postopku, saj se je oprlo zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa zagovornik temu sicer pritrjuje, vendar pa navaja, da je vrhovni državni tožilec prezrl okoliščino, da so kršitve s strani policistov, ki so jim bili izpostavljeni mladoletni oškodovanci in posledično tudi obsojenec S. v predkazenskem postopku, bistveno vplivale na izpovedbo oškodovancev na glavni obravnavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvi očitek vložnika v zahtevi je, da je policija, ki je opravila informativne razgovore z oškodovanci, željene izjave iz njih izvabila, saj gre za otroke, ki so imeli prvi stik s policijo, znano pa je tudi, da otroci radi odgovarjajo avtoritetam tisto, kar avtoriteta od njih pričakuje (navedeno naj bi predstavljalo kršitev 3. odstavka 148. člena ZKP). Po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče oprlo sodbo na te uradne zaznamke, čeprav so oškodovanci zaslišani pred sodiščem govorili drugače ali svoje trditve dane policistom celo zanikali.

ZKP ne zahteva nikakršne obličnosti pri opravi informativnega razgovora policistov z osebo, ki ni osumljenec. Policija tako ne daje pouka tem osebam, da niso dolžni dati nobene izjave, niti jih ne opozarja, da so dolžne, če dajo izjavo, govoriti resnico. Jasno pa je, da policisti pri tem ne smejo uporabiti nobene oblike prisile ali ravnati na način, ki bi pomenil storitev kaznivega dejanja ali bil v nasprotju z etičnimi merili. Policija pri zbiranju obvestil lahko vabi osebo od katere želi dobiti izjavo v svoje uradne prostore, lahko pa zbira obvestila od občanov tudi na kraju kaznivega dejanja, v njihovem stanovanju, na mestu zaposlitve in podobno.

V konkretnem primeru policija s tem, ko je ustno povabila oškodovance na razgovor, ni kršila nikakršne obličnosti kakor tudi ne s tem, da jih ni opozarjala po določbah ZKP. Trditve zagovornika v zahtevi, da je od oškodovancev izjave izvabila oziroma, da so ti govorili tako, kot je policija želela, sodišče pa je zatem na te izjave oprlo sodno odločbo, pa ne pomenijo samo zagovornikovega videnja poteka predkazenskega postopka (ki v prilogah kazenske ovadbe nima nikakršne opore), temveč je drugi del očitka (ki se nanaša na dokazni postopek oziroma oceno dokazov) celo protispisen, saj je sodišče oprlo sodbo, kot na to opravičeno opozarja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, izključno na izpovedbe oškodovancev, podane pred sodiščem (torej na izjave prič, poučenih v skladu z določili ZKP). Nadaljnje navedbe zagovornika v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca, kjer slednjemu sicer pritrjuje, vendar pa opozarja na to, da so bili oškodovanci zaslišani pred sodiščem pod vtisom izsiljenih izjav s strani policistov, pa Vrhovno sodišče ni moglo obravnavati, saj gre za očitke, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti ni uveljavljal oziroma, za očitke kršitev določb ZKP podane po poteku trimesečnega roka predvidenega za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Kršitev kazenskega zakona v škodo obsojenca pa naj bi po mnenju zagovornika sodišče zagrešilo s tem, ker je ugotovilo, da je obsojenec storil tri kazniva dejanja, čeprav so bile podane tako objektivne kot subjektivne okoliščine pri izvršitvi kaznivega dejanja (kraj, čas, modus operandi, oškodovanci kot skupina otrok - gasilci) za konstrukcijo enega nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 183. člena KZ. Trditev, da so podane objektivne in subjektivne okoliščine za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja je sicer utemeljena, vendar pa je takšna pravna opredelitev dovoljena le toliko, kolikor se mora opravičiti z obsegom dovoljene razlage kazenskega zakona. Navedeno pomeni, da nadaljevano kaznivo dejanje ne more spreminjati določb splošnega dela kazenskega zakona, še manj pa je mogoče dovoliti odstopanje od temeljnih načel kazenskega prava. Tako ni dovoljena konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja takrat, kadar bi ta zajela dvoje ali več kaznivih dejanj, ki pomenijo napad na osebo ali osebnostne vrednote, ker bi to pomenilo depersonalizacijo človekovih temeljnih pravic in svoboščin v kazenskem pravu. Sicer bi bilo v takih primerih izjemoma mogoče ugotoviti obstoj nadaljevanega kaznivega dejanja, vendar le, ko so posamezna dejanja storjena na škodo istega oškodovanca, še posebej, če so bila ponovljena znotraj nekega širšega časovnega obdobja brez možnosti natančne opredelitve izvršitve za vsako dejanje posebej. Ker je torej sodišče v izpodbijanih sodbah obravnavana kazniva dejanja pravilno opredelilo kot tri (nadaljevana) kazniva dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena KZ (storjena proti trem različnim oškodovancem) zahteva za varstvo zakonitosti tudi v tem delu ni utemeljena.

V delu kjer pa vložnik izpodbija višino izrečene kazni, dvomi v dokazanost dejanja (storjenega na škodo T.) ter izraža dvome v verodostojnost izpovedb oškodovancev. S tem uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, to se pravi razlog s katerim pravnomočne sodne odločbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona uveljavljane v zahtevi, zaradi česar jo je na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te določbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo tudi trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).