Jedro

Če je prodajalec ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe sam določil vrednost pogodbenega predmeta, pri tej vrednosti pa je vztrajal ves čas štiriletnega odplačevanja kupnine, ne more ob plačilu zadnjega obroka uspešno uveljavljati ugovora, da mu prava vrednost tedaj ni bila znana oziroma, da mu ni morala biti znana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi kupoprodajna pogodba z dne 12.11.1997 o prodaji nepremičnine - enosobnega stanovanja v izmeri 25,04 m2 v 1. nadstropju stanovanjskega bloka, sklenjena med prodajalcem kot tožnikom in kupcem kot tožencem. V razlogih je navedlo, da niso podane okoliščine iz čl. 139/1 ZOR, po katerem lahko oškodovana stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je bilo med obveznostmi pogodbenih strank v dvostranski pogodbi ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje ter če ji prava vrednost tedaj ni bila znana in tudi ni morala biti znana.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik, ki v svoji laični pritožbi ponavlja dejstva, ki jih je že navedel sam, ko je bil kot stranka zaslišan pred sodiščem prve stopnje ter nekatera dejstva, ki so jih v postopku na prvi stopnji navajali tožena stranka ter priči V.Z. in M.K. Navaja še, da so bili prvi razlogi za vložitev tožbe za razveljavitev kupoprodajne pogodbe trije in sicer prenizka cena za prodano stanovanje v višini 15.000 DEM, to, da je za stanovanje dobil samo 9.000 DEM, zastopnica pa za svojo uslugo 6.000 DEM ter da ni prišlo do sporazuma s kupcem, da mu poravna zaostali dolg v višini 6.000 DEM. Brez pomena je tudi razlaga v sodbi, da tožnik ni upravičen zahtevati za zasedeno stanovanje ceno 3.530.640,00 SIT, saj za stanovanje te polne cene sploh nikoli ni zahteval. Poleg tega prosi za oprostitev plačila sodnih taks za tožbo in pritožbo oziroma za preložitev njunega plačila za nedoločenh čas, ssaj je bolan upokojenec brez denarja, ki preživlja invalidsko upokojeno osebo.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča druge stopnje iz tožbe jasno izhaja, da tožnik zahteva razveljavitev kupoprodajne pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja, do katerega naj bi prišlo s tem, da je stanovanje prodal za 1.425.000,00 SIT, nato pa je naknadno ugotovil, da je tržna vrednost navedenega stanovanja znatno višja in sicer 3.530.640,00 SIT. Tudi v pritožbi tožnik najprej pravi, da je vložil tožbo zato, ker je kupnina v višini 15.000 DEM prenizka, nato pa navaja, da zneska 3.530.640,00 SIT nikoli ni zahteval ter da se čuti prikrajšanega le za 6.000 DEM, ki predstavljajo razliko med ceno stanovanja, določeno v kupoprodajni pogodbi in vsoto, ki jo je tožnik nato dejansko dobil od svoje posrednice pri prodaji, saj tega z vloženo tožbo ne zahteva. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da niso podane okoliščine, ki bi na podlagi čl. 139 ZOR omogočale razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da predstavlja znesek 3.530.640,00 SIT osnovo za odmero davka na promet nepremičnine in sicer gre za tržno ceno za nezasedeno stanovanje takšne velikosti, kot je tožnikovo. Tožnikovo stanovanje pa je zasedeno, toženec ni gotov, kdaj ga bo dobil v posest, poleg tega pa tožnik zanj ne plačuje nobene najemnine niti ne stroškov investicijskega vzdrževanja, kar vsekakor vpliva na vrednost stanovanja. Ob upoštevanju teh okoliščin vrednosti tožnikovega stanovanja po mnenju pritožbenega sodišča ne more predstavljati vsota 3.530.640,00 SIT.

Pogodbena volja strank je bila že leta 1992 pa tudi ob sklenitvi pogodbe porodaja zasedenega stanovanja za ceno 15.000 DEM v tolarski protivrednosti in glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank ni bilo.

Tožnik je tudi sam določil prodajno ceno stanovanja ter prodajo nato zaupal fizični osebi, zato se ne more sklicevati na to, da mu prva vrednost stanovanja ni bila znana niti mu ni morala biti znana.

Za odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks, pa ni pristojno pritožbeno sodišče. Čl. 173 ZPP namreč določa, da oprostitvi plačila stroškov postopka, kamor sodijo tudi sodne takse, na predlog stranke, ki mu mora biti priloženo tudi potrdilo pristojnega upravnega organa o premoženjskem stanju, odloči sodišče prve stopnje.

Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je izpodbijana sodba povsem pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in v skladu z določbo čl. 368 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tako je odločilo, ker se je prepričalo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih takih kršitev, na katere mora v skladu z določbo čl. 365/2 ZPP paziti po uradni dolžnosti.