Jedro

Sodišče ne sme uporabiti določila petega odstavka 443. člena ZKP, če upravičeni tožilec v obtožbi zatrjuje storitev kaznivega dejanja iz okrajne pristojnosti, ne glede na to, ali sodnik ocenjuje, da je bilo izvršeno hujše kaznivo dejanje. V tem primeru mora o stvari odločiti meritorno, seveda upoštevaje prepoved prekoračitve obtožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedenim sklepom je Okrajno sodišče v Velenju na podlagi petega odstavka 443. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju št. Kt 11485/2020, z dne 28. 6. 2021, vloženega zoper obd. A. A., zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in zoper obdolženo pravno osebo B. d.o.o., zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko 4. člena ZOPOKD in 7. točko 25. člena ZOPOKD. V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in obdolžene pravne osebe, proračun.

2.Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 371. člena ZKP - zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da odloči, da je za odločanje o obtožnem predlogu št. Kt 11485/2020 z dne 28. 6. 2021 podana stvarna pristojnost Okrajnega sodišča v Velenju.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz listin sodnega spisa je razvidno, da je sodišče prve stopnje med sojenjem obdolženemu A. A. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1 ocenilo, da gre kaznivo dejanje, kot se obdolžencu očita v obtožnem predlogu, pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen do pet let zapora in denarna kazen in je torej podana stvarna pristojnost Okrožnega sodišča v Celju. V posledici takšne pravne presoje je v skladu s petim odstavkom 443. člena ZKP zavrglo obtožni predlog.

5.Pri svoji odločitvi pa je, kot pravilno poudarja okrožna državna tožilka v pritožbi, izhajalo iz povsem napačnega naziranja, da je, upoštevajoč čas zaposlitve oškodovanca v letu 2019 in 2020, bil izračunan in neplačan regres, do katerega bi bil oškodovanec upravičen v letu 2019 v višini 443,37 EUR in v letu 2020 v višini 313,53 EUR, torej v obdobju dveh let, kar pa je, po presoji sodišča prve stopnje, kvalifikatorni znak kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu napačno ocenilo, da neizplačilo regresa, upoštevajoč čas zaposlitve v letu 2019 in 2020, predstavlja obdobje dveh let v smislu kvalifikatornega zakonskega znaka kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1 - če so delavcu kršene pravice v obdobju najmanj dveh let. Kot pravilno izpostavlja pritožnica, takšna kršitev ni zatrjevana niti v abstraktnem opisu kaznivega dejanja niti v konkretizaciji dejanskega stanja in tudi ne v obrazložitvi obtožnega predloga. Obdolžencu se očita, da delavcu do 18. dne v mesecu za pretekli mesec ni izplačal plače in stroškov ter nadomestila plače in sicer za mesec julij 2019, avgust 2019 in september 2019, ter da mu do 1. 7. 2019 ni izplačal sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2019 in do 1. 7. 2020 sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje navedbam okrožne državne tožilke v pritožbi, da v primeru neizplačila regresa (saj pri plači niso bile izplačane le tri zaporedne mesečne plače) ne gre za kršitev pravice v obdobju najmanj dveh let in je stališče prvostopnega sodišča zmotno. Izplačilo regresa je namreč enkrat letno, v primeru, da bi bila podana le-ta kršitev (ne pa tudi neizplačane plače), bi šlo zgolj za prekršek in ne kaznivo dejanje. Tudi samo časovno obdobje storitve kaznivega dejanja po obtožnem predlogu, ki obsega čas od 1. 7. 2019 do 1. 7. 2020, pokaže, da ne gre za obdobje najmanj dveh let, temveč le eno leto. Nenazadnje je iz pogodbe o zaposlitvi za oškodovanega delavca razvidno, da je imel le-ta sklenjeno delovno razmerje za določen čas, krajši od dveh let let in sicer za čas od 26. 6. 2019 do 10. 5. 2021, zaposlen pa je bil od 1. 7. 2019 do 5. 5. 2020. Pritožbeno sodišče ob tem še izpostavlja, da sodišče ne sme uporabiti določila petega odstavka 443. člena ZKP, če upravičeni tožilec v obtožbi zatrjuje storitev kaznivega dejanja iz okrajne pristojnosti, ne glede na to, ali sodnik ocenjuje, da je bilo izvršeno hujše kaznivo dejanje. V tem primeru mora o stvari odločiti meritorno, seveda upoštevaje prepoved prekoračitve obtožbe (Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, str.187).

7.Tako ni dvoma, da gre v obravnavanem primeru za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen do treh let zapora. Torej gre za kaznivo dejanje, glede katerega je podana stvarna pristojnost Okrajnega sodišča v Velenju. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi državne tožilke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopnemu sodišču v nadaljnjo obravnavo.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 443, 443/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.