Jedro

Možnost umika predloga za pregon je oškodovančeva pravica, ki je v primeru, ko pride do spremembe pravne opredelitve dejanja šele v pritožbeni fazi kazenskega postopka, omejena (pravica do razpolaganja s predlogom za pregon) - to pa ne predstavlja kršitve obsojenčevih procesnih pravic in pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novem mestu je obsojenca V. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom z določeno kaznijo 4 (štiri) mesece zapora in preizkusno dobo 3 (treh) let ter ukrep varstvenega nadzorstva, ob katerem se mu je v času preizkusne dobe določilo navodila, da obiskuje psihološko posvetovalnico pri Centru za socialno delo Novo mesto, da sprejme zaposlitev, ki ustreza njegovemu zdravju, sposobnostim in nagnjenjem, ter izreklo prepoved približevanja M. T. ml., M. T. st., J. T. in I. T. Oškodovanci so bili s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo, obsojenec pa je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbam obsojenčevim zagovornikov, odvetnikov iz Odvetniške pisarne S. in odvetnice A. K. delno ugodilo in sodbo v odločbi o pravni opredelitvi kaznivega dejanja in kazenski sankciji spremenilo tako, da je opisano ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 in obsojencu na podlagi 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri se mu je določilo kazen 3 (tri) mesece zapora in preizkusno dobo 2 (dveh) let. 2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka ter predlagal, da se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenca oprosti očitka, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, podrejeno pa, da se pravnomočna sodba razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da iz dejanskega opisa obtožnega predloga ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, saj pri oškodovancu (obsojenčevem očetu) ni bil podan občutek resne osebne ogroženosti ali strahu. Iz oškodovančevih izpovedb na glavni obravnavi ne izhaja, da bi se počutil osebno ogroženega, ravno obratno, oškodovanec in obsojenčev brat sta obsojenca napadla in telesno poškodovala z lesenim kolom. Človek, ki se počuti resno ogroženega, napadalca zagotovo ne skuša umiriti, v obravnavanem primeru pa je bil oškodovanec tisti, ki je skušal umiriti obsojenca. Kršitev kazenskega postopka obsojenec utemeljuje z navedbami, da je bilo kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1, ki se preganja po uradni dolžnosti, na drugi stopnji prekvalificirano v kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki se preganja le na predlog oškodovanca. Ne glede na določbo 57. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), na podlagi katere oškodovanec predlog za pregon lahko umakne do konca glavne obravnave, obsojenec meni, da bi oškodovanec moral imeti to možnost tudi v primeru, ko šele po koncu glavne obravnave pride do prekvalifikacije iz kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog. Obsojenec navaja, da je oškodovanec že ob zaslišanju izrazil željo, da se kazenski postopek ustavi, vendar ta izjava takrat ni bila pravno relevantna, zato je sodišče v zapisniku ni povzelo, je pa original oškodovančeve izjave priložen zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec opozarja še na določbo drugega odstavka 319. člena ZKP, ki sodišču nalaga dolžnost, da oškodovanca opozori, da lahko do konca glavne obravnave predlog za pregon umakne. V obravnavanem primeru pa oškodovanec s spremembo pravne kvalifikacije in možnostjo, ki mu jo daje ZKP, sploh ni bil seznanjen.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da ima opisano kaznivo dejanje vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, saj je obsojenec oškodovanca davil, razgrajal, iskal nož in grozil, tako da so se oškodovanec ter ostali zaradi občutka ogroženosti umaknili in odselili na varno. Prav tako je podana procesna predpostavka za pregon, saj je oškodovanec podal kazensko ovadbo, s tem pa tudi predlog za pregon.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu, ki se o njem ni izjavil.

B. 5. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 stori, kdor ogrozi varnosti kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. To kaznivo dejanje je torej alternativno kaznivo dejanje, ki ga je mogoče izvršiti bodisi z grdim ravnanjem bodisi z resno grožnjo za življenje in telo oškodovanca. V obravnavanem primeru iz konkretnega opisa dejanja izhaja očitek, da je obsojenec očeta, potem, ko mu je ta rekel, naj se umiri, zgrabil za vrat in ga porinil, da je padel na tla. Ko je obsojenec odšel ven, je oče za njim zaklenil vrata, na katerih je obsojenec nato razbil steklo, grozil, da bo vse zažgal, nato odšel v klet in z motorno žago mahal proti očetu, ves čas pa je kričal in grozil, da bo vse pobil, postrelil in zažgal, se zaprl v svoje stanovanje, od koder je telefoniral očetu, da če policisti ne izginejo od hiše, bo le-to razstrelil. Obsojenčevih besed, da bo vse pobil, postrelil in zažgal ter njegovega mahanja z motorno žago proti očetu ni mogoče razumeti drugače, kot resno in konkretno grožnjo na oškodovančevo življenje ali telo. Vsebina teh besed že po naravi stvari pomeni resno grožnjo, ki je pri oškodovancu povzročila občutek ogroženosti, zaradi česar se je oškodovanec skupaj z ostalimi družinskimi člani odselil na varno. Poleg tega iz opisa kaznivega dejanja izhaja tudi druga izvršitvena oblika kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Obsojenec je namreč očeta zgrabil za vrat in ga porinil, da je padel na tla, s čimer so izpolnjeni zakonski znaki izvršitvene oblike „grdega ravnanja“, zato tudi s tega vidika ni mogoče pritrditi obsojenčevi trditvi, da v obtožnem predlogu opisano dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, s katerim po pravnomočno končanem kazenskem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče več izpodbijati. Vrhovno sodišče zato na navedbe obsojenca, da je on poklical policijo, ker naj bi bil napaden s strani oškodovanca in brata, ne bo odgovarjalo.

6. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obsojenčevi pritožbi in ugotovilo, da obdolženec s svojim ravnanjem ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1, temveč zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, ki se preganja na predlog. Pritožbeno sodišče ni vezano na pravno opredelitev dejanja prvostopnega sodišča, saj na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP sodbo sodišča prve stopnje lahko spremeni, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, da pa je treba glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo. Ker gre za kaznivo dejanje, ki se preganja na predlog oškodovanca, je višje sodišče ob spremembi pravne opredelitve dejanja v korist obsojenca tudi ugotavljalo, ali so oškodovanci tak predlog podali. Ugotovljeno je bilo, da je le obsojenčev oče zoper obsojenca podal kazensko ovadbo, s čimer se šteje, da je podal tudi predlog za pregon (drugi odstavek 53. člena ZKP). Čeprav obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je oškodovanec predlog za pregon umaknil oziroma je to želel storiti, to iz podatkov spisa ni razvidno. Izjave oškodovanca o umiku predloga za pregon, ki naj bi bila po obsojenčevih navedbah priložena zahtevi za varstvo zakonitosti, v spisu ni. Tudi sicer takšna izjava v fazi odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti, ne bi bila upoštevna. Določba 57. člena ZKP oškodovancu daje pravico, da predlog za pregon umakne do konca glavne obravnave. To pomeni, da je umik predloga mogoč le do trenutka, ko sodnik naznani, da je glavna obravnava končana (prvi odstavek 351. člena ZKP). Drugi odstavek 319. člena ZKP pa predsedniku senata nalaga dolžnost, da oškodovanca na to možnost opozori. Možnost umika predloga za pregon je torej pravica, ki pripada oškodovancu in ne obdolžencu. Določbe 57. in 319. člena ZKP se samo posredno nanašajo na obdolženca, saj je njegov morebitni boljši procesni položaj pogojen z eventualnim oškodovančevim ravnanjem. V obravnavani situaciji, ko je do spremembe pravne opredelitve dejanja prišlo šele v pritožbeni fazi kazenskega postopka, bi kvečjemu lahko ugotovili, da je bil oškodovanec omejen v svoji pravici do razpolaganja s predlogom za pregon. Glede na zavzeto stališče, da določbe, ki omogočajo razpolaganje s predlogom za pregon, urejajo položaj oškodovanca in ne obdolženca, kršitve obsojenčevih procesnih pravic in pravice do obrambe, v obravnavanem primeru niso podane.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljeni kršitvi nista podani, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

8. Vrhovno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.