Jedro

Presoja pravice do objave popravka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na objavo popravka in prikaza nasprotnih dejstev tožnika v zvezi s prispevkom z naslovom „Združenju S šteti dnevi?“, ki je bil prikazan v oddaji ... na programu P. dne 13.7.2010. Tožeči stranki je tudi naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 605,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Ocenjuje, da je napačen zaključek sodniškega silogizma iz 4. odst. 5. strani izpodbijane sodbe, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, prav tako pa tudi ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni prikazovala drugih in nasprotnih dejstev in okoliščin. Sodišče se je zmotno postavilo na stališče, da celotna vsebina obvestila ne izraža trditev oziroma zatrjevanj, temveč naj bi šlo za slikovno in zvočno obvestilo, ki skuša osvetliti ravnanje tretje osebe in predstaviti njegovo mnenje in stališče. Potrebno je upoštevati, da dejstvenih trditev ni mogoče preprosto ločiti od mnenjskih navedb, posebej v senzacionalističnem tipu novinarstva. Tožeča stranka zanika več dejstvenih trditev in sicer: da naj bi v društvu S kovali dobičke in s tem kršili zakon, da naj bi bilo sporno, da S deluje v pravilni statusni obliki, da bi moral S bistveno zmanjšati svoje prihodke. Materialnopravno izhodišče nižjega sodišča, da izraženih mnenj in stališč ni mogoče zgolj zanikati, je nepravilno. To stališče spregleda temeljna izhodišča pri sojenju v zadevah v zvezi z uresničevanjem pravice do popravka, da gre za izvrševanje ustavne pravice, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da gre za uresničevanje pravice predstaviti svoje stališče in da je bil zakonodajni namen zapisa pravica do popravka v varovanju šibkejšega položaja prizadete osebe. Tožeča stranka je predstavila sodno prakso, iz katere izhaja, da pravice do popravka ni mogoče ožiti na način, da bi onemogočal predstavitev stališč prizadete osebe v zvezi z izraženimi mnenji. Prizadeti lahko torej popravlja – odgovarja ne le na dejstvene navedbe, ampak tudi na mnenjske, ki so ga prizadele. Da bi morala tožeča stranka na vsebino obvestila reagirati substancirano, pa ne izhaja iz nobene izmed veljavnih pravnih razlag, ki jih pozna pravna teorija, ne iz jezikovne razlage, ne iz sistemske, niti iz zgodovinske razlage, predvsem pa je to v nasprotju s pravili logičnega mišljenja. Ni v skladu z logičnim mišljenjem od prizadete terjati, da si za izvrševanje pravice izbere širšo pravico. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava tožbenemu zahtevku ugoditi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po vpogledu zvočnega in slikovnega prispevka v oddaji 24 ur (priloga A5 spisa) soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da gre za prispevek, ki skuša osvetliti ravnanje direktorja Urada I. L. in predstaviti njegovo mnenje ter stališče, zakaj je v konkretnem primeru svoje sume o domnevno nezakonitem poslovanju tožeče stranke poslal v presojo državnemu tožilstvu in policiji ter kakšni ti sumi so. Prispevek torej ob dejstvu vložene ovadbe poskuša razjasniti okoliščine, ki bi kazale na njeno morebitno utemeljenost, glede na pomen tožeče stranke in njeno funkcijo, ki jo opravlja, pa je za poročanju o takem dogodku nedvomno izkazan tudi širši interes javnosti. Pri tem pritožbeno sodišče ne soglaša niti z navedbami pritožnika, da gre za senzacionalistično in ne nevtralno poročanje ter da je sporen slog podajanja informacije.

Po določilu 2. odst. 31. člena Zakona o medijih (ZMed) odgovornemu uredniku ni potrebno objaviti popravka, če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbijal ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu. Pri tem je pomembno tudi, da je popravek potrebno objaviti brez sprememb in dopolnitev, dopustni so samo pravopisni popravki pod pogojem, da je o njih prizadeti obveščen in se z njimi strinja (1. odst. 27. člena ZMed). Delna objava popravka torej ni mogoča. Tožeča stranka je v postopku zatrjevala, da so bile v prispevku podane neresnične trditve: - da so združenju S šteti dnevi, - da naj bi S deloval nezakonito, - da naj bi v društvu predvsem kovali dobičke in s tem kršili zakon, - da naj bi bilo sporno, ali S deluje v pravilni statusni obliki, - da bi moral S bistveno zmanjšati svoje prihodke, da bi ohranil status društva.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da prispevek ne podaja trditev, da so združenju S šteti dnevi, ter še dodaja, da gre zgolj za retorično vprašanje v naslovu prispevka, na katerega pa je intervjuvanec odgovoril s tem, da namen spornih postopkov ni v tem „ da bi bil to konec S-a“. Za zanikanje te trditve, kot je predlagana s popravkom: „Ne drži, da so združenju S šteti dnevi,“ torej tožeča stranka niti nima interesa, kar pa je razlog za zavrnitev zahtevka tudi po 2. odst. 35. člena ZMed. V prispevku tudi ni bilo podane trditve, da naj bi S deloval nezakonito in naj bi v društvu predvsem kovali dobičke ter s tem kršili zakon, temveč je bilo pojasnjeno, da je to zgolj sum direktorja Urada I.L., ki je zato sprožil ustrezne postopke. Zgolj objava popravka: „Ne drži, da naj bi v društvu S predvsem kovali dobičke in s tem kršili zakon“, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje standarda popravka, saj ne zanika navedb v obvestilu (da je bil podan sum v zakonitost delovanja S-a), niti se o njem ne navaja nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti izpodbil ali bistveno dopolnil navedbe v objavljenem besedilu. Ker je omenjena zahtevana popravka odgovorni urednik že lahko odklonil v skladu z določilom 2. odst. 31. člena ZMed, popravek besedila pa je potrebno objaviti kot celoto in ne zgolj po delih, niti ni več relevantno, da je tožeča stranka zanikala še dve drugi trditvi, pri čemer je trditev organiziranosti v ustrezni statusni obliki podkrepila z navedbo, da to izhaja iz pravnega mnenja Pravne fakultete Univerze v Mariboru.

Glede pritožbenih navedb o pravici do objave popravka zgolj v ožjem smislu, brez substanciranja navedb, pa sodišče druge stopnje dodaja, da 4. odst. 26. člena ZMed sicer res ločuje popravek v ožjem in širšem smislu, kot popravek v ožjem smislu pa izrecno navaja zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu. Strinjati se je tako mogoče s pritožnikom, da lahko svojo pravico do popravka uveljavlja tudi zgolj s popravkom v ožjem smislu, kadar zanika zatrjevane napačne ali neresnične navedbe. Tega pa kot je že prikazano tožnik s predlaganim popravkom v pretežni meri ni storil, ni zanikal napačnih ali neresničnih navedb, temveč trditve, ki v prispevku sploh niso bile podane. S tem pa tudi ni uresničil zakonskega namena pravice do objave popravka, ki ga ni mogoče, ravno tako kot prispevka, obravnavati parcialno, temveč kot celoto.

Glede na navedeno so v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti v okviru uradnega preizkusa po 2. odst. 350. člena ZPP, zato je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo po določilu 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP.