Jedro

Solastniki niso enotni, torej tudi ne nujni sosporniki, kadar nekdo tretji uveljavlja obligacijskopravni zahtevek povezan s solastnim premoženjem.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II./2. tožbenega zahtevka (glede nasprotne tožbe) ter II./3. (glede pravdnih stroškov) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem delu potrdi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se je toženec dolžan v 30 dneh izseliti iz stanovanja .... Trg ..... ter ga prostega svojih stvari izročiti v celoti v posest tožnice. Tožbeni zahtevek nasprotnega tožnika (v nadaljevanju zaradi jasnosti - toženca) na plačilo 2.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, je zavrnilo. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi navaja, da je tožničin tožbeni zahtevek sicer določen, vendar je glede na dejansko stanje stvari napačen in neizvršiljiv. Iz zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je tožnica solastnica 1/2 hiše št. 46 v ...., vpisane v z.k. vložku št 1039 k.o. ...., ki stoji na parceli št. 3183/1, ki je vpisana v vložku št. 806 iste k.o. Na navedenem naslovu se ne nahaja stanovanje. Med stanovanjem in hišo pa obstoji bistvena razlika. Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ) v 2. členu določa kaj je stanovanje. Pravilen zahtevek tožnice bi bil, da je toženec dolžan izprazniti točno določene prostore v sporni hiši. Ker pa tožnica takšnega zahtevka ni postavila, bi moralo sodišče ugotoviti, ali se na spornem naslovu nahaja stanovanje oz. kaj se tam nahaja. V primeru, ko se s tožbo zahteva izpraznitev določene nepremičnine je namreč treba točno navesti, kje se stanovanje nahaja, opisati stanovanje ter navesti morebitno številko stanovanja. Vsega tega pa tožnica ni storila. Tožbeni zahtevek je zato neizvršiljiv. Izvršilno sodišče oz. izvršitelj sodbe v kateri je ugodeno takšnemu zahtevku ne more izvršiti. Izvršitelj ne bo mogel vedeti, kaj točno mora izprazniti in izročiti v posest tožnici. Glede nasprotne tožbe pa pritožnik navaja, da je zmotno (sicer ne izrecno izraženo) stališče sodišča prve stopnje, da sta tožnica in solastnica M. G. nujni sospornici. Razlogi izpodbijani sodbe v tem delu po prepričanju pritožnika nasprotujejo sami sebi. Pritožnik poudarja, da med solastnicama obstaja ustni dogovor in je jasno kateri del nepremičnine uporablja katera od solastnic. V času trajanja izvenzakonske skupnosti sta pravdni stranki uredili srednjo etažo, ki jo ima v posesti tožnica, del vrta ter dvorišča. Skupaj z drugo solastnico pa sta pravdni stranki izdelali še fasado in cokel - to sta edini deli, ki koristita celotni nepremičnini; toženec pa je ti deli plačal do 1/4. Glede na to toženec meni, da ni razloga, da ne bi mogel terjati povračila vloženih sredstev in dela samo od tožnice. Druga solastnica nima ničesar z vprašanjem plačevanja investicij pravdnih strank. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti: katera dela so bila opravljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama; vrednost del; katera od del so bila opravljena v korist tožnice; katera pa v korist druge solastnice ter odločiti o tožbenem zahtevku. Nepomembno pa je vprašanje ali gre za stvarnopravni ali obligacijskopravni zahtevek. Pritožnik v nadaljevanju navaja primere, ki kažejo, da solastnici nista nujni sospornici. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo pod točko 1. spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne; pod točko 2. pa tako, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V skladu z določbo 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so dovolj jasni, si ne nasprotujejo in so skladni z vsebino listin, ki se nahajajo v spisu, zato očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Glede tožbe na izselitev in izpraznitev: Pravna podlaga za odločitev o zahtevku je določba 58. člena SZ, po kateri oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe ... uporablja stanovanje nezakonito; lastnik pa lahko kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri rednem sodišču. Za odločitev o tožbenem zahtevku so ključne naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih toženec v pritožbi ne izpodbija: - tožnica je solastnica hiše na naslovu Trg ...., kar v postoku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno; - toženec je od leta 1985 dalje s soglasjem tožnice bival v sporni nepremičnini kot tožničin izvenzakonski partner; - izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama je prenehala, kar v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno; - toženec v sporni hiši živi brez pravnega naslova. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo zgoraj citirano določbo 58. člena SZ, ko je ugotovilo, da toženec nezakonito uporablja stanovanje v tožničini hiši in je zato na podlagi določbe drugega odstavka istega člena dolžan izprazniti stanovanje na spornem naslovu. Pritožbene navedbe, da na naslovu Trg ..... ni stanovanja ter da med stanovanjem in hišo obstoji bistvena razlika, so nekorektne. Pritožnik tudi sam pravilno povzema določbo prvega odstavka 2. člena SZ, da se stanovanje lahko nahaja v stanovanjski hiši ali drugi zgradbi. Dejstvo, da tožnica zahteva izpraznitev stanovanja na spornem naslovu (v stanovanjski hiši) na izvršiljivost sodbe ne vpliva. Tožnik nedvomno ve katere prostore v sporni hiši oz. na spornem naslovu nezakonito uporablja in prav te prostore je dolžan v 30 dneh izprazniti. Le če sam ne bo izpolnil tistega, kar mu je naloženo s sodno odločbo, bo treba odločbo prisilno izvršiti. Toženčeva skrb, da sodni izvršitelj ne bo vedel, kaj mora izprazniti, je povsem odveč - izvršitelj bo v skladu s sodno odločbo izpraznil prostore (stanovanje) na spornem naslovu, ki jih zaseda toženec. Pritožbene navedbe glede zahtevka na izpraznitev torej niso utemeljene. Ker višje sodišče v tem delu tudi ni našlo nobenega od razlogov na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo v tem delu zavrnilo in v točki II./1. izreka potrdilo izpodbijano sodbo. Glede nasprotne tožbe: Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek na plačilo 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila zavrnilo ter smiselno pojasnilo, da bi moral toženec za povrnitev sredstev, ki jih je vložil v sporno nepremičnino tožiti obe solastnici nepremičnine. Sodišče prve stopnje je torej menilo, da sta solastnici nujni sospornici na pasivni strani. Takšno stališče sodišče prve stopnje pa je, kot pravilno poudarja pritožnik, materialnopravno napačno. Nujno sosporništvo je podvrsta enotnega sosporništva. Po določbi 196. člena ZPP se štejejo sosporniki za enotno pravdno stranko, če je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor rešiti enako le za vse sospornike. Pritožnik pravilno pojasnjuje, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ko bi bilo mogoče zoper obe solastnici izdati le enako sodbo. Pritožbeno sodišče poudarja, da solastnici nista enotni, torej tudi ne nujni sospornici, kadar nekdo tretji uveljavlja obligacijskopravni zahtevek povezan s solastnim premoženjem. Poleg tega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vrednost skupnih vlaganj izvenzakonskih partnerjev; čeprav je izražena v denarju in ne v stvarnopravnem deležu, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Za adaptacijo hiše sta se, kot izhaja iz trditev nasprotne tožbe, dogovorili obe pravdni stranki. Podlaga za toženčevo vlaganje je bilo verjetno skupno življenje s tožnico v izvenzakonski skupnosti. Ker pa je, kot je nesporno ugotovljeno, prišlo do razpada izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, je podlaga za tožnikovo odločitev o skupnem vlaganju naknadno odpadla (četrti odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR). Zato toženec lahko prav od tožnice (in ne tudi od solastnice) zahteva polovico vrednosti skupnih vlaganj v hišo, ker ta vrednost predstavlja njuno skupno premoženje (podobno: sodba VS RS II Ips 123/99). Ker je sodišče prve stopnje, kot je bilo opisano, zmotno uporabilo materialno pravo (podan je torej pritožbeni razlog iz 341. člena ZPP), je dejansko stanje v zvezi z nasprotno tožbo ostalo neugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede nasprotne tožbe razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze; ugotovi kakšna so bila zatrjevana vlaganja v sporno nepremičnino; nato pa ob pravilni uporabi določbe 210. člena ZOR o nasprotnem tožbenem zahtevku ponovno odloči. Razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.