Jedro

Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da mora sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, v primeru zaključenega postopka osebnega stečaja, v teku katerega oškodovanec ni prijavil svoje terjatve, slednjega z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pravdo, saj v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotoviti. Vendar pa pri takšnem stališču danes ni več mogoče vztrajati. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve, saj se glede na 1. točko drugega odstavka 383. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo; stečajni dolžnik po zaključku osebnega stečaja ne preneha, zato lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja po koncu postopka osebnega stečaja, bodisi v pravdnem bodisi v adhezijskem postopku, v katerem je mogoče uveljaviti vsak dajatveni zahtevek kot v pravdnem postopku. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (novela ZFPPIPP-G), ki je začel veljati 26. 4. 2016, ovire za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka ne predstavlja niti morebiten odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno zaključen po navedenem datumu. Z omenjeno novelo je bila drugemu odstavku 408. členu ZFPPIPP dodana 5. točka, ki določa, da odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode povzročene namerno, torej s kaznivim dejanjem kot v konkretnem primeru, ali zaradi hude malomarnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 13. 3. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in enega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Ob upoštevanju posamičnih določenih kazni (pet mesecev zapora in dvakrat po sedem mesecev zapora) je obsojencu izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. V pretežnem delu je ugodilo premoženjskopravnim zahtevkom treh oškodovancev, s presežkom pa jih je napotilo na pravdo. Obsojenca je po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačilo vseh stroškov postopka ter mu po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo stroške oškodovancev in njihove pooblaščenke. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 11. 2023 po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi tako, da je kazniva dejanja pod točkami 1 do 3 pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 ter v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po drugem odstavku 228. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto in pet mesecev zapora, pritožbo obsojenčeve zagovornice pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica. Uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in v celoti razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Na zahtevo je odgovorila vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki nanj nista odgovorila.

B.

O zastaranju očitka pod točko 3 izreka prvostopenjske sodbe

5. Vložnica prvenstveno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je pritožbeno sodišče s spremembo kvalifikacije posameznih dejanj v eno nadaljevano kaznivo dejanje prekršilo pravilo iz 385. člena ZKP in odločilo v škodo obsojenca, čeprav je bila predmet pritožbene obravnave zgolj pritožba obrambe. Po mnenju vložnice je namreč kaznivo dejanje po 3. točki izreka prvostopenjskega sodišča zastaralo, zaradi česar bi moralo pritožbeno sodišče ta del obtožbe v skladu s 4. točko prvega odstavka 357. člena ZKP zavrniti ter spremeniti kazniva dejanja pod točko 1 in 2 v eno nadaljevano kaznivo dejanje ter temu ustrezno izreči milejšo kazen.

6. Vložničino zavzemanje je neutemeljeno, kajti po opisu kaznivega dejanja na škodo družbe A., obsojenec kot direktor družbe B., d. o. o. med izvajanjem pogodbe o poslovnem sodelovanju med navedenima družbama iz leta 2011, v času avgusta 2013 do novembra 2013, ni poravnal 12 računov za dobavljeno blago, od katerih zadnji je v plačilo zapadel dne 13. 12. 2013. Kaznivo dejanje poslovne goljufije na škodo družbe A. je bilo torej dokončano šele s potekom navedenega roka za plačilo obveznosti, od takrat pa je mogoče šteti, da obveznost ni bila izpolnjena ter je zaradi tega za oškodovano družbo nastala premoženjska škoda, ki je zakonski znak tega kaznivega dejanja.

Glede na določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, po kateri kazenski pregon zastara deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (kar velja tudi za obravnavano kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1), se zastaralni rok v času odločanja pritožbenega sodišča še ni iztekel, saj bi kazenski pregon zastaral šele dne 14. 12. 2023 oziroma upoštevaje še zadržanje zastaranja za 64 dni, zaradi ukrepov ob razglašeni epidemiji zaradi nalezljive bolezni COVID-19, pa šele dne 16. 2. 2024. Pritožbeno sodišče je tako z vključitvijo navedenega očitka v eno nadaljevano kaznivo dejanje ravnalo povsem pravilno, konstrukciji katerega vložnica, z izjemo uveljavljenega ugovora zastaranja, niti ne nasprotuje.

O preslepitvenem namenu

7. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP vložnica prepozna v opisu kaznivih dejanj, ki ne vsebujejo kvalifikatorne elemente kaznivega dejanja, saj časovno obdobje o zatrjevanju preslepitve sega v časovno obdobje, ko oškodovanci z družbo B., d. o. o. niso več sodelovali. Pri tem zlasti izpostavlja 1. točko izreka prvostopenjske sodbe, kjer se obsojencu očita, da je od maja 2012 do decembra 2012 podajal naročila za dobavo gradbenega materiala, družbi B., d. o. o. pa je bilo nato v času od 22. 8. 2012 do 3. 12. 2012 izdanih 33 računov, zadnji z zapadlostjo 11. 2. 2013, preslepitveni namen pa se izkazuje z navajanjem poslovanja družbe tudi v letih 2013 in 2014; enako zatrjuje tudi za očitka pod točko 2 in 3 izreka prvostopenjske sodbe ter pri tem zavrača stališče pritožbenega sodišča, da so za leta 2013 in 2014 opisana vsa dejstva in okoliščine, ki kažejo na preslepitveni namen obsojenca, ki se mu očita storitev kaznivega dejanja tako pri sklenitvi kot pri izvajanju posla, saj je takšna razlaga v nasprotju z opisom očitanega kaznivega dejanja in pojmom dokončanja tega kaznivega dejanja.

8. Obsojencu se glede na abstraktni del izreka očita, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju poslov preslepil druge s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjene in s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Vložnica sprva pavšalno kritizira odsotnost kvalifikatornega zakonskega znaka očitanega kaznivega dejanja, čeprav ji je bilo že s sodbo sodišča druge stopnje pojasnjeno, da ta zadeva zgolj veliko premoženjsko škodo iz drugega odstavka 228. člena KZ-1; vendarle pa gre ugotoviti, da je neutemeljena tudi graja usmerjena v neustrezno konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve v opisu kaznivih dejanj. Posameznih navedenih obsojenčevih ravnanj in okoliščin, ki (lahko) segajo tudi v časovno obdobje po formalnem dokončanju posameznega očitanega kaznivega dejanja ter utrjujejo konkretizacijo obsojenčevega namena, namreč ne gre brati izolirano, temveč vselej kot celoto:

- V 1. očitku izreka prvostopenjske sodbe je zatrjevano, da je obsojenec kot direktor družbe B., d. o. o. v času od maja 2012 do decembra 2012 preslepil direktorja družbe C., s prikazovanji, da bo družba B., d. o. o., naročeni gradbeni material v celoti plačala, pri čemer je bilo v času od 22. 8. 2012 do 13. 12. 2012 v ta namen izdanih 33 računov, zadnji z zapadlostjo dne 11. 2. 2013, ki niso bili poravnani, niti jih obsojenec ni imel namena poravnati. Nadalje je obsojencev preslepitven namen razviden iz okoliščine, da je obsojenec vedel, da družba B., d. o. o., izdanih računov ni zmožna poravnati, ker premoženje družbe v letih 2012, 2013 in 2014 ni zadoščalo za poplačilo njenih obveznosti. Njegovo zavedanje, da naročenega gradbenega materiala ne bo plačal, pa je dodatno konkretizirano tudi z njegovim ravnanjem oziroma razvojem dogodkov v naslednjih mesecih po zapadlosti zadnjega računa, in sicer s prenosom dejavnosti družbe B., d. o. o. na družbo B.-X.., d. o. o., po pogodbi o oddelitvi in prevzemu v notarskem zapisu št. SV-1566/2013 z dne 24. 10. 2013, kar je poglavitni razlog, da je družba v letih 2013 in 2014 poslovala z negativnim denarnim tokom in izgubo iz poslovanja, kar vse je predstavniku oškodovane družbe zamolčal oziroma prikril ter z večkratnim lažnim obljubljanjem, da bo po opominih na plačilo neporavnanih obveznosti te poravnal, s čimer si je zgolj kupoval čas, da oškodovana družba zoper družbo B., d. o. o. ni vložila predloga za izvršbo in katero je ta nato sprožila šele s predlogom za izvršbo z dne 2. 6. 2014;

- Tudi v zvezi z 2. očitkom izreka prvostopenjske sodbe je zatrjevano, da je obsojenec kot direktor družbe B., d. o. o. v času od maja 2013 do novembra 2013 preslepil direktorja družbe E. d. o. o., s prikazovanji, da bo družba B., d. o. o., naročeni gradbeni material v celoti plačala, pri čemer je bilo v času od 29. 5. 2013 do 21. 10. 2013 v ta namen izdanih 44 računov, zadnji z zapadlostjo dne 20. 11. 2013, ki niso bili poravnani, niti jih obsojenec ni imel namena poravnati. Tudi pri tem očitku je njegovo zavedanje dodatno konkretizirano z dejstvom, da družba B., d. o. o., izdanih računov ni zmožna poravnati, ker premoženje družbe v letih 2012, 2013 in 2014 ni zadoščalo za poplačilo njenih obveznosti ter z njegovim ravnanjem oziroma razvojem dogodkov v obravnavanem in naslednjem letu, tj. prenos dejavnosti po zgoraj navedeni pogodbi o oddelitvi z dne 24. 10. 2013 in posledičnim negativnim poslovanjem družbe B., d. o. o. v letih 2013 in 2014, kar vse je predstavniku oškodovane družbe zamolčal oziroma prikril, ter predlogom za obročno plačilo, na kar je oškodovana družba dne 15. 1. 2014 pristala, česar pa se ni držal in s čimer jo je še dodatno preslepil, da obveznosti ne bodo izpolnjene, zaradi česar je oškodovana družba šele dne 19. 5. 2014 podala predlog za izvršbo;

Pri 3. očitku izreka prvostopenjske sodbe pa je zatrjevano, da je obsojenec kot direktor družbe B., d. o. o. na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z družbo A. iz leta 2011, naročeni gradbeni material plačeval do avgusta 2013, nato pa v času od avgusta 2013 do novembra 2013 preslepil direktorja navedene družbe, s prikazovanji, da bo družba B., d. o. o., tudi v tem obdobju naročeni gradbeni material v celoti plačala in je bilo v času od 15. 8. 2013 do 29. 10. 2013 v ta namen izdanih 12 računov, zadnji z zapadlostjo dne 13. 12. 2013. Njegov preslepitveni namen je tudi pri tem očitku dodatno konkretiziran z njegovim ravnanjem oziroma razvojem dogodkov v obravnavanem letu, tj. z njegovim vedenjem, da družba B., d. o. o., izdanih računov ni zmožna poravnati, ker premoženje družbe v letih 2012, 2013 in 2014 ni zadoščalo za poplačilo njenih obveznosti, s prenosom dejavnosti po zgoraj navedeni pogodbi o oddelitvi z dne 24. 10. 2013 in posledičnim negativnim poslovanjem družbe B., d. o. o., kar vse je predstavniku oškodovane družbe zamolčal oziroma prikril ter z večkratnim lažnim obljubljanjem, da bo po opominih na plačilo neporavnanih obveznosti te poravnal, s čimer si je zgolj kupoval čas, da oškodovana družba zoper družbo B., d. o. o. ni vložila predloga za izvršbo;

Vse navedeno utrjuje očitek, da se je obsojenec tako v času naročanja blaga pri vseh oškodovanih družbah kot tudi ob in po zapadlosti vseh (v izreku navedenih) računov zavedal, da finančno stanje družbe B., d. o. o. ne bo omogočalo, da obveznosti do njih poplača, s čimer je očitek preslepitve v izreku povsem zadostno konkretiziran.

O pisnih pomotah v izreku prvostopenjske sodbe

Vložnica zaradi nepravilnih navedbah oškodovane družbe, izostanka ustreznih valut pri očitku 1 izreka ter nepravilni navedbi imena direktorja oškodovane družbe pri očitku 3 zatrjuje nerazumljivost izreka sodbe, s čimer uveljavlja bistveno kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, čemur ni mogoče pritrditi. Opis kaznivega dejanja mora po praksi Vrhovnega sodišča vsebovati vsa odločilna dejstva, ki kaznivo dejanje konkretizirajo tako, s čimer se obdolžencu omogoča učinkovito obrambo, za ostale okoliščine pa zadošča, da so navedene v razlogih sodbe, pri čemer je treba sodbo presojati celovito, torej izrek v povezavi z njenimi razlogi. Podatek o oškodovani družbi oziroma njenem direktorju sicer predstavlja sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obdolžencu omogoča uspešno obrambo, vendarle pa v tem primeru ne gre pa za zakonski znak kaznivega dejanja po 228. členu KZ-1, ki bi krnil razumljivost samega izreka zgolj zaradi pomotnih zapisov, ki na identiteto oškodovanih družb nima nikakršnega vpliva. Kaznivi dejanji v točki 1 in 3 sta individualizirana v tolikšni meri, da je razvidno na katera historična dogodka se nanašata, zlasti upoštevaje, da gre pri 1. očitku za pomoto v eni sami črki (... namesto C.) pri 3. očitku pa za izpuščeno srednje ime direktorja, ki pa sta večkrat pravilno navedena v sodbenih razlogih (stran 50, točke 55, 58, 64 in točke 76 do 84). Tudi v zvezi z izpuščenimi valutami pri 32 računih v točki 1 izreka gre ugotoviti, da je individualizaciji historičnega dogodka in s tem možnosti učinkovite obrambe zadoščeno z navedbo valute v prvozapisanem računu ter njihovem skupnem znesku v evrski valuti, s čimer so določljivo opredeljene tudi valute preostalih računov.

O utesnitvi očitka pod točko 3 izreka prvostopenjske sodbe

Vrhovno sodišče ne sprejema očitka o bistveni kršitvi iz 7. in 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje z izpustitvijo treh računov iz konkretnega dela opisa dejanja pod točko 3, naj ne bi v celoti rešilo predmeta obtožbe in bi glede izpuščenega očitka moralo izreči oprostilno sodbo. Kršitev po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je namreč podana takrat, kadar sodišče ne odloči v celoti o dejanju, ki je predmet obtožbe. Gre za procesno kršitev, ki po vsebini ni storjena v škodo obsojenca, temveč v njegovo korist, zato je po procesni teoriji do njenega uveljavljanja upravičen le državni tožilec. Vložnica zato te kršitve ne more uveljavljati.

Tudi sicer gre ugotoviti, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku sledilo ugovoru obrambe in ugotovilo, da so bili računi št. 1505/2013, 1506/2013 in 1507/2013, vsi z dne 25. 11. 2013, izstavljeni družbi B.-X., d. o. o., kar tožilstvo, glede na konkretizacijo opisa dejanja, obtožencu kot direktorju ni očitalo, temveč zgolj ravnanja, ki jih je storil kot direktor družbe B., d. o. o., zatorej ne more iti niti za prekoračitev obtožbe. Izpustitev navedenih računov, ki niso bili izdani družbi pod obravnavanim očitkom, tako pomeni, da je sodišče prve stopnje zmanjšalo kriminalno količino, zaradi česar zanje ni bilo dolžno izreči oprostilne sodbe, temveč je s procesnega vidika o tem pravilno podalo samo razloge v obrazložitvi sodbe.

O odločbi o premoženjskopravnih zahtevkih

Vložnica odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih prvenstveno graja z zatrjevanjem, da bi moralo sodišče ob pravilni uporabi 101. člena ZKP v zvezi z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotiti na pravdo, saj je bil nad obsojencem v času izreka izpodbijane pravnomočne sodbe osebni stečaj pravnomočno zaključen, oškodovanci pa v času osebnega stečaja terjatev niso priglasili, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021; nasprotuje tudi pravni podlagi o odgovornosti obsojenca iz naslova spregleda pravne osebnosti, saj sodišče prve stopnje tosmernega dokaznega postopka ni izvajalo, temveč je le dodalo, da obsojenec kot direktor družbe odgovarja za povračilo škode, ki jo je kot direktor povzročil oškodovancem; končno pa izpostavlja tudi triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb, saj kljub spregledu pravne osebnosti pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena.

Načelno gre pritrditi vložnici, da terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih, skladno s prvim odstavkom 349. člena Obligacijskega zakonika (OZ), vendar pa ob tem spregleda, da je za zastaranje odškodninskega zahtevka, kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, v prvem odstavku 353. člena OZ predpisan poseben rok za zastaranje, ki določa, da v primeru, ko je za kazenski pregon predpisan daljši zastaralni rok (od siceršnjega zastaralnega roka, predpisanega v OZ), odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, kar je primer v obravnavani zadevi.

Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da mora sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, v primeru zaključenega postopka osebnega stečaja, v teku katerega oškodovanec ni prijavil svoje terjatve, slednjega z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pravdo, saj v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotoviti. Vendar pa pri takšnem stališču danes ni več mogoče vztrajati. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve, saj se glede na 1. točko drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo; stečajni dolžnik po zaključku osebnega stečaja ne preneha, zato lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja po koncu postopka osebnega stečaja, bodisi v pravdnem bodisi v adhezijskem postopku, v katerem je mogoče uveljaviti vsak dajatveni zahtevek kot v pravdnem postopku. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (novela ZFPPIPP-G), ki je začel veljati 26. 4. 2016, ovire za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka ne predstavlja niti morebiten odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno zaključen po navedenem datumu. Z omenjeno novelo je bila drugemu odstavku 408. členu ZFPPIPP dodana 5. točka, ki določa, da odpust obveznosti ne učinkuje na povrnitev škode povzročene namerno, torej s kaznivim dejanjem kot v konkretnem primeru, ali zaradi hude malomarnosti.

Neuspešno je tudi grajanje vložnice glede odločitve o premoženjskopravnega zahtevka, usmerjeno v odgovornost obsojenca iz naslova spregleda pravne osebnosti. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru presodilo, da iz kazenskega postopka izhaja dovolj podatkov oziroma zanesljiva podlaga za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, pri čemer je v izpodbijani pravnomočni sodbi navedlo pravne vire, na katere je oprlo svojo odločitev o premoženjskopravnih zahtevkih. Obsojenčevo odgovornost je torej utemeljilo na dveh pravnih podlagah, tako po določilih 164. do 169. člena OZ o povrnitvi premoženjske škode kot tudi po 2. alineji prvega odstavka 8. člena Zakona o gospodarskih družbah o spregledu pravne osebnosti. Kadar sodba temelji na dveh (ali več) nosilnih razlogih je za uspešno izpodbijanje potrebno izkazati neutemeljenost vseh razlogov. Ker vložnica odgovornosti obsojenca po določilih OZ ne izpodbija, gre zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti tudi v tem delu.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

Odločba o stroških je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP, in na podlagi šestega odstavka 11. člena ZST-1.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 44042/2017 z dne 17. 4. 2021.

Op. št. (2)Na podlagi drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19; ZZUSUDJZ) v času med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020.

Op. št. (3)Prim. sodbe VSRS I Ips 324/2007 z dne 15. 11. 2007, I Ips 80/2010 z dne 6. 1. 2011, I Ips 2457/2010-1438 z dne 4. 10. 2014.

Op. št. (4)Mag. Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana (2004), stran 733.

Op. št. (5)Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP-G), Uradni list RS št. 27/2016 z dne 11. 4. 2016.