Jedro

Ker je odločanje o priporu po 2. odstavku 307. člena ZKP ukrep procesnega vodstva oziroma disciplinski ukrep zoper obdolženca, ki je bil na glavno obravnavo v redu povabljen, vabilu pa se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, za njegovo odreditev ni potreben predlog državnega tožilca. Prav tako ni potrebno, da je v razlogih sklepa o priporu po navedeni določbi obrazložen utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, saj gre za fazo razpisa glavne obravnave.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajna sodnica Okrajnega sodišča v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 2. odstavka 307. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor zoper obd. S.P., ki je obdolžena več kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po 1. odstavku 224. člena KZ ter kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Zagovornik obdolženke je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo, katero je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom z dne 11.9.2002 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zagovornik obd. S.P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, predlaga pa, da Vrhovno sodišče pripor odpravi oziroma izpodbijana sklepa razveljavi. Kršitve določb kazenskega postopka so po njegovem mnenju podane zato, ker je bil pripor odrejen, ne da bi dal tak predlog tožilec, ker tudi v obrazložitvi drugostopenjskega sklepa ni obrazložen utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje, ker je bila že prisilna privedba nezakonita, saj vabilo obdolženki ni bilo vročeno, kršeno pa je bilo tudi določilo 2. odstavka 202. člena ZKP, saj ni navedeno, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena, ker se v njej uveljavljajo procesne kršitve, kot da bi šlo za odreditev pripora pred razpisom glavne obravnave, ne pa za fazo postopka, ko gre za odreditev pripora skladno z določilom 2. odstavka 307. člena ZKP za zagotovitev obdolženkine navzočnosti na glavni obravnavi. Zato se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne more uspešno sklicevati na procesne kršitve glede predloga državnega tožilca in na to, da pred odreditvijo pripora ni bil opravljen kontradiktorni narok. Ostale okoliščine, in sicer zatrjevanje o neobstoju utemeljenosti suma, pa spadajo v sfero zaključkov sodišča glede dejanskega stanja, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva zagovornika obd. S.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Drugi odstavek 307. člena ZKP sicer določa, da se za pripor, ki je odrejen, če se obdolženec, ki je bil v redu povabljen na glavno obravnavo, očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, smiselno uporabljajo določbe členov 200 do 213 tega zakona. Zakon torej določa smiselno uporabo teh določb. Uporaba določbe 1. odstavka 202. člena ZKP, ki določa, da se pripor odredi na predlog državnega tožilca, kakor tudi uporaba določila 2. odstavka 202. člena ZKP o tem, kaj mora vsebovati obrazložitev sklepa o odreditvi pripora, pa pri odločanju o odreditvi pripora po 2. odstavku 307. člena ZKP ne bi bila smiselna. Med dolžnosti predsednika senata ali sodnika okrajnega sodišča spada tudi procesno vodstvo, torej njegova skrb za smotrn in racionalen potek glavne obravnave. Odločanje o priporu po 2. odstavku 307. člena ZKP je torej ukrep procesnega vodstva oziroma disciplinski ukrep zoper obdolženca, ki je bil na glavno obravnavo v redu povabljen, vabilu pa se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo. Zato za odreditev tega pripora ni potreben predlog državnega tožilca. Pri odločanju o priporu po 2. odstavku 307. člena ZKP je smiselna uporaba določb glede pripora le v tem, da se sme pripor odrediti samo ob pogojih, ki so določeni v zakonu, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas, da je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu, da se pripor, v katerem koli času med postopkom odpravi, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen, ter da je zoper sklep o odreditvi pripora po 2. odstavku 307. člena ZKP dopustna pritožba v štiriindvajsetih urah od ure, ko je bil obdolžencu vročen sklep o odreditvi pripora, ter da mora pritožbeno sodišče odločiti o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora v oseminštiridesetih urah. Tudi ni potrebno, da bi moral biti v razlogih sklepa o priporu, odrejenega na podlagi 2. odstavka 307. člena ZKP, obrazložen utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, saj gre za fazo postopka po vložitvi obtožnega predloga oziroma za fazo razpisa glavne obravnave. Iz obtožnih predlogov, ki so bili obd. S.P. vročeni dne 1.7.1999 in 9.3.2000, pa je razvidno, storitve katerih kaznivih dejanj je obdolžena, sodišče pa obtožnih predlogov iz razlogov, naštetih v 1. odstavku 277. člena ZKP, ni zavrglo, pač pa je že večkrat razpisalo narok za glavno obravnavo.

Zagovornik obd. S.P. povezuje zatrjevano nezakonito odreditev pripora z zatrjevanjem, da je bila tudi že prisilna privedba obdolženke nezakonita, ker vabilo obdolženki za obravnave ni bilo vročeno. Po določilu 429. člena ZKP se v postopku pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe 430. do 444. člena tega zakona, za vprašanja, ki niso urejena v teh določbah, pa smiselno določbe tega zakona.

Privedbo obdolženca pa sodišče lahko odredi tudi v primeru, če mu ni bilo mogoče v redu vročiti vabila, iz okoliščin pa je očitno, da se mu obdolženec izmika. Te okoliščine so bile glede obd. S.P. ugotovljene, saj se je številnim vabilom na glavno obravnavo izogibala, prav tako pa tudi privedbam na sodišče, saj je bila uspešna šele privedba obdolženke na sodišče dne 21.5.2002, ko je bila tudi seznanjena, da bo glavna obravnava dne 26.6.2002 ob 11.15 uri, vendar obdolženka tudi na ta narok za glavno obravnavo ni prišla.

Zatrjevanje zagovornika obd. S.P., da se je obdolženka pred tem odzivala vabilom, je v nasprotju s podatki kazenskega spisa, saj je bila tudi dne 16.9.1998, ko so ji organi za notranje zadeve ob 14.55. uri odvzeli prostost, privedena k preiskovalni sodnici, ki jo je zaslišala o kaznivih dejanjih, katerih storitve je obdolžena z obtožnim predlogom z dne 21.12.1998. Utemeljena tudi ni navedba zagovornika obdolženke, da v pravnomočnem sklepu ni obrazloženo, zakaj je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka. Po določilu 2. odstavka 307. člena ZKP se sme zoper obdoženca, ki je bil v redu povabljen na glavno obravnavo, temu očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo, odrediti pripor, da se zagotovi obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi. Tako v prvostopenjskem sklepu, kakor tudi v sklepu pritožbenega sodišča, pa so pojasnjeni razlogi, da je mogoče le z odreditvijo pripora zagotoviti obdolženkino navzočnost na glavni obravnavi.

Niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obd. S.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).