Jedro

Pri brazgotini (njena lega, barva, struktura in obseg) gre za takšno estetsko spremembo, ki objektivno predstavlja skaženost lažje stopnje. Ker je izvedenka izrecno ugotovila, da gre za vidno in trajno spremembo, je nesprejemljivo drugačno stališče sodišča prve stopnje, češ da brazgotina ni očitna in opazna na prvi pogled. Zadošča, da je koža na mestu opekline na tožničini levi goleni zaznavno drugačna kot na desni goleni. Odziv okolice (zgražanje, odbojnost ali gnus) ni pogoj za prisojo odškodnine. Ker sporna brazgotina predstavlja le estetsko motnjo in ne funkcionalne okvare, ni bistveno, da tožnice ne moti pri opravljanju njenih vsakdanjih ali delovnih obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v prvem odstavku II. točke izreka tako, da mora tožena stranka v 15 dneh plačati tožeči stranki 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2012 do plačila; b) v III. točki izreka pa tako, da pravdni stranki krijeta sami svoje pravdne stroške.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (glede zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 2.000,00 EUR za čas od 22. 3. 2012 do 12. 6. 2012) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 359,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za 62,56 EUR z obrestmi. Nato je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 4.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2012 dalje, toženki pa je naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino za premoženjsko škodo v skupnem znesku 333,06 EUR z obrestmi. Nazadnje je tožnico zavezalo k povrnitvi toženkinih pravdnih stroškov v znesku 26,36 EUR.

2. Tožnica se je zoper navedeno sodbo pravočasno pritožila. Izpodbija le odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in predlaga ustrezno spremembo prve sodbe. Sklicuje se na izvid in mnenje izvedenke, ki je ocenila, da je tožničina zunanjost zaradi opekline vidno in trajno spremenjena, tako da gre za skaženost in ne zgolj za kozmetični defekt. Poudarja, da nobena od strank izvedenskemu mnenju ni ugovarjala. Poleg tega sodišče, ki se ni strinjalo z mnenjem glede obsega, oblike in vidnosti brazgotin, nima potrebnega strokovnega znanja na tem področju. Tožnica je mlada ženska, ki skrbi za svoj zunanji videz. Nošenje pomladno poletne garderobe se razteza na obdobje petih mesecev v letu, kar gotovo ni zanemarljivo. Ves ta čas se tožnica nelagodno počuti. Prilagajanje garderobe in skrivanje pred sončnimi žarki za tožnico predstavlja hudo prikrajšanje. Sodišče bi moralo pri presoji te škode izhajati iz tožničinih občutij, povezanih z brazgotino na goleni, vendar tožničine izpovedi ni upoštevalo, ampak je sodbo oprlo na lastno, subjektivno dojemanje situacije.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je pretežno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožnici odreklo zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je ocenilo, da nista dokazana niti objektivni niti subjektivni element te vrste nepremoženjske škode. Tožnica v pritožbi upravičeno oporeka takšni presoji, saj ji nasprotuje vsebina izvedenih dokazov, zlasti tožničina izpoved in izvedensko mnenje. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je bilo dejansko stanje glede te škode zmotno ugotovljeno in zato napačno uporabljeno materialno pravo.

6. Izvedenka medicinske stroke je v svojem izvidu in mnenju nazorno in izčrpno opisala spremembe na koži leve goleni po hudi opeklini, ki jo je utrpela tožnica. Mnenju je priložila tudi fotografijo, ki v celoti potrjuje njene ugotovitve. Res je, da tudi za izvedensko mnenje velja načelo proste dokazne presoje iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). To pa ne pomeni, da sme sodišče, če z mnenjem ne soglaša, tega nadomestiti ali relativizirati z lastnimi ugotovitvami in razlago spornih dejstev. Sodišče namreč za to nima potrebnega strokovnega znanja, sicer bi bila izvedba dokaza z izvedencem odveč (243. člen ZPP). Pravdni stranki v obravnavanem primeru nista oporekali izvedenskemu mnenju in tudi izpodbijana sodba ne navaja nobenih tehtnih razlogov za dvom o njegovi pravilnosti oziroma dokazni vrednosti. Razumljivo je, da strokovnih ugotovitev zdravniškega pregleda, ki ga je opravila izvedenka v za to primernih pogojih, ni mogoče obiti z ogledom tožničine noge na glavni obravnavi.

7. Po opisu sporne brazgotine (njene lege, barve, strukture in obsega) v izvedenskem mnenju, ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, gre za takšno estetsko spremembo, ki objektivno predstavlja skaženost lažje stopnje. Ker je izvedenka izrecno ugotovila, da gre za vidno in trajno spremembo, je nesprejemljivo drugačno stališče sodišča prve stopnje, češ da brazgotina ni očitna in opazna na prvi pogled. Zadošča, da je koža na mestu opekline na tožničini levi goleni zaznavno drugačna kot na desni goleni. Odziv okolice (zgražanje, odbojnost ali gnus) ni pogoj za prisojo odškodnine. Ker sporna brazgotina predstavlja le estetsko motnjo in ne funkcionalne okvare, ni bistveno, da tožnice ne moti pri opravljanju njenih vsakdanjih ali delovnih obveznosti. Dejstvo, da brazgotina na soncu ne potemni tako kot ostala zdrava koža, pa je splošno znano in ga tožnici ni bilo treba dokazovati.

8. Čeprav izpodbijana sodba pravilno našteva, katero so objektivna in subjektivna merila za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, pa je sodišče prve stopnje v tožničinem primeru vendarle zanemarilo njeno starost (ob poškodbi 32 let) in spol, njen življenjski stil in pomen, ki ga sama pripisuje lepemu in urejenemu videzu. Res lahko brazgotino skrije z obleko, vendar bi bilo od mlade ženske, kot je tožnica, povsem nerazumno zahtevati, da mora v vseh letnih časih zakrivati svojo zunanjost, stalno prilagajati izbiro garderobe in se skrivati pred soncem. Končno je neupravičen tudi očitek sodišča prve stopnje tožnici, da njene duševne bolečine niso dovolj intenzivne za prisojo odškodnine. Duševne bolečine so pojem, ki zajema cel spekter najrazličnejših neprijetnih subjektivnih zaznav in občutkov. Tožnica je dovolj nedvoumno izpovedala, v katerih okoliščinah in kako neprijetno se zaradi brazgotine počuti. Sodišče prve stopnje je njena občutja neupravičeno minimaliziralo, češ da gre le za občasno nelagodje. Navsezadnje je tožnici mogoče izkustveno verjeti, da v resnici duševno trpi zaradi svojega spremenjenega videza. Po presoji pritožbenega sodišča tožničine duševne bolečine glede na vse okoliščine primera dosegajo takšno stopnjo, da po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ) opravičujejo ustrezno denarno zadoščenje. Znesek 2.000,00 EUR, ki ga je tožnica zahtevala iz tega naslova, je sorazmerno neznaten, upoštevaje podobne primere iz sodne prakse. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi bilo treba temu tožničinemu zahtevku v celoti ugoditi. Gotovo bo tožnica tudi v bodoče trpela vsaj lahke duševne bolečine zaradi skaženosti. Z morebitnim nižjim zneskom odškodnine zato ne bi bilo mogoče njenega namena.

9. Sodišče druge stopnje je po navedenem ugodilo pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo prvo sodbo, tako da je tožnici prisodilo 2.000,00 EUR odškodnine. Tožnici pa v skladu z 299. in 378. členom OZ pripadajo tudi zakonske zamudne obresti, ki po neizpodbijani ugotovitvi prve sodbe, da je toženka prejela tožničin odškodninski zahtevek šele 12. 6. 2012, tečejo od prvega naslednjega dne, to je od 13. 6. 2012 dalje. V presežku je tožničin obrestni zahtevek neutemeljen, enako njena pritožba, zato jo je sodišče druge stopnje v tem delu zavrnilo.

10. Sprememba prve sodbe je po drugem odstavku 165. člena ZPP terjala novo odločitev o stroških postopka. Tožnica je nazadnje v pravdi uspela s približno polovico svojega odškodninskega zahtevka. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka. Pač pa mora toženka povrniti tožnici njene celotne pritožbene stroške odmerjene v skladu s taksno in odvetniško tarifo. Ti obsegajo nagrado za postopek s pritožbo (139,20 EUR – tar. št. 3210), administrativne stroške (20,00 EUR – tarif. št. 6002), 22 % DDV (tar. št. 6007) in plačano sodno takso za pritožbo (165,00 EUR – tar. št. 1121), kar skupaj znaša 359,22 EUR. Odločitev o dolgovanih zamudnih obrestih od stroškov postopka pa temelji na načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006.