Jedro

Delodajalec (d.o.o. v stečaju) ni pasivno legitimiran v sporu zaradi plačila prikrajšanja pri plači za obdobje delavčeve zaposlitve pri drugem delodajalcu, t.j. v delniški družbi materi, če med delodajalcema ni pravnega nasledstva oziroma če med njima ni prišlo do odstopa oziroma prevzema terjatev iz naslova prikrajšanja pri plačah delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova prikrajšanja pri plači v obdobju od 1.9.1990 do 30.4.1991 v skupni višini 64.069,94 tolarjev bruto oz. 37.263,42 tolarjev neto s pripadki. Odločilo je tudi, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njeno razveljavitev. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ko je v sodbi navedlo, da med strankama ni sporno, da med toženo stranko in družbo T. d.d. ni prišlo do odstopa oz. prevzema terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači. Sodišče tega dejstva namreč ni ugotovilo kot nespornega, zato ga tudi v obrazložitvi sodbe ne more navajati kot takšnega. Iz tožnikove delovne knjižice dejansko izhaja, da je bil v spornem obdobju zaposlen pri T., D. o. f. p., d.d. M., vendar je splošno znano dejstvo, da je bila ta reorganizirana na način, da se je ustanovilo več hčerinskih družb, v katere so prešli delavci in je tožnik 2.4.1991 podpisal pogodbo o zaposlitvi (z veljavnostjo od 1.2.1991) z Družbo T. d.d., P. s., ki je ena izmed pravnih prednikov tožene stranke. Tožniku je poznano, da je tožena stranka prevzela obveznosti iz naslova prikrajšanja pri plačah delavcev in mu priznala terjatve iz tega naslova za obdobje od 1.6.1991, čeprav ima v delovni knjižici vpisano, da je bil v tem obdobju zaposlen pri T. D. o. f. p. d.d.. Svojo terjatev do razlike plače je prijavil tudi v stečajnem postopku zoper Družbo T. d.d. v stečaju, vendar je bila prerekana prav iz razloga, ker se ne nanaša na to pravno osebo, temveč na toženo stranko. Tožnik ne razpolaga s podatkom o tem, ali je bila o prevzemu terjatev do delavcev med družbo T. d.d. in toženo stranko obenem s prevzemom delavcev sklenjena kakšna pogodba oz. akt, te podatke in podatek o tem, zakaj mu je bila prizana terjatev že od 1.6.1991, ko ima v delovni knjižici kot delodajalca vpisano še drugo družbo, pa bi lahko podala D. P., nekdanji in M. Ž., sedanji stečajni upravitelj tožene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, ko očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno navedlo, da je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da med toženo stranko in T. d.d. ni prišlo do odstopa oz. prevzema terjatev iz naslova prikrajšanja pri plačah delavcev. To dejstvo namreč kot nesporno v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, kljub temu pa takšna navedba v obrazložitvi sodbe ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, ki bi bila razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Navedena napačna formulacija ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Tožnik se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni skliceval oz.

navedel, kako oz. na podlagi česa naj bi tožena stranka prevzela obveznosti do tožnika za izplačilo razlike plače v obdobju pred nastopom dela pri toženi stranki. Razen izvedenih dokazov, ki pa se niso nanašali na to, ni imel nobenih dokaznih predlogov. Sicer pa bi za formalni prevzem terjatve tožnik (v tem primeru upnik) gotovo vedel, saj bi v takšnem primeru (ter tako, da bi s tožbo lahko plačilo zahteval od tožene stranke) lahko šlo le za odstop terjatve s pogodbo, ki pa jo sklene upnik s kom tretjim in nanj prenese svojo terjatev (436. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89), za prevzem dolga, ki se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero privoli upnik (kar izhaja iz 446. člena ZOR-a), ali za pristop k dolgu, kjer pa gre za pogodbo med upnikom in tretjim, s katerim se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika (451. člen ZOR). Zgolj podatek, da je tožena stranka v stečajnem postopku priznala tožnikovo terjatev za plačilo razlike plače za čas od 1.6.1991 (torej za obdobje, ko še ni bil pri njej v delovnem razmerju), ne more vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje, pri čemer je pooblaščenka tožene stranke tudi pojasnila, da je do priznanja terjatve že od 1.6.1991 po vsej verjetnosti prišlo zaradi pomote.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu izplačilo vsaj za obdobje od 1.2.1991 pripada tudi iz razloga, ker je takrat podpisal pogodbo o zaposlitvi z družbo T. d.d., P. s., ta družba pa je ena od pravnih prednikov tožene stranke. Te navedbe ni mogoče upoštevati, saj predstavlja novo pritožbeno dejstvo, ki pa ni podkrepljeno z dokazi, kot to zahteva 1. odst. 352. člena ZPP. Tudi iz podatkov registra, do katerih ima pritožbeno sodišče dostop, izhaja, da je bila tožena stranka ustanovljena 20.12.1990, ustanovitelja pa sta I. F. in T. M, kar ne kaže na pravno nasledstvo med družbo T d.d., P. s. in toženo stranko.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, trpi tudi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP, v povezavi s 1. odst. 166. člena ZPP).