Jedro

Odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV, po presoji sodišča temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju ter pomanjkljivi obrazložitvi, zaradi česar izpodbijane odločitve niti ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ajdovščina št. 130-321/2006-8 z dne 3. 4. 2008 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ajdovščina (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločila, da se ne ugodi zahtevi tožnika za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da v tem postopku niso nastali posebni stroški. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana, ker je v dneh vojne za osamosvojitev Slovenije aktivno sodeloval pri obrambnih aktivnostih kot pripadnik gasilske enote v Gasilsko reševalnem centru (v nadaljevanju GRC) Ajdovščina. Naloge je opravljal po ukazu in navodilih Občinskega štaba civilne zaščite v Ajdovščini. Povedal je (izjava na zapisnik), da je bil kot poklicni gasilec v letu 1991 zaposlen na Poklicni gasilski enoti v Ajdovščini. Že pred začetkom osamosvojitvene vojne je bil vključen v civilno zaščito (v nadaljevanju CZ) v občini Ajdovščina. Med vojno je bil vpoklican na opravljanje vseh potrebnih nalog. Delal je na celotnem območju občine Ajdovščina. V pripravljenosti je moral biti vse dni vojne od 26. 6. do 18. 7. 1991. Njegov razpored je bil v CZ, naloge pa so bile določene v okviru gasilske enote.

2. Prvostopenjski organ je v ugotovitvenem postopku pridobil izjavo A.A. (v omenjenem obdobju v.d. direktor poklicne gasilske enote), v kateri je popisal naloge poklicnih gasilcev v agresiji na Slovenijo, sodelovanje med gasilsko enoto in štabom CZ ter navedel, da se v arhivu GRC Ajdovščina nahajajo dnevniki del in ukazov s strani OŠ CZ občine Ajdovščina in odgovornih oseb na takratni občini Ajdovščina ter da obstaja dnevnik CZ občine Ajdovščina, ki prenos ukazov potrjuje. Med drugim iz navedene izjave A.A. izhaja, katere naloge so zlasti izvajali poklicni gasilci. Prvostopenjski organ nadalje navaja, da iz navedb A.A. izhaja, da je bila Poklicna gasilska enota, katere član je bil tudi B.B., v času med 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991 udeležena najmanj pri dveh oboroženih spopadih in sicer na blokadi mosta čez reko Vipavo v Dolenjah pri Ajdovščini (op. Dolenje niso v seznamu oboroženih spopadov), kjer strelno orožje sicer ni bilo uporabljeno, in v spopadu v Črničah, kjer pa je prišlo do uporabe strelnega orožja. Upravni organ si je v postopku pridobil dnevnike dežurstev in posredovanja ukazov in z vpogledom v zapise ugotovil, da so navedbe tožnika kot tudi A.A. pravilne in da so gasilci dejansko izvajali naloge, ki jih je navedel A.A. 3. Prvostopenjski organ pa nadalje navaja, da iz vseh izjav in iz vpogledov v občinske arhive izhaja, da poklicna gasilska enota oziroma njeni posamezni člani v obdobju agresije, leta 1991, niso bili člani Občinskega štaba CZ Ajdovščina, kar je bistvenega pomena za odločanje v tej zadevi. Prvostopenjski organ se sklicuje na Zakon v vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) in sicer 7. alineo 2. člena, pri čemer sta v zadevi relevantni točka h) in točka i) 7. alineje 2. člena ZVV. Ob uporabi slednjih prvostopenjski organ zaključuje, da tožnik ni pridobil dokazov, iz uradnih evidenc pa ne izhaja, da bi bila poklicna gasilska enota Ajdovščina, katere uslužbenec je bil leta 1991 tudi tožnik, oziroma tožnik sam, član CZ občine Ajdovščina oziroma njena specializirana enota. Tudi iz seznama oboroženih spopadov na območju upravne enote Ajdovščina ter njihovega trajanja izhaja, da člani poklicne gasilske enote niso izvajali zaščitno reševalnih nalog neposredno v času trajanja teh spopadov, temveč šele po spopadu (gre za oborožen spopad v Črničah). Zato je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana.

4. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je kot pritožbeni organ pritožnikovo pritožbo zavrnilo, saj se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Povzema ugotovitve prvostopenjskega organa, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik kot gasilec sodeloval v nalogah, ki jih je v večini odredil občinski štab CZ, izvršni svet ali vodstvo GRC, sodeloval je tudi na območju Dolenj in Črnič. Ker navedeno ni sporno, po oceni drugostopenjskega organa zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in v pritožbenem postopku, ne bi pripomoglo k drugače ugotovljenemu dejanskemu stanju. Predlagane priče so namreč v postopku že podale pisne izjave, ki tožnikovim navedbam pritrjujejo, da bi opravljal še kakšne druge naloge zaščite in reševanja neposredno med oboroženimi spopadi pa tožnik ne zatrjuje. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče zaključiti, da je tožnik v katerem izmed obeh izpostavljenih dogodkih, glede katerih je izpovedal A.A., opravljal naloge zaščite in reševanja neposredno med oboroženimi spopadi. Torej, da sta izpolnjena tako časovni (neposredno med oboroženimi spopadi) in vsebinski pogoj (opravljal naloge zaščite in reševanja) določbe i) točke 7. alinee 2. člena ZVV. Kot je že prvostopenjski organ navedel, je v Dolenjah prišlo do preboja cestne zapore s strani pripadnikov JLA, ne pa tudi do oboroženega spopada, med tem, ko se je oboroženi spopad med TO in JLA v Črničah začel 28. 6. 1991 okoli 14. ure in končal okoli 15. ure, tožnik pa ni dokazal, da je v tem časovnem obdobju dejansko opravljal zaščitno reševalne naloge.

5. Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da prvostopenjski organ ni pravilno in popolno ugotovil vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev. Tožnik je v svoji pritožbi navedel, da je bil v času vojaške agresije na Slovenijo, v obdobju med 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991 poklicni gasilec in voznik in je vozil vozilo GRC ter tako opravljal naloge zaščite in reševanja in bil neposredno udeležen v spopadih s pripadniki bivše JNA. V bojih v vasi Dolenje je pomagal reševati kamione iz reke Vipave, kamor so jih potisnili pripadniki JNA. Kot voznik gasilskega vozila je opravljal naloge zaščite in reševanja v vasi Črniče, ki jih je odredil štab CZ in Izvršni Svet občine Ajdovščina. Sklicuje se na točko i) člena 2 ZVV in navaja, da je nedvomno in nesporno, da je tožnik neposredno opravljal in izvrševal naloge zaščite in reševanja neposredno med spopadi. Tožnik je kot voznik gasilskega vozila opravljal naloge zaščite in reševanja v vasi Črniče, za naloge zaščite in reševanja, ki jih je odredil štab CZ in Izvršni Svet občine Ajdovščina. V času neposredno med oboroženimi spopadi je tožnik reševal vozila in jih zaščitil pred uničenjem s strani pripadnikov JLA. Navedbe glede aktivne udeležbe v spopadih lahko potrdi A.A., član CZ in namestnik direktorja GRC Ajdovščina. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna status vojnega veterana od dneva vložitve zahteve dalje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev drugostopenjske odločbe. Tožena stranka nasprotuje tožnikovim navedbam, da naj bi tožnik opravljal naloge zaščite in reševanja neposredno med oboroženimi spopadi. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporno ali gre tožniku status vojnega veterana na podlagi njegovih aktivnosti v času osamosvojitvene vojne. Pravna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana je ZVV, ki v 2. in 2. a členu navaja kategorije vojnih veteranov, ki jih zajema zakon. Odločitev prvostopenjskega organa temelji na zaključku, da tožnik ni dokazal, da bi izpolnjeval pogoje za priznanje statusa vojnega veterana iz točke h) in točke i) 7. alineje 2. člena ZVV. Iz omenjenih določb izhaja, da je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot: - član republiškega, mestnega in občinskega štaba za civilno zaščito, član njihovih specializiranih enot pa ob pogoju, da je opravljal obrambne oziroma zaščitno-reševalne naloge v času oboroženih spopadov (točka h); - voznik ali zdravstveni delavec v reševalnih vozilih nujne medicinske pomoči ali kot član operativnega sestava gasilske organizacije, ki je opravljal naloge zaščite in reševanja neposredno med oboroženimi spopadi (točka i).

9. Zaključek prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz zgoraj citiranih zakonskih določb po presoji sodišča ne temelji na popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik zatrjuje, da je bil neposredno udeležen v spopadih ter da je v teh spopadih opravljal naloge zaščite in reševanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi prvostopenjski organ v postopku ugotavljal katere konkretne naloge je tožnik dejansko opravljal v času osamosvojitvene vojne, saj se vsi razlogi nanašajo zgolj na splošne opredelitve nalog, ki naj bi jih opravljala gasilska enota, kamor je bil tožnik razporejen. Prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe najprej sprejema kot pravilne navedbe tožnika in A.A., pri čemer navaja, da naj bi iz izjave A.A. izhajalo, da je bila Poklicna gasilska enota, katere član je bil tudi B.B., udeležena v najmanj dveh oboroženih spopadih. Kljub temu pa nato zaključuje nasprotno, da tožnik ni bil udeležen v oboroženih spopadih, pri čemer pa tudi ni razumljivo sklicevanje na B.B. V spisni dokumentaciji prav tako ni podatkov o tem, kje so bili oboroženi spopadi in o njihovem trajanju ter tudi ni mogoče preveriti zaključka prvostopenjskega organa, da so člani poklicne gasilske enote izvajali zaščitno reševalne naloge v Črničah šele po spopadu in ne v času trajanja spopadov. Odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po citiranih določbah ZVV, po presoji sodišča tako temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju ter pomanjkljivi obrazložitvi, zaradi česar izpodbijane odločitve niti ni mogoče preizkusiti.

10. Po povedanem je ostalo dejansko stanje v relevantnih okoliščinah nepopolno ugotovljeno, zaradi pomanjkljive obrazložitve pa izpodbijane odločbe niti ni mogoče preizkusiti. Zato je odločba nezakonita ter je zato sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo opravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s četrtim in petim odstavkom istega člena.

11. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. členu ZUS-1.