Jedro

Kadar pritožbeno sodišče z razveljavitvijo poseže tudi v neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, s tem poseže v pravnomočnost in zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o kazenskem postopku (ZPP). Zaradi pravice do poštenega sojenja, ki jo zagotavljajo ustavna jamstva iz 22. člena in 23. člena Ustave, je treba tožencu omogočiti, da v ponovljenem postopku doseže odpravo te kršitve. Sodišče prve stopnje bi zato v novem sojenju moralo upoštevati toženčev ugovor in ravnati, kot da tista dela izreka, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ne obstaja. Tožbo bi moralo glede tega dela zahtevka zavreči. To mora storiti zaradi pravnomočnosti neizpodbijanega dela sodbe in prepovedi sojenja o že pravnomočno razsojeni stvari (res iudicata) in ne zaradi prepovedi odločitve v škodo stranke (reformatio in peius).

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje:

- v I.1. točki izreka spremeni tako, da znašata deleža pravdnih strank na skupnem premoženju 50%, glede višjega tožbenega zahtevka (10 %) pa se tožba zavrže;

- v I.2. točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 43.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 37.000 EUR od 31. 12. 2018 dalje, od zneska 6.000 EUR pa od 5.10. 2020 dalje, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1849,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji postopek

1. Tožnica je s tožbo z dne 31. 12. 2018 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da sta s tožencem med trajanjem zunajzakonske skupnosti pridobila štiri stanovanja v Krškem in osebni avto, in odloči, da ima na tem premoženju 60 % delež. Zahtevala je tudi, naj sodišče tožencu naloži, da ji izplača ustrezni dela izkupička od prodaje dveh od teh stanovanj in avta ter povrne ustrezen del do razpada skupnosti odplačanega skupnega posojila.

2. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo dvakrat. Prvo sodbo z dne 18. 5. 2021 je na predlog tožnice izdalo glede na stanje spisa (drugi odstavek 282. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ugodilo je tožničinemu zahtevku glede ugotovitve obsega pridobljenega premoženja, je pa odločilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in je višji zahtevek tožnice je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice za plačilo dela izkupička od prodaje skupnega premoženja in zahtevek za vrnitev dela odplačanega posojila.

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnica je izpodbijala le zavrnitev dajatvenih zahtevkov, ne pa tudi ugotovitve sodišča o obsegu in višini deležev na skupnem premoženju (torej, da znaša njen delež 50 %). Toženec je izpodbijal obsodilni del sodbe.

4. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavilo (tudi glede ugotovitve, da znaša tožničin delež 50 %) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe glede na stanje spisa. Opozorilo je tudi na nejasnost tožničinega zahtevka glede na to, da je toženec del premoženja, ki je bil zajet v ugotovitvenem zahtevku, že odsvojil. Poudarilo je, da je v tem primeru upravičena delitev premoženja v pravdi kljub nasprotovanju toženca, saj gre za posebne okoliščine, ki jih je z nedovoljenim razpolaganjem povzročil toženec sam.

5. V ponovljenem sojenju je tožnica tožbo spremenila tako, da je poleg prejšnjega tožbenega zahtevka postavila še podrejeni tožbeni zahtevek, v katerem je pri ugotovitvi obsega skupnega premoženja namesto odsvojenih stanovanj in avta kot del skupnega premoženja navedla terjatev iz naslova odsvojenih stanovanj in avta. S podrejenim zahtevkom je zahtevala tudi, naj sodišče na tem premoženju ugotovi njen 60% delež.

6. Sodišče prve stopnje je z drugo sodbo primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, podrejenemu tožbenemu zahtevku pa je v ugotovitvenem delu v celoti ugodilo. To pomeni, da je drugače kot prvič presodilo, da ima tožnica na tem premoženju 60 %, toženec pa 40 % delež. Na račun odtujenega skupnega premoženja je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 51.600 EUR. Zahtevek za povrnitev dela plačanega kredita pa je tudi drugič zavrnilo.

7. Zoper obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje se je pritožil toženec in med drugim uveljavljal, da se tožnica ni pritožila zoper prvotno zavrnitev njenega zahtevka za ugotovitev nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju in da zato odločitev v ponovljenem sojenju ne bi smela biti zanj manj ugodna. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca v tem delu zavrnilo in obrazložilo, da je bila prva sodba na podlagi pritožb obeh pravdnih strank v celoti razveljavjena in je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju lahko ugotovilo drugačen delež na skupnem premoženju kot v prvem postopku.

8. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 219/2023 z dne 17. 8. 2023 tožencu dopustilo revizijo glede vprašanja, ali lahko sodišče v ponovljenem postopku določi tožnici višji delež na skupnem premoženju kot polovičen, če se tožnica zoper zavrnilni del sodbe v prvotnem postopku (tj. glede višjega deleža na skupnem premoženju kot polovičnem, kar je sicer vtoževala) ni pritožila in je zahtevek v višjem deležu tožnice na skupnem premoženju (torej nad 1/2) tako postal pravnomočen.

Revizija

9. Na podlagi tega sklepa toženec zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bosta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka, posledično pa spremeni tudi višino zneskov, ki jih mora plačati tožnici na račun odsvojenega skupnega premoženja. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

10. Opozarja, da se tožnica zoper odločitev o višini deležev na skupnem premoženju ni pritožila in je zato odločitev o 50 % deležu toženca na skupnem premoženju postala pravnomočna. To pomeni, da ga sodišče ne bi smelo več zmanjševati v korist tožnice, lahko pa bi ga še povečalo v korist toženca. Tožnica je na poziv sodišča v ponovljenem postopku postavila še podredni zahtevek in v njem uveljavljala 60 % delež. Toženec poudarja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje opozoril na pravnomočnost odločitve o njegovem vsaj 50 % deležu, nato pa je na to opozoril tudi v pritožbi. Sodišče druge stopnje je odgovorilo, da je sodišče prve stopnje to smelo storiti, ker je bila ob prvem sojenju sodba tega sodišča razveljavjena v celoti. Toženec meni, da je tako ravnanje nezakonito in je bilo tožnici prisojeno nekaj, do česar ni upravičena. Sodišče druge stopnje je s tako odločitvijo poseglo v pravno varnost in jamstvo zakonitosti v procesnem in materialnem smislu. Opozarja, da je odločitev v nasprotju s sodno prakso in se pri tem sklicuje na odločbe višjih sodišč in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 274/2011 z dne 12. 9. 2013.

11. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

12. Revizija je utemeljena.

O prepovedi reformatio in peius in kršitvi pravila o pravnomočnosti

13. ZPP v 359. členu določa, da sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (prepoved reformatio in peius). To pravilo temelji na načelu dispozitivnosti in pravilu o pravnomočnosti. Stranka, ki se ni pritožila zoper zanjo neugodni del sodbe, je ustvarila pogoje, da ta del sodbe postane pravnomočen, zato velja domneva, da je s tem, ko ni vložila pritožbe, konkludentno pristala na vsebino odločitve.

14. V izpodbijani odločbi je sodišče druge stopnje odločilo, da prepoved odločitve v škodo stranke, ki se je pritožila, preneha, če je sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje. Pri tem se sicer ni sklicevalo na uveljavljeno sodno prakso, vendar sta med odločbami Vrhovnega sodišča (vsaj) dve, v katerih je bilo zavzeto enako stališče. V sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 278/2012 z dne 3. 7. 2014 in sodbi II Ips 690/95 z dne 28. 5. 1997 je Vrhovno sodišče odločilo, da prepoved odločitve v škodo stranke, ki se je pritožila, velja le takrat, ko pritožbeno sodišče sodbo spremeni v škodo pritožnika in da ta prepoved preneha, če je sodba razveljavjena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje.

15. Pomembno je, da v sodbah izražena stališča niso nikoli načelne narave, temveč so vselej tesno navezana na dejstva konkretnega primera. Z vidika ustavne pravice do enakega varstva pravic so namreč zavezujoča le tista normativna sporočila v predhodnih sodbah, ki jih navadno opisujemo kot ratio decidendi, torej tista vsebina, ki je bistveni pravni razlog za odločitev. Ratio decidendi pa je vselej treba določati v tesnem navezovanju na dejstva primera. V zgoraj navedenih zadevah Vrhovnega sodišča so bila pomembna naslednja dejstva: sodišče druge stopnje je v obeh primerih na pritožbo tožene stranke pravilno razveljavilo le obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje, v novem sojenju pa je tožeča stranka tožbo spremenila in zvišala zahtevek; zato je sodišče prve stopnje tožeči stranki lahko prisodilo višji znesek kot ob prvem sojenju. V sodbah Vrhovnega sodišča zapisano stališče, da prepoved reformatio in peius preneha, če je sodba razveljavjena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje, namreč površnega bralca lahko zavede, da spregleda, da je pri razveljavitvah pri presoji pravilnosti nadaljnjega ravnanja sodišč ključna presoja, ali sta sodišči prekršili pravila o pravnomočnosti.

16. Vrhovno sodišče je zato najprej presojalo, ali je sodišče druge stopnje res kršilo določbe pravdnega postopka, ko je v prvem sojenju sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v celoti.

Presoja konkretnega primera

17. Presoditi je torej treba, ali sodišče druge stopnje v prvem sojenju odločitve o zavrnitvi tožničinega zahtevka za ugotovitev za 10% večjega deleža ne bi smelo razveljaviti, ker se tožnica zoper ta del odločitve ni pritožila (in je v tem delu prvotna sodba postala pravnomočna). Toženec meni, da je tako in da sodišče prve stopnje v drugem sojenju zato tožnici ne bi smelo prisoditi nadpolovičnega deleža.

18. Res je, da tožnica v prvem sojenju s pritožbo ni izpodbijala ugotovljenih deležev na skupnem premoženju. Je bila pa sestava ugotovljenega skupnega premoženja v prvem sojenju drugačna od sestave skupnega premoženja v drugem sojenju. Sodišče druge stopnje je namreč v razveljavitveni odločbi opozorilo, da v primeru, ko eden od partnerjev brez soglasja drugega partnerja odsvoji del skupnega premoženja, pridobitelj pa je dobroveren, v skupno premoženje spada odškodninska terjatev do tega partnerja.

Tožnica je zato v novem sojenju tožbeni zahtevek prilagodila spremenjeni sestavi skupnega premoženja. Vrhovno sodišče mora zato najprej presoditi, ali v tem konkretnem primeru spremenjena sestava skupnega premoženja vplivala na velikost deležev na skupnem premoženju in je zato sodišče druge stopnje moralo razveljaviti tudi celotno odločitev o višini deležev.

19.Skupno premoženje zakoncev oziroma partnerjev sestavljajo vse premoženjske pravice, ki so bile v času trajanja zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti pridobljene z delom.

Del skupnega premoženja so tudi stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je bil njuno skupno premoženje, ali po načelu realne subrogacije pridobljene z zamenjavo oziroma z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja. Delež se ugotavlja na skupnem premoženju kot celoti in ne na posamezni stvari oziroma pravici, ki spada v skupno premoženje. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 624/2008 z dne 13. 5. 2010 poudarilo, da zato načeloma velja ugotovitev sodišča o deležih iz prve pravnomočne odločitve za vse premoženje, ki je bilo pridobljeno z delom v času zakonske zveze, in je obstajalo v času ugotavljanja deležev zakoncev, tudi če se ugotovitev o obsegu ali sestavi premoženja naknadno spremeni.

20.Od tega pravila je mogoče odstopiti le v posebej utemeljenih primerih. Sodišče druge stopnje ob razveljavitvi ni navedlo nobenih posebnih okoliščin, zaradi katerih bi sprememba tožbenega zahtevka glede sestave skupnega premoženja lahko vplivala tudi na višino deležev. Takih okoliščin tudi tožnica ni navedla, potem ko je bila s strani toženca po spremembi tožbe opozorjena, da v ponovljenem postopku ne more več uveljavljati nadpolovičnega deleža. To pa pomeni, da spremenjena sestava skupnega premoženja v tem primeru ni vplivala na velikost deležev in ima toženec prav, da sodišče druge stopnje v prvem sojenju sodbe sodišča prve stopnje ne bi smelo razveljaviti glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev, da je delež tožnice višji od 50 %. Po prvem odstavku 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo. Če pritožbeno sodišče poseže tudi v neizpodbijani del, s tem poseže v pravnomočnost prvostopenjske odločbe in zagreši bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Toženec zaradi razveljavitve sodbe v prvem sojenju te bistvene kršitve določb postopka ni mogel uveljavljati, ampak je to lahko storil šele v ponovljenem sojenju. Na napako sodišča druge stopnje je opozarjal od tožničine spremembe tožbe dalje.

21.Pravica do poštenega sojenja, ki jo zagotavljajo ustavna jamstva iz 22. člena in 23. člena Ustave, narekuje odločitev, da je treba tožencu omogočiti, da bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi posega v neizpodbijani del odločitve uveljavi v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje bi zato v novem sojenju moralo ravnati kot da tisti dela izreka, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo neizpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ne obstaja (razveljavitev zavrnitve tožničinega zahtevka za ugotovitev višjega deleža od 50 %). Šteti bi moralo, da je bil tožničin zahtevek za ugotovitev nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju pravnomočno zavrnjen in bi moralo tožbo glede podrejenega zahtevka za ugotovitev nadpolovičnega deleža zavreči.

22.Vendar tega ni storilo in je o tem delu tožbenega zahtevka ponovno odločalo ter tožnici prisodilo dodatni 10 % delež. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP reviziji toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju 50%, glede dodatnih 10 % pa je tožbo zavrglo. Posledično je znižalo tudi tožnici prisojene zneske iz naslova odtujenih dveh stanovanj (s 60 % na 50 % od vrednosti 74.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 31. 12. 2018 dalje) ter odtujenega avtomobila (s 60 % na 50 % od vrednosti 12.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2020 dalje).

23.Odgovor na zastavljeno vprašanje se tako glasi: sodišče v ponovljenem postopku tožnici ne bi smelo določiti višjega deleža na skupnem premoženju od polovice, ker se tožnica zoper zavrnitev zahtevka za ugotovitev nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju v prvem sojenju ni pritožila.

24.Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 90 % njenih potrebnih stroškov, tožeča stranka pa toženi 10 % njenih potrebnih stroškov, sodišče druge stopnje pa, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče je ocenilo, da spremenjena odločitev na odločitev o povrnitvi prvostopenjskih in drugostopenjskih stroškov ni vplivala, zato Vrhovno sodišče v stroškovno odločitev sodišč prve in druge stopnje ni posegalo.

25.Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP pa mora tožnica tožencu povrniti njegove stroške revizijskega postopka v znesku 1849,33 EUR (za predlog za dopustitev revizije in revizijo po 1625 točk, mat. stroške 52,5 točk in 22 % DDV). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo.

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Op. št. (1)J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, (ur. L. Ude, A. Galič), GV Založba, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 483.

Op. št. (2)A. Novak v Sodniško pravo (ur. M. Pavčnik, A. Novak), Lexpera, GV založba, Ljubljana 2023, str. 355.

Op. št. (3)Primerjaj S. Triva, M. Dika, Građansko pravično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, str. 713.

Op. št. (4)J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 11-12/2010, str. 128.

Op. št. (5)Po 4. členu Družinskega zakonika ima zunajzakonska skupnost moškega in ženske v razmerju med njima enake pravne posledice kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Po 9. odstavku 4. člena Zakona o partnerski zvezi enako velja tudi za partnerja partnerske zveze.

Op. št. (6)Vrhovno sodišče je prav v zadevi II Ips 624/2008 zaradi posebnih procesnih okoliščin od tega pravila odstopilo. V prvem sojenju namreč ni določilo deležev na skupnem premoženju kot celoti, temveč le na poslovnem deležu in ta odločitev je postala pravnomočna. V ponovljenem sojenju pa je bilo ugotovljeno, da v skupno premoženje spada še nepremičnina in da je v njeno pridobitev toženec vložil tudi svoje posebno premoženje, kar ga je upravičevalo do višjega deleža.

Op. št. (7)S. Triva, M. Dika, nav. delo, str. 712 in 713.

Op. št. (8)Revident se zato v reviziji utemeljeno sklicuje na sodbo II Ips 274/2011 z dne 12. 9. 2013, v kateri je Vrhovno sodišče odločalo o klasičnem ugovoru pravnomočno razsojene stvari.