Jedro

Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. Ker je v takem primeru podlaga za odstranitev nelegalnih objektov dokončna upravna odločba, pa je izključena tudi nezakonitost ravnanja inšpekcijskega zavezanca, saj zanj obstaja ustrezen pravni naslov. V tem primeru tožnika kot investitorja nelegalne gradnje ne bosta protipravno posegla v lastninsko pravico drugih solastnikov obravnavanih zemljišč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma naložila, da takoj po njeni vročitvi ustavita gradnjo enoetažnega lesenega objekta na betonski plošči v tam navedenih dimenzijah, ki stoji na zemljišču parc. št. 3736/0 k.o. ..., ob južni meji te parcele (1. točka izreka), in ga v roku dveh mesecev od vročitve odločbe odstranita ter vzpostavita zemljišča v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo z denarno kaznijo (3. točka). Za objekt so bile izrečene prepovedi (4. točka) in navedeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (5. točka) ter da ni bilo stroškov postopka (6. točka).

Iz obrazložitve je razvidno, da sta tožnika zgradila objekt brez gradbenega dovoljenja med 14. 8. 2008 (datum, ki je določen v predprodajni pogodbi za zemljišče) in 24. 9. 2013 (dan inšpekcijskega ogleda) na zemljišču, ki je tudi v njuni solastnini. Ker to leži v območju kulturne krajine Strunjanska dolina, bi morala po 6. členu ter 4. alineji 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uredba/08) in po tretjem odstavku 6. člena Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (Uredba/13) pridobiti soglasje za gradnjo v varovanem območju. Ker ga nista, to zadostuje, da objekta ni mogoče obravnavati kot enostavnega. Zato gre za nelegalno gradnjo, za katero se med drugim izrečejo inšpekcijski ukrepi iz 152. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO- 1).

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil, med drugim njune navedbe, da nista inšpekcijska zavezanca, da za sporni objekt, ki je lopa za orodje, ni potrebno gradbeno dovoljenje, in da je bil kršen postopek, saj ju inšpektorica ni obvestila o ogledu na kraju samem. Pritožbeni organ navaja, da sta na podlagi poziva, naj pojasnita okoliščine v zvezi z obravnavano gradnjo, imela možnost podati izjavo, kar sta storila z odgovorom z dne 21. 10. 2013. Tožnika se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da zemljišče gradnje ni le v njuni solastnini. Tako je vsak del objekta last vseh solastnikov, ki so vsi inšpekcijski zavezanci. Zato bi bilo treba tudi naloženo obveznost razčleniti po posameznem zavezancu, vsi solastniki (torej tudi A.A. in B.) pa bi morali sodelovati v postopku. Z izpodbijano odločbo sta prisiljena neustavno poseči v lastninsko pravico drugega solastnika. Trdita, da je sporni objekt, v katerem shranjujeta vrtno orodje in naprave, enostaven objekt, ki ga potrebujeta za obdelovanje zemlje oziroma za njegovo kmetijsko rabo in za preprečevanje erozije, zato se jima zdi izrečeni ukrep iz 152. člena ZGO-1 neprimeren. Toženka bi lahko naložila, naj objekt drugače sanirata, saj dejanska vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Poleg tega jima je bila v postopku kršena pravica do sodelovanja, saj je toženka brez njune vednosti in prisotnosti opravila ogled, zato na njem nista mogla pojasniti svojih stališč.

Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 3. člena), brez njega pa samo gradnja enostavnega objekta (prvi odstavek 3. a člena), pod nadaljnjim pogojem, da taka gradnja ni v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek istega člena). Za nelegalno gradnjo torej gre, kadar se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena). V tem primeru gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi in da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen).

V konkretnem primeru ni sporno, da sta tožnika zgradila obravnavani objekt (sta njegova investitorja), da zanj nimata gradbenega dovoljenja, da zemljišče posega leži v varovanem območju kulturne krajine Strunjanska dolina in da za gradnjo nista pridobila kulturnovarstvenega soglasja. Glede na navedeno se sodišče strinja z izpodbijano prvostopenjsko odločbo in njeno obrazložitvijo, v kateri so navedena vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev v obravnavani zadevi, in pravna podlaga zanjo. Prav tako se sodišče strinja z razlogi drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ pravilno zavrnil ugovore, ki jih tožnika v bistvenem ponavljata tudi v tožbi (o tem, kdo je inšpekcijski zavezanec, o razlogih za gradnjo, o izpolnjevanju pogojev za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, o kršitvi pravice do sodelovanja v postopku). Sodišče se na razloge obeh upravnih aktov sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbo pa dodaja: Iz 152. člena ZGO-1 ne izhaja, kdo je inšpekcijski zavezanec, je pa to mogoče ugotoviti na podlagi prvega odstavka 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v peti del zakona „Inšpekcijsko nadzorstvo“, v poglavje „3. Druge sankcije“. Ta določba kot drugo sankcijo v primeru nedovoljene gradnje določa obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora. Po tej določbi je zavezanec za plačilo navedenega nadomestila investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je nedovoljena gradnja oz. objekt. Navedeno kaže, da je inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, ki je ena od oblik nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), primarno investitor, to je oseba, ki naroči gradnjo ali jo sama izvaja (4.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov investitorju je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. Ker je v takem primeru podlaga za odstranitev nelegalnih objektov dokončna upravna odločba, pa je izključena tudi nezakonitost ravnanja inšpekcijskega zavezanca, saj zanj obstaja ustrezen pravni naslov. V tem primeru tožnika kot investitorja nelegalne gradnje ne bosta protipravno posegla v lastninsko pravico drugih solastnikov obravnavanih zemljišč.

Tožnika ne moreta uspešno uveljavljati očitka, da v postopku niso sodelovali vsi solastniki zemljišč, saj s tem ne varujeta svojega, ampak pravni položaj drugih solastnikov. Zato bi se na omenjeno kršitev lahko skliceval le solastnik, ki bi moral biti udeležen v postopku, a te možnosti ni imel (2. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Je pa pritožbeni organ glede A.A. kot solastnika zemljišč parc. št. 3736 k.o. ... pojasnil, kar je razvidno tudi iz upravnih spisov, da mu je bila izpodbijana odločba vročena in bi se torej zoper njo lahko pritožil. V tej zadevi naložena odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja pomeni vzpostavitev stanja brez nelegalne gradnje. To pomeni, da bi izrek drugačne sanacije objekta, njegovega dela oziroma zemljišča iz 152. člena ZGO-1 prišla v poštev takrat, če bi po gradnji nastopile okoliščine, ki bi onemogočile njegovo odstranitev (v celoti ali deloma) in s tem vzpostavitev prejšnjega stanja. V tožbi zatrjevana nevarnost zemeljske erozije, ki naj bi jo tožnika preprečila z nelegalnim objektom, ni okoliščina v smislu prej navedenega, drugih razlogov, ki bi predstavljali dejanske ovire za izvršitev naložene obveznosti, pa ne navajata.

Do zatrjevane kršitve pravice do sodelovanja v postopku se je opredelil že pritožbeni organ, tožnika pa v tožbi ne navajata razlogov, zakaj se s stališčem pritožbenega organa ne strinjata, niti ne pojasnjujeta, kaj bi na ogledu lahko pojasnila, česar nista mogla v pisni izjavi na podlagi poziva upravnega organa z dne 10. 10. 2013. Nadaljnji preizkus kršitve zato ni mogoč, sodišče pa dodaja, da so v zapisniku o ogledu z dne 27. 9. 2013 navedene ugotovitve o legi objekta, dimenzijah in načinu gradnje. Te značilnosti so navedene v odločbi, tožnika pa jim ne oporekata.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (9. točka obrazložitve), med strankama ni sporno .

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).