Jedro

Tožniku (samostojnemu podjetniku) je bila od razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti s pravnomočno sodbo od 19. 11. 2007 dalje priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Vendar od tega datuma tožniku ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. V 2. odstavku 262. člena ZPIZ-1 je namreč določeno, da se odločba o priznani pravici na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. V konkretnem primeru je bila odločba toženca, s katero je tožniku priznal pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, dokončna z dnem 23. 3. 2011. S tem datumom je tožnik pravno formalno lahko pričel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oz. že od 19. 11. 2007 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka IV in V) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 31. 1. 2012 in št. ... z dne 12. 7. 2011 in tožniku priznalo pravico do izplačila delne invalidske pokojnine od 1. 12. 2010 ter tožencu naložilo, da o odmeri delne invalidske pokojnine odloči v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe. S IV. točko izreka pa je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izplačila delne invalidske pokojnine od 19. 11. 2007 do 30. 11. 2010 zavrnilo ter s V. točko izreka tožencu naložilo plačilo stroškov postopka v roku 15 dni v višini 113,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka do plačila.

Zoper točko IV. in V. izreka prvostopenjske sodbe je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je pri izdaji izpodbijanega dela sodbe nepravilno uporabljeno materialno pravo, saj ni bilo upoštevano določilo 1. odstavka 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 163/2012, da je pričetek dela s krajšim delovnim časom običajno tudi dejanski začetek takšnega dela, razen v izjemnih primerih. Prvostopenjsko sodišče pa tega bistvenega vprašanja, kdaj je tožnik dejansko pričel opravljati delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, ni niti ugotavljalo niti ugotovilo, pri čemer je tudi neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo izvedbo za ugotovitev tega dejstva predlaganih dokazov, zlasti zaslišanja tožnika. Na podlagi navedenega je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, izpodbijana sodba pa ima ob pomanjkanju bistvenih razlogov o odločilnih dejstvih v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti. Meni, da ni ustrezno upoštevan poseben položaj tožnika kot samozaposlenega samostojnega podjetnika. Če bi tožnik delo opravljal kot delavec po pogodbi o zaposlitvi, bi se pričetek dela s krajšim delovnim časom dne 19. 11. 2007 odrazil tudi v sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas. Ker je tožnik samozaposlen, pa v potrditev svojih navedb take pogodbe o zaposlitvi ni mogel predložiti, prvostopenjsko sodišče pa je zavrnilo tudi izvedbo drugih dokazov, ki bi glede na tožnikov poseben položaj, potrdile navedbe tožnika. Zaradi navedenega je bil tožnik v primerjavi z drugimi zavarovanci, delavci po pogodbi o zaposlitvi, tudi neutemeljeno neenako obravnavan. Vztraja, da je razlogovanje prvostopenjskega sodišča zmotno in pravno ter dejansko nepravilno in da prijava pri DURS ni zakonski znak ali element presoje o priznanju pravice oz. o pričetku izplačevanja delne invalidske pokojnine, po določilu 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1. Prijava pri DURS tudi ni in ne more biti edini ali odločilni element za odločitev o dejstvu, od kdaj se delo izvaja s krajšim delovnim časom, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, še zlasti ne iz razloga, ker je bila tožniku ta prijava onemogočena zaradi nezakonitega ravnanja tožeče (verjetno tožene) stranke. Izpodbijana sodba je zato pravno in dejansko nepravilna tudi iz razloga, ker podpira nezakonito ravnanje toženca, ki je tožniku daljši čas odrekal pravice in oviral njihovo uveljavljanje. To bistveno protipravno ravnanje je edini razlog, da tožnik pred 1. 12. 2010 pri ustreznih institucijah svojega statusa ni mogel ustrezno urediti, saj ni razpolagal z odločbo tožene stranke, s katero bi bil tak njegov status izkazan. Tožnik je tudi v tožbi navajal, da je v okviru svoje dejavnosti delo od vključno 19. 11. 2007 dalje dejansko opravljal v krajšem, 4 urnem delovnem času, v skladu s svojo preostalo delazmožnostjo. V daljšem delovnem času pa od 19. 11. 2007 dalje niti ne bi mogel, zaradi svojega zdravstvenega stanja, o čemer vsem se prvostopenjsko sodišče ni izreklo. Nepravilna in nezakonita pa je odločitev tudi glede stroškov postopka v V. točki izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepravilno navedlo, da naj bi tožnik uspel zgolj s 25 % svojega zahtevka, na tej podlagi pa so nepravilno izračunani tudi stroški postopka. Tudi če bi bila izpodbijana sodba v preostalem delu, razen v odločitvi o stroških pravilna, bi bilo potrebno šteti, da je tožnik uspel najmanj s 53 % svojega zahtevka, saj je sodišče z izpodbijano sodbo priznalo zahtevek tožnika od 1. 12. 2010 dalje do izdaje sodbe dne 12. 3. 2014 oz. za 41 mesecev, zavrnilo pa zahtevek od 19. 11. 2007 do 1. 12. 2010 oz. za 36 mesecev in bi bilo torej tožniku potrebno priznati povrnitev višjega zneska stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 31. 1. 2012 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 7. 2011. S slednjo je toženec tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do delne invalidske pokojnine v višini 242,74 EUR od 19. 4. 2011 dalje.

Sodišče prve stopnje je takšni odločbi kot nezakoniti odpravilo in tožniku priznalo pravico do izplačila delne invalidske pokojnine od 1. 12. 2010 dalje, ne pa od 19. 11. 2007, kot je uveljavljal in pri čemer vztraja tudi v pritožbi.

V obravnavani zadevi se sporno vprašanje o pričetku izplačevanja delne invalidske pokojnine nanaša na samozaposlenega tožnika, ki ga je toženec z dokončno odločbo ... z dne 23. 3. 2011 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter mu priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je samostojni podjetnik, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 14. 10. 2010 dalje. Hkrati je s citirano odločbo odločil, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. To je toženec tudi storil in z odločbo z dne 12. 7. 2011, potrjeno z dokončno odločbo z dne 31. 1. 2012, ki sta predmet tega spora, tožniku, kot je že uvodoma ugotovljeno, priznal pravico do izplačevanja delne invalidske pokojnine od 19. 4. 2011 dalje.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bila odločba toženca z dne 23. 3. 2011 kasneje s sodbo opr. št. III Ps 1971/2011 z dne 16. 4. 2013 spremenjena tako, da je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 19. 11. 2007 dalje in mu je bila priznana pravica do dela v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno v okviru samostojne dejavnosti s.p. z omejitvami, ter od 19. 11. 2007 še pravica do delne invalidske pokojnine. Ta sodba je bila potrjena tudi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 283/2013 z dne 31. 11. 2013. To pomeni, da je bila tožniku od razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti s pravnomočno sodbo od 19. 11. 2007 dalje priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom. Vendar od istega datuma tožniku ni mogoče priznati pravice do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Preden je zavarovanec, bodisi s posamičnim upravnim aktom ali s sodbo, razvrščen v II. ali III. kategorijo invalidnosti in mu je priznana pravica do dela s skrajšanim delovnim časom, te pravice ne more realizirati. V 2. odstavku 262. člena ZPIZ-1 je namreč izrecno določeno, da se odločba o priznani pravici na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku.

V konkretnem primeru je bila odločba toženca, s katero je tožniku priznal pravico do dela s skrajšanim delovnim časom, dokončna z dnem 23. 3. 2011. S tem datumom je tožnik pravno formalno lahko pričel opravljati svojo dejavnost skladno s priznano pravico in ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo s skrajšanim delovnim časom in ne pred tem datumom oz. že od 19. 11. 2007 dalje, pa čeprav je bila tožniku pravica do dela s krajšim delovnim časom od tega datuma v sodnem postopku s sodbo opr. št. III Ps 1971/2011 z dne 16. 4. 2013, potrjeno z drugostopno sodbo opr. št. Psp 283/2013 z dne 21. 11. 2013, priznana. S sodbo priznano pravico je bilo namreč mogoče realizirati šele v letu 2013. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in sicer na podlagi dopisa DURS-a z dne 21. 1. 2012 oz. obvestila, da je tožnik dne 1. 12. 2010 pričel plačevati prispevke iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za krajši delovni čas, pravilno izhajalo iz določbe 1. odstavka 15. člena ter 1. odstavek 159. člena ZPIZ-1 in zaključilo, da je s 1. 12. 2010 tožnik uskladil obseg opravljanja dejavnosti z dejansko preostalo delovno zmožnostjo in štelo, da je s tem dnem pričel opravljati dejavnost s.p. s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o izplačevanju delne invalidske pokojnine ustrezno upoštevalo poseben tožnikov položaj in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-40/90-15 z dne 4. 3. 2010 ter poudarilo, da mora samostojni podjetnik, ki ne sklepa pogodbe o zaposlitvi, pričetek takšnega dela izkazati navzven in sicer pri ustreznemu organu s prijavo obveznega zavarovanja in ureditvijo glede plačevanja prispevkov.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kdaj je tožnik pričel delati s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, prav tako pa je glede na že obrazloženo, kdaj je mogoče priznano pravico realizirati, neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni o tem tožnika zaslišalo.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do izplačila delne invalidske pokojnine od 19. 11. 2007 do 30. 11. 2010 zavrnilo. Pravilno pa je sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Glede na tožnikov tožbeni zahtevek in uspeh v pravdi, je pravilno zaključilo, da le-ta znaša v višini 25 % in temu ustrezno ter skladno z določbo 154. člena in 155. člena ZPP tožniku v takšnem obsegu priznalo stroške postopka oz. jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

Ker je sodba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in o stroških pritožbe, na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.