Jedro

Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da je bil tožbeni zahtevek mandanta utemeljen. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost torej le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem, ki ga je odvetnik opustil. V določenih primerih lahko konkludentni odstop od pogodbe predstavlja tudi vložitev tožbe. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Tožeča stranka namreč ni izkazala svojega odstopnega upravičenja po 127. členu ZOR, saj v tožbi ni podala nobenih trditev o tem, da iz ravnanja tožene stranke očitno izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila.

Ker je tožečo stranko na nesklepčnost tožbe izrecno in jasno opozorila že tožena stranka v prvostopenjskem postopku VIII Pg 1303/2007, je dolžnost po dodatnem opozarjanju tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča odpadla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 250.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10. 6. 2011 dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ (I. točka izreka).

Zavrnilo je tudi predlog tožene stranke za povračilo stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka vtožuje na podlagi zavarovanja pred poklicno odgovornostjo od tožene stranke kot zavarovalnice plačilo odškodnine zaradi strokovne napake zavarovanca tožene stranke, odvetnika. Slednji pri zastopanju tožeče stranke kot stranskega intervenienta na strani tožeče stranke P. d. d. v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VIII Pg 1303/2007 ni podpisal vložene revizije, ki je bila posledično s sklepom VSRS III Ips 84/2011 z dne 11. 10. 2011 zavržena. Navedeni sklep o zavrženju revizije je odvetnik prejel 8. 11. 2011, stranko pa je o tem obvestil šele 22. 5. 2012, torej potem, ko je že potekel 60 dnevni rok za vložitev ustavne pritožbe. Tožeča stranka zatrjuje, da je z obema ravnanjema odvetnik storil hudo napako, saj ni ravnal v skladu s profesionalno skrbnostjo, kar predstavlja njegovo protipravno ravnanje, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda.

6. Odškodninska odgovornost odvetnika za nepravilno izpolnitev naročila se presoja po splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (prvi odstavek 751. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR) ter poslovno odškodninsko odgovornost (262. člen ZOR). Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki morajo biti kumulativno podane, so: 1. kršitev pogodbene obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja; 2. vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti; 3. upnik je utrpel škodo; 4. vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo. Skladno s sodno prakso(1) je predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika, da je bil tožbeni zahtevek mandanta utemeljen. Opustitev potrebnega ravnanja odvetnika ima za posledico njegovo odškodninsko odgovornost torej le, če so izkazani pogoji za uspeh z ravnanjem (npr. z vložitvijo pravnega sredstva), ki ga je odvetnik opustil. Zato mora tožeča stranka glede vzročne zveze dokazati dejstvo, da bi spor dobila, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja. Sodišče pa je dolžno hipotetično presoditi, kako bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal. V konkretnem primeru to pomeni, ali bi podpisana revizija pripeljala do drugačnega rezultata na podlagi veljavnega materialnega prava, ki bi se moralo uporabiti v zadevi VIII Pg 1303/2007. 7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj predpostavke protipravnosti, ne pa vzročne zveze in škode. S pretežno verjetnostjo je presodilo, da tožeča stranka z revizijo ne bi uspela zato, ker v postopku VIII Pg 1303/2007 tožeča stranka P. d. d. ni zadostila trditveni podlagi glede kondikcijskega zahtevka niti, da je pravilno odstopila od pogodbe, prav tako pa ne glede odškodninskega zahtevka, saj ni navedla pravno relevantnih dejstev poslovne odškodninske odgovornosti.(2) Tožeča stranka zaradi zavrženja revizije torej ni utrpela nobene škode. Zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka P. d. d. v tožbi, vloženi leta 1992, zatrjevala, da je kupila surovo nafto in jo toženi stranki izročila v predelavo. Pogodbena dolžnost tožene stranke je bila, da prejeto nafto prenese v svojo rafinerijo, jo tam predela in jo skladno z dogovorom o dodelavi surove nafte izroči tožeči stranki na razpolago. Tožeča stranka je navedla, da „je večkrat urgirala izročitev blaga, najmanj pa plačilo zneska, za katerega je tožeča stranka oškodovana, ker tožena stranka ni izročila prejetega blaga.“ S tem je po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka s tožbo zahtevala primarno izročitev nafte (vračilo v naravi) in podrejeno plačilo denarne protivrednosti nafte. Šele v pripravljalni vlogi iz leta 2008 je tožeča stranka P. d. d. tožbeni zahtevek „modificirala“. Navedla je, da je primarno zahtevala izročitev nafte, opredeljene po specifikaciji, zdaj pa zaradi nastalega dejanskega stanja in okoliščin, iz katerih je očitno, da sporne nafte po 16 letih ni več, nima več interesa za vrnitev in zahteva le še „povračilo v denarju“. Zatrjevala je, da tožena stranka ni spoštovala dogovora, da predelano nafto izroči tožeči stranki, zato mora tožeči stranki povrniti njeno denarno protivrednost. Glede kondikcijskega temelja

9. Če je posamezna stranka na podlagi pogodbe, ki je bila razvezana zaradi uresničitve pravice pogodbi zveste stranke odstopiti od pogodbe, že opravila izpolnitev svoje obveznosti, z razvezo preneha pravni temelj za to izpolnitev. Nastop tega pravnega dejstva povzroči nastanek kondikcijske terjatve. Ta ni posledica kršitve pogodbene obveznosti, temveč nadaljnjega dejanja, odstopa od pogodbe zaradi kršitve. Tožeča stranka P. d. d. bi torej morala za uspeh na tej pravni podlagi v postopku VIII Pg 1303/2007 zatrjevati, da je bila pogodba med pogodbenima strankama zaradi uresničitve odstopne pravice razvezana.(3)

10. Pritožbeno sodišče skladno s sodiščem prve stopnje ugotavlja, da tožeča stranka tega ni zatrjevala, saj 1) ni trdila, da je bil rok bistvena sestavina pogodbe, zaradi česar bi bila zaradi neizpolnitve pogodba razvezana ex lege, 2) ni trdila, da je postavila dodatni rok za izpolnitev (le pavšalna navedba o večkratnem “urgiranju“ ne zadošča, ker morajo biti trditve konkretizirane)(4), 3) v tožbi ni trdila, da iz vedenja tožene stranke sledi, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila.

11. Odstop od pogodbe je izjava volje, ki je lahko izražena z besedami, običajnimi znaki ali z drugačnim, konkludentnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (prim. 28. člen ZOR). Pri presoji konkludentnega dejanja pridejo v poštev le objektivna merila, ne pa vsebina, ki jo pripiše ravnanju stranka, ki je ravnanje izvedla.(5) Iz konkludentnih ravnanj mora izhajati jasno izražena volja, da so lahko pravno relevantna.(6)

12. V določenih primerih lahko konkludentni odstop od pogodbe predstavlja tudi vložitev tožbe.(7) Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo. Tožeča stranka P. d. d. namreč ni izkazala svojega odstopnega upravičenja po 127. členu ZOR, saj v tožbi ni podala nobenih trditev o tem, da iz ravnanja tožene stranke očitno izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Zato se vložitev predmetne tožbe v letu 1992 ne more šteti kot veljaven konkludentni odstop od pogodbe o predelavi nafte, za kar se neutemeljeno zavzema pritožnik. To tudi sam posredno priznava s pritožbenimi navedbami, da je imela tožena stranka v postopku VIII Pg 1303/2007 zadosten čas od vložitve tožbe v letu 1992 pa do obravnave v letu 2010, da bi izpolnila svoje pogodbene obveznosti. Konkludentnega odstopa od pogodbe, torej oblikovalne izjave volje, pa po oceni pritožbenega sodišča ne morejo predstavljati niti dodatne navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi iz leta 2008, ko je umaknila vrnitveni zahtevek in zahtevala le še „povračilo v denarju“. V polje strankine presoje sodi, kakšno pravno varstvo bo upoštevaje svoje interese uveljavljala od nasprotne stranke. Za takšno pravno varstvo pa mora postaviti jasen zahtevek in podati temu primerne ustrezne konkretizirane trditve. To pa tožeči stranki P. d. d. v sporu VIII Pg 1303/2007 tudi po oceni pritožbenega sodišča ni uspelo.(8)

13. Ob tem pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je nafta genus, zaradi česar je mogoče zahtevati njeno vrnitev (naturalna restitucija; tak zahtevek je tožeča stranka P. d. d. umaknila) in torej tožeča stranka niti ni imela interesa zahtevati nadomestitve vrednosti dosežene koristi (denarne restitucije; prim. 210. člen ZOR).

Glede odškodninskega temelja

14. Drugi odstavek 262. člena ZOR določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel. Posebna predpostavka odškodninske odgovornosti za neizpolnitev pa je primeren dodatni rok za izpolnitev, preden stranka uresniči pravico odstopiti od pogodbe (če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe).(9) Tega tožeča stranka P. d. d. v postopku VIII Pg 1303/2007, kot izhaja iz že obrazloženega, ni zatrjevala. Že zato s pritožbenimi navedbami pritožnik ne more doseči drugačne odločitve. Poleg tega pa P. d. d. ni konkretizirano zatrjeval niti ostalih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Povsem splošne, pavšalne in nesubstancirane trditve za odločitev o tožbenemu zahtevku ne zadostujejo.

Glede materialno procesnega vodstva

15. Pravilni so tudi razlogi prvostopenjske sodbe o dolžnosti materialno procesnega vodstva. Ker je tožečo stranko P. d. d. na nesklepčnost tožbe izrecno in jasno opozorila že tožena stranka v prvostopenjskem postopku VIII Pg 1303/2007, je dolžnost po dodatnem opozarjanju tako sodišča prve stopnje kot tudi pritožbenega sodišča odpadla. (10) Pritožbene navedbe zato tudi v tem delu niso utemeljene.

16. Iz obrazloženega izhaja, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. npr. sodbo VSRS II Ips 299/2009 in sodbo VSL II Cp 3502/2009. Op. št. (2): Enako je ugotovilo že pritožbeno sodišče v sodbi I Cpg 1071/2010 z dne 25. 2. 2011. Op. št. (3): Prim. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 202. Op. št. (4): Prim. sklep VSRS III Ips 113/2015. Op. št. (5): Prim. sodbo VSRS II Ips 58/2013 in Kranjc v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 219. Op. št. (6): Prim. sodbo VSRS II Ips 173/2014. Op. št. (7): Prim. sodbo III Ips 51/2006: „Pogodbo je razdrla (oblikovalna) izjava volje, ki jo je tožena stranka podala z nasprotno tožbo. Odstopno upravičenje od pogodbe (brez določitve dodatnega roka za izpolnitev) je toženi stranki dajal 127. člen ZOR, ker je bilo očitno, da tožeča stranka svojih obveznosti ne bo izpolnila.“ Op. št. (8): Prim. sodbo VSL I Cp 3910/2010: „Nesklepčnost tožbenega zahtevka je po svojem bistvu materialnopravni pojem in je podana takrat, ko iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Vzrok za nesklepčnost obravnavanega tožbenega zahtevka je lahko tudi pomanjkljivo opisan življenjski primer.„ Op. št. (9): Prim. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 198. Op. št. (10): Prim. sodbe VSRS II Ips 7/2013, III Ips 35/2012, III Ips 32/2016.