Jedro

Glede na veljavno zakonsko ureditev ne zadošča dejstvo, da je edini družbenik odločil o nekem vprašanju, ki se tiče družbe (505. čl. ZGD-1), ampak je za pravno učinkovanje odločitve potreben še vpis njegove odločitve v knjigo sklepov, saj 1. odst. 526. čl. ZGD-1 določa, da sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se glasi: „Prvotožena stranka M.K. in drugotožena stranka K. d.o.o. sta dolžni v roku 3 dni po pravnomočnosti sodbe izročiti tožeči stranki knjigo sklepov družbe K. d.o.o., ki jo je overil notar dne 15.11.2002, št. SV 1. Prvotožena stranka in drugotožena stranka sta dolžni v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 970,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“ Prvotožena stranka in drugotožena stranka sta dolžni v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 358,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni v roku 3 dni po pravnomočnosti sodbe tožeči stranki izročiti knjigo sklepov družbe K. d.o.o., ki jo je overil notar dne 15.11.2002, št. SV 1. Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženima strankama 899,02 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je v obravnavanem primeru sodišče očitno ocenilo, da so pravila glede izvedbe vpisa odločitev edinega družbenika v enoosebni družbi popolna in da lahko že z interpretacijo določb pride do pravne podlage, ki je podlaga za odločitev v konkretni zadevi. Vendar pa pritožnica meni, da pravno dejanje izvedbe vpisa v knjigo sklepov ni urejeno oz. da je v ZGD-1 ter Pravilniku o overitvi in vodenju knjige sklepov enoosebne d.o.o. v tem delu pravna praznina, pri kateri bi bilo treba uporabiti metodo sklepanja po analogiji, konkretno s pravno bolj natančno urejenim odločanjem družbenikov v večosebni d.o.o. Vendar pa je tudi z gramatikalno interpretacijo 1. odst. 526. čl. ZGD-1 prišlo do zaključka, da bi skladno z njo tožbeni zahtevek bil utemeljen. Pri tem tudi priznava, da bi bila ta razlaga skladna tudi s „svoboščino svobodne gospodarske pobude“ po 74. čl. Ustave RS. S tem a contrario nakazuje na to, da bi bila drugačna interpretacija v nasprotju z navedenim členom Ustave. Do zatrjevanih posegov v ustavne svoboščine družbenika pa se sodišče niti ni opredelilo. Meni, da je napačna interpretacija sodišča, češ da ni mogoče priti do zaključka, da mora edini družbenik sam fizično izvršiti vpis svojega sklepa v knjigi sklepov, ampak, da je dolžan takšen vpis le zagotoviti. Institut knjige sklepov je bil v naš pravni sistem uveden z ZGD v letu 1993, sicer pa imajo njegove določbe v zvezi s tem delno podlago v Dvanajsti direktivi Sveta na področju prava družb z dne 21.12.1989 o družbah z omejeno odgovornostjo z enim družbenikom, ki v 4. čl. določa, da se sklepi, ki jih sprejme edini družbenik, zabeležijo v zapisniku ali pisno sestavijo, pri tem pa naše pravo določa strožjo obličnost – sklepi morajo biti vpisani v notarsko overjeni knjigi. Sodišče je sicer navedlo, da je osnovni namen knjige sklepov v tem, da so sklepi družbenika pisno zabeleženi, vendar je spregledalo, da je ta namen mogoče doseči vsaj na dva načina, torej da sklepe vpiše neposredno družbenik, ki ima knjigo sklepov v posesti ali pa da sklepe po naročilu družbenika vpiše poslovodja. Med obema možnostima je izbralo drugo, vendar ni pojasnilo razloga za to. Četudi bi (teoretično) knjiga bila v lasti družbe, bi z njeno izročitvijo v posest družbenika, da bi vanjo vpisal sklepe, lastninska pravica ne prešla. S preprečevanjem izročitve se tožeči stranki onemogoča njena pravica svobodne gospodarske pobude. Poleg tega je bilo spregledano, da je vpis v knjigo sklepov pomembno pravno dejanje, ki predstavlja neločljivi del odločanja družbenika, ker sklepi, če niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Tudi ne gre prezreti, da v našem pravnem sistemu ni izrecne določbe o tem, kdo je lastnik knjige sklepov, kje se mora knjiga sklepov nahajati, kako se sklepi v knjigo vpisujejo in kakšna je vloga poslovodje pri tem. Gre za klasično zakonsko pravno praznino. Zato je treba izhajati iz zakonsko urejene vloge poslovodje pri večosebni družbi v primeru, da poslovodja ne skliče oz. noče sklicati skupščine družbenikov (družbeniki lahko sprejemajo sklepe na skupščini ob pogoju, da so na njej navzoči vsi). Glede na to mora tudi družbenik v enoosebni družbi imeti možnost, da sprejema sklepe neodvisno od volje poslovodje, kar za konkreten primer pomeni, da morata toženi stranki izročiti tožniku knjigo sklepov ter mu omogočiti sprejem sklepov.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Posebnost d.o.o. z enim družbenikom je v tem, da on sam odloča o vseh tistih upravljalskih upravičenjih v družbi, ki so sicer v tovrstnih večosebnih družbah pridržana družbenikom in o katerih ti odločajo na skupščini (526., 505. in 507. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1). V 1. odst. 526. čl. ZGD-1 je navedeno, da mora družbenik vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najpozneje do vpisa družbe v register. Takšen zapis bi lahko napotoval na zaključek, da mora on sam opraviti vpis v knjigo sklepov (za razliko od Dvanajste direktive Sveta EU na področju prava družb z dne 21.12.1989, ki jo citira pritožnica in skladno s katero je v 4. čl. določeno, da se sklepi, ki jih sprejme edini družbenik, zabeležijo v zapisniku ali pisno sestavijo).

ZGD-1 torej določa, da morajo biti sklepi edinega družbenika dokumentirani, namen vpisovanja sklepov pa ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, temveč zlasti tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe (Veliki komentar ZGD-1 k 526. čl.). Torej je treba pri vprašanju dopustnosti in ustreznosti načina vpisovanja sklepov edinega družbenika izhajati iz zakonske zahteve po dokumentiranju sklepov in iz opisanega namena, ki se s tem zasleduje. Ta pa je lahko dosežen na različne načine: ali tako, da družbenik sam izvrši vpis sklepa v knjigo sklepov ali tako da za to pooblasti določeno osebo in nenazadnje tudi tako, da naloži poslovodji družbe, naj poskrbi za vpis v knjigo sklepov. Kadar so razmerja v družbi normalna, se vprašanje načina vpisa sklepa v knjigo sklepov sploh ne more problematizirati, vendar v situaciji, kakršna je obravnavana to očitno ni podano.

Knjiga sklepov je listina družbe, ne pa njenega družbenika (toženi stranki sta med drugim ugovarjali tudi, da je knjiga sklepov last družbe). Kar se tiče tega ugovora je, gledano z lastninskega aspekta, dejansko lastnik stvari tisti, ki ima zahtevek na njeno izročitev, ne pa tretja oseba. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje lastninskega aspekta, ampak za vprašanje izročitve s ciljem uresničevanja upravljalskega upravičenja: 1. odst. 504. čl. ZGD-1 namreč določa, da so družbeniki tisti, ki upravljajo družbo. Poleg tega pa gre tudi za to, da glede na veljavno zakonsko ureditev ne zadošča dejstvo, da je edini družbenik odločil o nekem vprašanju, ki se tiče družbe (505. čl. ZGD-1), ampak je za pravno učinkovanje odločitve potreben še vpis njegove odločitve v knjigo sklepov, saj 1. odst. 526. čl. ZGD-1 določa, da sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.

In ker v obravnavanem primeru toženi stranki niti nista zatrjevali, da tožeča stranka s svojim zahtevkom na izročitev knjige sklepov zasleduje kakšen drugačen namen od tega, da želi uresničiti svoja upravljalska upravičenja (trdili sta le, da za izročitev knjige sklepov ni pravne podlage), je materialnopravno tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Ker pa je na podlagi korespondence, ki jo je predložila tožeča stranka (dopisa z dne 17.3. in 20.4.2006 in odgovor pooblaščenca toženih strank z dne 21.3. in 26.4.2006) razvidno, da je bil prvi toženec kot poslovodja druge tožene stranke tisti, ki je izrecno odklonil izročitev knjige sklepov tožeči stranki, je tudi on pasivno legitimiran v tej pravdi. Glede ugovora aktivne legitimacije tožeče stranke pa se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je ta ugovor utemeljeno zavrnilo. Tožeča stranka kot edina družbenica drugotožene stranke je upravičena zahtevati izročitev knjige sklepov zaradi izvrševanja svojih upravljalskih upravičenj v drugotoženi stranki.

Glede na gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 4. tč. 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Ker toženi stranki v pravdi nista uspeli, morata tožeči stranki povrniti stroške postopka (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče, upoštevaje tudi 1. odst. 155. čl. ZPP, odmerilo na znesek 970,34 EUR (sestava tožbe, ene pripravljalne vloge in predloga, pristop pooblaščenke na dva naroka za glavno obravnavo ter potni in materialni stroški ; plačana taksa za tožbo), skupaj z uveljavljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je tožeči stranki priznalo tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 358,45 EUR po stroškovniku, navedenem v pritožbi.