Jedro

Tožnici se v izredni odpovedi očita, da je hudo kršitev pogodbenih obveznosti storila s tem, da je stanovalko zaprla v sobo za omejitev gibanja, čeprav za to niso bili izpolnjeni pogoji, tožnica pa tudi ni bila pristojna za izvedbo takega ukrepa, niti ni imela dovoljenja pristojnih oseb. Odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni dokazan zakoniti razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je najmanj preuranjena zaradi neprepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje in zmotne pravne presoje. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbe oziroma odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - razveljavilo nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, podano tožnici, z dne 14. 11. 2014 (I. točka izreka sodbe);.

- ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 11. 2014 in ji še vedno traja (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo za čas od 15. 11. 2014 dalje prijaviti v vsa socialna zavarovanja in v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, tako da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno dne 15. 11. 2014 do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki ter ji od 15. 11. 2014 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi obračunati ustrezne bruto plače (pravilno: nadomestila bruto plač), ki bi jih prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih bruto plač obračunati, odvesti in plačati zakonsko določene davke in prispevke ter jih izplačati pristojnim institucijam, tožnici pa nato izplačati posamezne neto zneske plače (nadomestila plače), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (od vsakega 16. dne v mesecu dalje za plačo preteklega meseca) do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 830,64 EUR, v roku 8 dni, pod izvršbo, svoje stroške postopka pa krije sama (IV. in V. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku tožnice ni ugodilo iz razloga, ker bi tožena stranka kršila postopkovne predpise postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali ker tožnici ni bilo dokazano očitano ravnanje, ampak iz razloga, ker se je sodišče postavilo na stališče, da „... ravnanja tožnice ni možno opredeliti kot izvedbo oz. poskus izvedbe posebnega varstvenega ukrepa omejitev gibanja znotraj enega prostora v sodi za umiritev, saj tožnica ni imela ključa, da bi prostor zaklenila, niti ni dokazov o tem, da bi varovanka morala iti v sobo za umiritev proti svoji volji...“ (zadnji stavek točke 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Takšnega stališča sodišča prve stopnje tožena stranka ne more sprejeti, saj predstavlja potencialno zelo nevarno sodno prakso, ki lahko v prihodnje privede do številnih zlorab in kršitev pravic oseb, obravnavanih v psihiatričnih bolnišnicah in socialnovarstvenih zavodih.

Zakon o duševnem zdravju, ki ga tožnica pozna in ga je bila ob izvajanju svojih delovnih nalog pri toženi stranki dolžna tudi upoštevati, opredeljuje tudi aktivnosti na področju socialnega varstva oseb s težavami v duševnem zdravju, med drugim tudi postopke sprejema oseb v obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda, pravice oseb, sprejetih v obravnavo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, ter kdaj, kdo in kako se odrejajo posebni varovalni ukrepi zoper osebe, ki so sprejete v obravnavo socialnovarstvenega zavoda. Stanovalka tožene stranke A.A. je bila v varovani oddelek tožene stranke sprejeta brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, zato je bilo pri njeni obravnavi potrebno postopati v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju. Tolmačenje sodišča prve stopnje, da dne 18. 10. 2014 s strani tožnice ni bil uporabljen posebni varovalni ukrep omejitev gibanja znotraj enega prostora, ker se prostor ni zaklenil in ker ni dokazov, da je v sobo za umiritev stanovalka vstopila proti svoji volji, je v nasprotju tako z veljavno zakonodajo, kakor tudi izvedenim dokaznim postopkom, zlasti z izpovedmi prič in posnetkom video nadzornih kamer pri toženi stranki.

Zakon o duševnem zdravju nikjer ne predpisuje, da gre za uporabo posebnega varovalnega ukrepa omejitve gibanja znotraj enega prostora zgolj v primeru, da so vrata sobe za omejitev gibanja znotraj enega prostora zaklenjena, zelo natančno pa predpisuje, da lahko ta ukrep odredi le zdravnik oz. strokovni delavec, da se lahko tja namesti le oseba, ki ogroža svoje življenje ali zdravje oz. življenje in zdravje drugih oz. povzroča hudo premoženjsko škodo, da mora biti oseba, ki se v takšnem prostoru nahaja, ves čas pod nadzorom ter da je potrebno ves čas spremljati njene vitalne funkcije.

Tožnica je po mnenju pritožbe 18. 10. 2014 kršila Zakon o duševnem zdravju in s tem tudi naklepoma oz. iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker noben zdravnik in noben strokovni delavec tožene stranke 18. 10. 2014 ni odredil uporabe posebnega varovalnega ukrepa omejitve gibanja znotraj enega prostora za stanovalko A.A., ki je bila glede na zapise v raportni knjigi tožene stranke in izpovedi prič dne 18. 10. 2014 verjetno res težavna, vendar nobena priča ali zapis ne pričata o tem, da bi ogrožala svoje življenje ali zdravje oz. življenje in zdravje drugih oz. povzročala hudo premoženjsko škodo. V času od 19. ure 11 minut in 42 sekund pa do 19. ure 12 minut in 30 sekund stanovalka A.A. ni bila pod nadzorom, prav tako pa v tem obdobju nihče ni spremljal njenih vitalnih funkcij. 48 sekund morda na prvi pogled ni veliko, a ob upoštevanju, da gre za osebo, ki je na varovani oddelek tožene stranke zaradi svoje zdravstvene situacije nameščena brez lastne privolitve, na podlagi sodne odločbe, za osebo, ki ni sposobna skrbeti sama zase, 48 sekund samote v temi, v popolni tišini, dobi povsem drugačen pomen.

Zapiranje v sobo za uporabo varovalnega ukrepa omejitve gibanja znotraj enega prostora nikoli ni bilo, ni in tudi ne more biti dovoljeno zaradi animacije oseb, ne zdravih, še manj pa oseb, ki niso sposobne skrbeti oziroma odločati o sebi. Zato je nesprejemljiva obrazložitev sodišča prve stopnje, da se „...kot povsem verjetno izkaže pojasnilo tožnice, da je stanovalka A.A. sama želela v sobo za umiritev in da jo je tožnica tja zaprla zaradi njene animacije...“ (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Tožena stranka je predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca psihiatra (na prvem naroku za glavno obravnavo 4. 2. 2015), ki bi lahko podal odgovor, ali bi bilo A.A. sploh moč zaslišati in s tem odgovoriti na vprašanje, ali je A.A. sploh sposobna izraziti svoje mnenje oz. voljo, vendar je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza zavrnilo brez obrazložitve, z zgolj splošno pavšalno navedbo, da bi z izvedbo dodatnih dokazov nastali le nepotrebni dodatni stroški in da bi se postopek zavlekel. Sodišče prve stopnje je, glede na to, da je verjelo tožnici, da je stanovalko A.A. zaprla v sobo na lastno željo stanovalke, povsem prezrlo dejstvo, da je izpoved tožnice v nasprotju z izjavami v postopku zaslišanih prič, ki so izpovedale, da so tožnico tik pred (priča B.B.) oz. med samo storitvijo kršitve (priča C.C.) opozorile, naj tega ne dela, in da jim je tožnica tudi odgovorila, da ji je vseeno, tudi na račun izgube službe. Prav tako ni upoštevalo izpovedi prič, ki so izpovedale, da se je tožnica zavedala, da ni ravnala prav in da bo zato obvestila nadrejene (priča C.C., D.D.).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer toženi stranki očita, da v samem izreku izredne odpovedi tožena stranka ni ugotovila konkretno, katere obveze iz delovnega razmerja naj bi tožnica kršila in da je to razvidno šele iz obrazložitve odpovedi (točka 5 in 7 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi sodne prakse (sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014) je delodajalec v odpovedi dolžan zgolj vsebinsko in časovno navesti in obrazložiti ravnanje delavca, in sicer tako, da je razvidno, kaj je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravne kvalifikacije takega dejanja delodajalec ni dolžan navesti, pa tudi če jo, sodišče pri presoji zakonitosti oz. nezakonitosti odpovedi nanjo ni vezano. Sodišče je vezano le na dejanske opredelitve odpovednega razloga. Neutemeljen pa je tudi očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da ni izpolnjen pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica je s svojim ravnanjem kršila Zakon o duševnem zdravju, obenem pa tudi pravice in temeljne svoboščine stanovalke tožene stranke, njeno osebnost, dostojanstvo ter duševno in telesno celovitost, zaradi česar je bilo zaupanje tožene stranke v delo tožnice porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo več mogoče. Tožena stranka je prepričana, da je tožnica s svojim ravnanjem dne 18. 10. 2014 grobo posegla v temeljne človekove pravice stanovalke tožene stranke, kršila temeljna etična načela tožene stranke, zato tožena stranka niti ni smela dovoliti, da bi se delovno razmerje nadaljevalo do izteka odpovednega roka.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena, zato naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo.

6. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da dejansko stanje zaradi zmotne pravne presoje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev napačna oziroma vsaj preuranjena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja odločilna dejstva: - Tožnici, zaposleni pri toženi stranki na delovnem mestu bolničar – negovalec I, je tožena stranka dne 14. 11. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (B 18) iz razlogov po 2. alinei prvega odstavka 110. čelna ZDR-1, ker je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.

- Tožnici je bila vročena pisna obdolžitev in vabilo za podajo zagovora z dne 5. 11. 2014, ki naj bi bil opravljen dne 12. 11. 2014. Tožnica je podala pisni zagovor in se udeležila zagovora dne 12. 11. 2014. Svoje mnenje v zvezi z začetim postopkom izredne odpovedi je podal Sindikat E., ki je izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi nasprotoval. - Tožnici se v izredni odpovedi očita, da je hudo kršitev pogodbenih obveznosti storila s tem, da je dne 18. 10. 2014 vstopila v sobo stanovalke delodajalca A.A., jo prijela za roko in pospremila v sobo za omejitev gibanja znotraj enega prostora, ob 19. uri 11 minut in 42 sekund zaprla vrata navedene sobe in jih ponovno odprla ob 19. uri 12 minut in 30 sekund. Glede varovanke niso bili izpolnjeni pogoji, da bi se jo odpeljalo v sobo za omejitev gibanja, tožnica pa tudi ni bila pristojna za izvedbo takega ukrepa, niti ni imela dovoljenja pristojnih oseb.

- Očitano ravnanje, ki ga tožnica niti ne zanika, je tožnici dokazano z zaslišanjem prič in tožnice ter s posnetki video nadzornih kamer. Ugotovilo pa je še, da dejansko ni dokazov o tem, da bi tožnica varovanko A.A. na silo ali proti njeni volji odpeljala v sobo za umiritev, prav tako pa ni zaklenila vrat v ta prostor (kar se sicer izvaja pri tovrstnem ukrepu), ampak je le pridržala kljuko vrat, ki se brez ključa ne dajo zapreti ter da ravnanja tožnice ni možno opredeliti niti kot poskus izvedbe posebnega varstvenega ukrepa „omejitev gibanja znotraj enega prostora v sobi za umiritev“, ker tožnica ni imela ključa, da bi prostor zaklenila.

- Tožnica je v svoji izpovedi izpostavila, da ji je varovanka A.A. sama predlagala in želela videti posebno sobo za umiritev, zato se je zaradi vseh dogodkov v zvezi z varovanko, ki so razvidni iz raportne knjige, odločila, da varovanki sobo pokaže, ker je upala, da bo varovanko s tem animirala in ji na lep način vzbudila občutek za sodelovanje.

8. Upoštevajoč navedena dejstva je sodišče prve stopnje presodilo, da ni dokazov o tem, da očitano ravnanje tožnice ni bilo storjeno na pobudo in predlog varovanke A.A. (ki potrditvah strank za zaslišanje ni sposobna) in da nikakor ni dokazano, da je tožnica s svojim ravnanjem huje kršila delovne obveznosti, ki so določene v pogodbi o zaposlitvi ali v drugih predpisih o obveznostih iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da ni podan zakoniti razlog za podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 13/2013 - ZDR-1), poleg tega pa tožena stranka tudi ni dokazala, da je bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, to je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, tega pogoja pa tožena stranka tudi v podani izredni odpovedi ni utemeljila.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna oziroma vsaj preuranjena, saj ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da ravnanja tožnice ni mogoče opredeliti niti kot poskus izvedbe posebnega varstvenega ukrepa „omejitev gibanja znotraj enega prostora v sobi za umiritev“ zato, ker tožnica niti ni imela ključa, da bi prostor zaklenila, ampak je le pridržala kljuko vrat, ki se brez ključa ne dajo zapreti in ker ni dokazov, da bi varovanka v sobo za umiritev vstopila proti svoji volji. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je v celoti verjelo tožničini izpovedi, ni pa dalo ustrezne teže drugim izvedenim dokazom (npr. izpovedi prič B.B., C.C., ki sta opozorila tožnico, naj varovanke ne zapira v sobo za umirjanje, obvestilu Policije v zvezi z opravljenimi poizvedbami ...), ni prepričljiva. Zlasti ne zato, ker ni nobenega dvoma o tem, v kakšnih primerih in ob kakšnih pogojih je pri toženi stranki mogoče in dopustno uporabljati sobo za izvedbo varovalnega ukrepa omejitev gibanja znotraj enega prostora. Upoštevati pa bi bilo potrebno tudi dejstvo, da je bila varovanka A.A. v varovani oddelek tožene stranke sprejeta brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, kot oseba s težavami v duševnem zdravju. Zato se zastavlja vprašanje, ali je varovanka res izrazila željo oziroma ali je sploh bila sposobna izraziti željo, da se jo zapre v sobo za umiritev (ki je v temi, brez stikala znotraj sobe, kot je izpovedala sama tožnica), kar naj bi bil razlog za sporno ravnanje tožnice, ki se je, kot je sama izpovedala, zavedala, da je zapiranje v prostor za umiritev kaznivo in da ga lahko odobri le pristojni zdravnik ali strokovni delavci. Odločitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni dokazan zakonit razlog za izredno odpoved po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je torej najmanj preuranjena zaradi neprepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje in zmotne pravne presoje. Sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljuje tudi z domnevnimi pomanjkljivostmi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa niso bistvene, zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi utemeljene. Izredna odpoved nima bistvenih pomanjkljivosti, če v izreku odpovedi ni konkretne opredelitve, katere pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnica kršila, ampak je to razvidno le iz obrazložitve, oziroma če odpoved nima podrobnejše pravne kvalifikacije očitanih kršitev (na katero sodišče tudi sicer ni vezano, niti v primeru, kadar gre za očitke v zvezi s kršitvijo, ki ima tudi znake kaznivega dejanja, ki sicer v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, niti če gre za kršitve drugih predpisov ali pogodbenih obveznosti, ker je vezano le na opis dejanja oziroma na dejanske opredelitve odpovednega razloga). Tudi stališču sodišča prve stopnje, da naj ne bi bil izpolnjen pogoj za izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, ni mogoče pritrditi, čeprav je res, da je v izpodbijani odpovedi omenjen le pavšalno, obstoj tega razloga pa lahko delodajalec dokazuje tudi v sodnem postopku. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da v primeru, kadar gre za kršitev Zakona o duševnem zdravju in pravic in temeljnih svoboščin varovanke tožene stranke, zlasti če jo stori zdravstveni delavec, takšna kršitev predstavlja utemeljen razlog za izgubo zaupanja tožene stranke do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni več mogoče. 10. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo. Ob ugotovitvi, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa ni smotrno, da bi pritožbeno sodišče samo dopolnjevalo postopek, pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče ter dopolni dokazni postopek. Ponovi naj že izvedene dokaze in jih ponovno oceni ter po potrebi izvede še morebitne druge potrebne dokaze (npr. dokaz z izvedencem psihiatrične stroke glede zmožnosti varovanke, da poda izjavo o spornem dogodku, poizvedbe o vsebini klicev na številko 113), ki jih ob izpolnjenih pogojih iz 34. člena ZDSS-1 lahko izvede tudi po uradni dolžnosti, v kolikor bo ocenilo, da bi lahko bili pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev v zvezi z dogajanjem spornega dne. Po dopolnitvi dokaznega postopka naj ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami, ZDSS-1), ker v sporih o obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalec praviloma sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora. Tožeča stranka pa ni upravičena do povrnitve stroškov za odgovor na pritožbo, ker je s pritožbo uspela tožena stranka (154. člen ZPP).